Osnovna preokupacija današnjih pedagogov se, kot že vseskozi poudarjamo, suče okrog vprašanja, kako iz izobraževanja narediti projekt osebne sreče. Projekt vsestranske zabave, zadovoljstva in samouresničitve. Skratka, kako izobraževanje narediti svobodnejše in lepše, brez podrejanja, krivice in utrpevanja. In dalje, osnovni recept, ki ga strokovnjaki najdevajo pri doseganju tako zastavljenega cilja, tiči v izumljanju novega jezika: v izumljanju dugačnega in lepšega pedagoškega slovarja. Gre za jezik izraznega optimizma, ki bi ga, po analogiji s znanim političnim geslom, lahko imenovali jezik s človeškim obrazom. Dejansko, magično formulo sodobnega izobraževalnega diskurza bi lahko povzeli takole: najprej podčrtaj vse probleme, ki pestijo izobraževalno realnost, nato slednje poimenuj z novimi besedami in, abrakadabra, problemi so rešeni. Vse tiste grde, grde besede, ki kakorkoli evocirajo strogost, disciplino, podrejanje, avtoriteto, oblast, kaznovanje, omejevanje in ne dišijo po osebnem uspehu, morajo postati prepovedane. Treba je poiskati nove izraze: izraze s človeškim obrazom.