Danes je zunaj sonce, ptički čivkajo in v šestem nadstropju študentskega naselja diši po kavi. A danes ni noben navaden dan. Zunaj je tudi nova številka arhitekturne revije Outsider. V njej sta se o pogojih dela med drugim razgovorila dekan Fakultete za arhitekturo, Matej Blenkuš in vršilec dolžnosti predsednika Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, krajše ZAPS, Tomaž Krištof. Nas pa bolj zanima, kaj imajo povedati študenti arhitekture. V današnji oddaji Pod katedrom bomo preleteli rezultate ankete, ki jo je Outsider delil med študenti in arhitekti, govorili pa bomo tudi z dvema študentkama arhitekture, ki sta delo v birojih izkusili iz prve roke. Identiteto sogovornic smo na njuno prošnjo zakrili.

Najprej torej k anketi o delu v arhitekturi. Pri Outsiderju povedo, da so že nekaj ur po objavi dobili krepko čez sto izpolnjenih vprašalnikov, po dveh tednih jih je naneslo čez 600. Zajeti so bili diplomirani arhitekti, urbanisti ter krajinski arhitekti, pa tudi študenti omenjenih smeri. Desetina vprašanih zasluži manj kot 650 evrov neto na mesec, dve tretjini zaslužita manj od slovenskega povprečja, ki je dobrih 1000 evrov neto. Krepko čez polovico arhitektov in študentov se srečuje z nezakonitimi oblikami dela. Med številnimi zgovornimi podatki so z dodatnim preverjanjem ugotovili, da ZAPS, ki zavzema vlogo regulatorja arhitekturne stroke, postavlja močno prenizko ceno za delo arhitektov. Ti bi si po priporočenih cenah zbornice v najboljšem primeru lahko izplačali minimalno plačo. Povrhu tega več kot polovica vprašanih poroča, da dela več kot osem ur dnevno. Razkorak med vloženim delom in končnim izplačilom je tako še globlji, kot je na prvi pogled razvidno.

Kot so poročali anonimni študentje v javnem pismu januarja letos, pa so delovne razmere za študente posebej negotove in izkoriščevalske. Ravno študenti oziroma vsaj tisti, ki se lahko zanašajo na štipendije in na podporo staršev, pa so pripravljeni delati v prav tako nevzdržnih ali še slabših pogojih. Kako do tega pride, nam opiše nedavno diplomirana arhitektka, ki je ob študiju delala v dveh arhitekturnih birojih. V enem od teh je za plačilo 3,8 evrov na roko delala po navadi še dlje od že tako predolgih dogovorjenih 9 ur na dan: izjava.

Nedavna diplomantka pove tudi, da je obstajalo nezapisano pravilo, da delavci iz biroja ne odhajajo, dokler ne oditeta lastnika biroja. Delovnik se je tako zavlekel tudi do večera. Druga študentka poroča o delu, ki priliči deklici za vse, prav tako kot način plačila in končne zasluge na papirju: izjava.

Po zakonu je poklic arhitekta eden izmed 450-ih reguliranih poklicev v Sloveniji. Med regulirane poklice se štejejo vsi, za opravljanje katerih je potrebno kakšno dovoljenje ali posebni pogoj. Toda regulacijo lahko razumemo tudi širše, saj je namen strokovnih združenj, kot je ZAPS, tudi ta, da vzdržuje družbeni ugled in notranjo vrednost dejavnosti. Glede na nedavno zbrane podatke Outsiderja, pa tudi glede na ugotovitve sindikatov in Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, zbornica nezadostno opravlja vlogo regulatorja cene in ugleda arhitekturne stroke.

Ker je arhitekturna dejavnost od Plečnika dalje razumljena kot izrazito ustvarjalna in umetniška, so poklicne možnosti mladih arhitektov in študentov odvisne tudi od dokazil o avtorstvu različnih projektov. Toda ker so kot študenti ali ekonomsko odvisni samozaposleni prepuščeni milosti in nemilosti lastnikov bolje stoječih birojev, se tu zatakne. Delitev na avtorje in sodelavce, ki imajo mnogo manj pravic in zaslug, je tu ključna. Leta 2014 je Zbornica izdala knjižico z naslovom Avtorska pravica v arhitekturi. V njej med drugim zapiše, da, “zaradi kompleksnosti arhitekturnih del običajno pri načrtovanju sodeluje več arhitektov, in sicer hkrati ali v različnih fazah nastajanja dela. Če je njihova stvaritev nedeljiva celota, so ti arhitekti soavtorji”. V nadaljevanju pa je soavtorstvo prepuščeno dogovarjanju med sodelujočimi. To v primeru neenakih pogajalskih izhodišč, ki jih ima na primer študent v primerjavi s profesorjem, pomeni, da lahko študent odigra osrednjo vlogo pri projektu, pa si ne bo mogel izboriti soavtorstva.

Naša sogovornica, ki je nedavno diplomirala na arhitekturi, je navedla dobro izkušnjo z birojem enega od svojih profesorjev, kjer je njeno soavtorstvo bilo samoumevno glede na njeno vlogo pri natečaju. Omeni pa tudi slabo izkušnjo, ko je delala pri enem od ljubljanskih birojev in šele ob razstavi projekta izvedela, da je zapisana le kot sodelavka: izjava.

Druga sogovornica razloži, zakaj sta neplačano delo in nepriznano avtorstvo pri arhitekturnih natečajih tudi sistemski problem: izjava.

Na vprašanje, ali meni, da je bila v preteklosti kdaj neupravičeno zreducirana na sodelavko, odgovori tako: izjava.

To, da se študente manj plača in jemlje manj resno od soavtorjev, se torej upravičuje s tem, da še niso diplomirani arhitekti. Toda že izbor, katerega študenta bo na primer profesor sprejel za delo v biroju, je naklonjen bolj izkušenim, starejšim študentom. Kot razloži študentka, je treba v tej luči gledati tudi na štiriodstotni delež študentov, ki ga dekan navaja kot podatek za delo študentov v birojih profesorjev. Res gre za štiri odstotke, če se v zakup vzame vseh pet letnikov, toda v biroje so vabljeni le tisti iz četrtega in petega letnika. Na letnik pa jih je nekaj čez sto. Poleg tega v to številko niso zajeti vsi, ki delajo na natečajih samoiniciativno.

Kot izpostavi študentka, težava tiči tudi v tem, da med študenti samimi manjka pogled v prihodnost, ko bodo sami na trgu dela in se bodo morali znajti v nemogočih pogojih, ki jih za zdaj izkušajo v obliki obštudijskega dela: izjava.

Pri Outsiderju povzetek zares prepotrebne raziskave, opremljen z nazornimi prikazi, zaključijo s seznamom devetih predlogov za spremembe na boljše. Pri tem se osredotočijo na višanje cene arhitekturnih storitev, usklajevanje fakultete s trgom dela ter se zavzemajo za zaposlovanje namesto samozaposlovanje v arhitekturi. O vlogi študentov pri nadaljnem razpletu dogodkov bomo še poročali.

Nazaj ven na sonce gre Hana R.