Označevalec gospostva, kakršnega smo poznali doslej, je simbolna instanca, je instanca, ki se materializira v črki zakona in legitimira v obliki tavtoloških stavkov, npr. Zakon je Zakon, Bog je Bog, Kralj je Kralj, Tito je Tito. Gospodar torej po definiciji ne more biti otrok, empirična substanca otroka, ki je v svoji neposredni konkretnosti de facto nemočna in nebogljena, nesamostjna in pomoči potrebna. Spomnimo na Lacanovo posrečeno opazko zastran načina delovanja gospostva: gospodar ne učinkuje tako, da ljudi kakorkoli prepričuje, kajti spraviti  ljudi k delu je še težje kot da bi delo opravili sami. Ne, gospodar ne prepričuje, pač pa ljudi aktivira, kako? - Tako, da pride in da znak: gospodar zažvižga in vsi stečejo. Kako naj bo potemtakem otrok naš gospodar? - Zveni nemogoče, toda če se le nekolikanj ozremo okrog sebe, opazimo, da med otrokom in tradicionalnim gospodarjem obstajajo nadvse presenetljive podobnosti. Otrok zares funckionira zelo podobno kot klasični gospodar. Tudi on, brez prepričevanja: otrok da znak in hop, vsi stečejo. Danes Otrok zajoče, hočemo reči, otrok "zažvižga", in hop, vsi stečejo: menda ga je treba nemudoma potolažiti. Mati se v hipu znajde na kolenih. Današnjemu Otroku se zahoče kake nove igrače, frače, pijače, kolače, in hop, vsi stečejo: tata gre v nabavo zahtevane igrače, ali pa mu jo dostavi, še preden jo je otrok sploh zahteval. In dalje, današnji Otrok pride v šolo nejevoljen. Protestira zastran svojih pravic in učiteljici zagrozi s pravno tožbo. Kaj sledi? - Jasno, vsi stečejo: starši že kličejo odvetnika...