“Jel' se broji jutranji, ako nisam spavao?”. Gre za verz iz pesmi Džej Džej Okoće “Pljaštim se, a se ustanem” v kolaboraciji z Gudrijem. “Broji” bi se glasil odgovor v Strategiji vseživljenskega učenja.

Ta se je v Sloveniji oblikovala leta 2007. Kasneje se je s svojimi vizijami in cilji prenesla v druge dokumente, kot so programi za izobraževanje odraslih, projektno učenje za mlajše odrasle itd. Seveda so vsi ti dokumenti usklajeni z evropskimi dokumenti in strategijami na področju izobraževanja. V svoji usmerjenosti se naslanjajo predvsem na teorije družbe znanja in razvoja človeškega kapitala. Kritike teh dveh konceptov so bile v našem prostoru že konkretno obdelane na raznih okroglih mizah, v razpravah, publikacijah in tako dalje.

A vrnimo se sedaj k vseživljenjskemu učenju. V Sloveniji imamo vzpostavljene področne centre vseživljenskega učenja, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih, neformalnim izobraževanjem, usposabljanjem za delo in tako naprej. Vseživljensko učenje bomo navezali na aktivacijsko politiko. Z njo se največkat srečujemo na polju politik trga dela, kjer se osredotoča na spodbude in zahteve dodeljevanja socialne pomoči in vključevanja na trg delovne sile. Da si zadevo olajšamo, recimo temu - aktivacijsko socialno izobraževanje.

To poskuša proizvesti, odpreti in iskati nove tehnike političnega uravnavanja populacije za ovrednotenje tako imenovanega družbenega kapitala. Takšna politika aktivacijskega socialnega izobraževanja gleda nase s stališča uveljavitve družbenega kapitala. S tem spužvastim konceptom, ki se uporablja v določenih državnih in evropskih dokumentih na področju urejanja trga delovne sile in izobraževanja, lahko poenotimo oba idiotska koncepta, ki smo ju omenili prej, se pravi človeški kapital in družbo znanja. Strategija tako predpostavlja in jemlje svojo politiko kot nekakšno obliko investicije v dobro družbe. Na tem mestu, kot je bilo že po malem nakazano, si bomo postavili vprašanje: »Kaj je aktivacijska socialna politika na področju vseživljenjskega izobraževanja pri notranjih spremembah javnih institucij?«

Ker imamo za zgodovinsko in obsežnejšo analizo premalo časa in to niti ni namen tega prispevka, se bomo osredotočili na dvoje: na razlaganje sprememb v lokalnem okolju, ki se dotikajo sprememb o delovanju javnih institucij, in na proizvodnjo aktivacijskega socialnega izobraževanja.

Prvi način, kako si lahko razložimo spremembe delovanja javnih institucij, je ta, da jih povežemo z neoliberalizmom in nato z zarotništvom skorumpiranih ekonomsko-centralnih elit, ki naj bi obvladovale politične akterje v parlamentu in javnih institucijah ter jih silile k vzpostavljanju »vitke države«. Iz tega sledi, da bo ta »ugrabljena država« poskušala privatizirati, če poenostavimo, vse njene javne storitve in deleže v podjetjih.

Drugi način, s katerim lahko razložimo spremembe, je ta, da se v javne institucije uvaja tržna logika od zunaj. Se pravi, da gre za nekakšno zamegljevanje razmerja med ekonomijo in državo.

Tretji način pa je uperjen zgolj v obrambo javnih institucij, kjer naj bi te veljale in uveljavljale nekakšno obče »dobro družbe«, ki ga izluščijo iz partikularnih interesov in se ne zanima za notranje spremembe - ali pa ponovi prvo mantro o “ugrabljeni državi”.

V nadaljevanju prispevka ne bomo poskušali obravnavati in problematizirati vsakega primera razlage posebej, ampak se nam bo spisal prispevek s katerim si lahko potem za nazaj poskušamo obrazložiti posamezne primere razlag

Preidimo sedaj k obravnavi problematik. V kapitalizmu je razmerje med državo in ekonomijo ločeno. Ta »zunaj« - imenovan ekonomija - je ločen od političnega - od države v kapitalizmu. V kapitalističnih razmerjih neposredno politično nasilje za ohranjanje ekonomskega izkoriščanja ni nujno. Ekonomija potrebuje, ravno zaradi neposredne ločenosti od države v kapitalizmu, instanco, ki ureja določila za pravno svobodne posameznike in lastnike svoje zasebne lastnine. Torej sta instanci ekonomija in država ločeni, a se ravno v tej ločitvi medsebojno povezujeta.

Tako so kričanja in piskanja o »šibki« državi in »vitki« državi nezadostna oziroma nezadovoljiva. Za vzpostavitev politične enote, ki bo skrbela za oblikovanje okolja, v katerem se bodo vedno znova vzpostavljala določila za delovanje, ki bodo urejala pravno svobodne posameznike po merilih konkurence, je potrebna »močna« država. Le močna država lahko nato intervenira in oblikuje, če se osredotočimo na naš prispevek, vzgojno-izobraževalne politike.

O posebni ločenosti družbe, ekonomije, države in vzgojno izobraževalnih institucij kdaj drugič. Osredotočimo se sedaj še na vseživljenjsko izobraževanje in njegovo navezavo na aktivacijsko politiko. Navedimo odlomek iz Strategije vseživljenjskega učenja, ki se je oblikovala leta 2007 s strani Ministrstva za šolstvo in šport - današnjega Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Odlomek se glasi:

”Temeljna filozofija in načelo vseživljenjskosti učenja ni le slediti razvoju »družbe mislečih«, temveč nenehno narekovati tak razvoj in razvoj »učeče se družbe«.”

Vidimo lahko, da navedba v dotični strategiji ne implicira nekakšnega naravnega razvoja »družbe mislečih«, ki bi ji ta strategija le sledila, kar ne pomeni, da bi ji tudi morala. Strategija oblikuje to nenehno narekovanje razvoja »učeče se družbe« - da bi “brojijo svaki jutranji”. Na tem mestu imamo sedaj že en kup družbenih ciljev, od »učeče se družbe« do »družbenega kapitala« in tako dalje.

Aktivnost je tako postavljena na stran zagotavljanja teh družbenih ciljev, kot trzanje na družbene cilje in potrebe. V teh veleumevanjih se družba vzpostavi kot subjekt na sebi s svojimi potrebami in interesi, ki je potreben zaščite in obrambe pred tistimi, ki z asocialnim vedenjem družbo izpostavljajo tveganjem. Aktivacijska politika socialne države tako z vseživljenjskim učenjem preventivno zagotavlja, da bodo vzpostavljena okolja za nenehno aktivacijo tistih, ki jih nagovarja.

Ta aktivacija pa gre v smeri individualne dolžnosti odgovornega ravnanja z družbenimi viri, cilji, interesi, za uveljavitev le-teh. Samoodločitev, samoodgovornost, individualna svoboda in tako dalje postanejo del delovanja oziroma konstitutivni element delovanja javnih institucij v prožnem kapitalizmu. Vse življenje je tako potrebno izkazovati pripravljenost na aktivnost - aktivno učenje in izobraževanje - in na nobeni točki ni postaje, na kateri bi si lahko odpočili. Vseživljenjsko izobraževanje se prav tako nanaša na starejši del populacije in tiste, ki so pred upokojitvijo, da bi “brojijo svaki jutranji”.

Aktivacijsko socialno izobraževanje tako proizvaja uravnavanje takega okolja, kjer je, prvič, možno konstantno učenje ob soočanju s kakršnokoli dano situacijo, drugič, kjer lahko posamezniki iz vsake situacije izidejo z izkušnjo in občutkom, da so se nekaj naučili, tretjič, kjer je možno referenco na aktivacijo osredotočiti na preventivno delovanje ujčkanja »družbenih« ciljev, interesov in potreb, ter četrtič, kjer se z informacijskimi sistemi beležijo pretekle izkušnje za nadaljnjo uporabo.

Zgornji orisi so shematični, saj poskušajo iskati razmerja razlik in povezav. Preizpraševati površinsko delovanje javnih institucij in socialne države ter še predvsem razlike med njimi - k tem temam pa se bomo v prihodnje še vračali.

Z aktivacijskimi sunki lovk se je tokrat objemal Amadej Kraljevič.