Pretekli teden so potekale volitve v Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU, ki že od začetka njene ustanovitve burijo duhove ter polnijo črno kroniko. Letošnje v tem smislu niso bile izjema, saj smo bili priča umazanim volilnim kampanjam, spolnemu nadlegovanju ter celo osebnim grožnjam študentom, ki so želeli kandidirati, a niso bili po volji etabliranemu vodstvu ŠOU.

Pojdimo lepo po vrsti. Volitve v ŠOU spremlja vrsta specifik, ki zaznamujejo demokratične procese te organizacije - največkrat negativno. Ena med najbolj v nebo vpijočih je odsotnost kakršnekoli izbire. Na večini fakultet kandidira zgolj ena lista. Volilni razglas razkrije, da so predstavnike Študentskega zbora lahko izbirali zgolj študentje na petih fakultetah. Študentski zbor spada med najpomembnejše organe ŠOU, saj med drugim odloča o štirimilijonskem proračunu organizacije. Na ostalih 25 fakultetah volivci poslancev sploh niso mogli izbirati, saj so lahko obkrožili zgolj eno listo s predstavniki Študentskega zbora. Večina študentov torej nima besede glede sestave organa, ki odloča o razporeditvi štirih študentskih milijonov evrov.

Takšni, milorečeno, bizarni podatki odsevajo temeljni problem študentskih volitev. Študentje se največkrat sploh ne zavedajo, da imajo pravico kandidirati v predstavniški organ ŠOU. Ne gre za naključje, pač pa za posledico sistemskega delovanje ŠOU in študentskih funkcionarjev. Slednji tako Študentski zbor ohranjajo homogen, kar omogoča nemoteno odtekanje javnih milijonov v zasebne žepe.

Prve nepravilnosti se začnejo dogajati pravzaprav že pred začetkom uradne volilne kampanje. Študentski funkcionarji, ki obvladujejo posamezne fakultete, budno nadzorujejo morebitne samovoljne poskuse demokratičnega organiziranja študentske populacije. Kakršnekoli nepredvidene dejavnosti javljajo svojim šefom v ŠOU, ki nato glede na resnost grožnje, ki jih ti poskusi študentskega organiziranja predstavljajo, pomagajo urediti zadeve.

Po neuradnih informacijah, ki smo jih dobili od skupine študentov, ki so želeli kandidirati na eni izmed fakultet, zgodba poteka na sledeč način: največkrat študentje, ki želijo kandidirati v ŠOU, želijo zgolj izpeljati nekaj lokalno usmerjenih projektov, za katere tamkajšnja lokalna študentska elita nima posluha. Izraženi nameri kandidature precej hitro sledijo grožnje vodilnih funkcionarjev, ki znotraj ŠOU vodijo uveljavljene skupine. Ponavadi to zadošča, da se zainteresirani študentje dovolj prestrašijo in svoje namere opustijo. Seveda študentski funkcionarji za vsak slučaj skupinam dopustijo kandidaturo v lokalno študentsko organizacijo visokošolskega zavoda, ali pa jim za izvedbo projektov obljubijo kak evro iz ŠOU-ovske malhe za društvene projekte. Oboje ponavadi zadošča, da študentje molčijo in javnost zato nikoli ne izve za umazane predvolilne zakulisne igre.

Po drugi strani tudi večini poslancev na listah znotraj ŠOU že uveljavljenih skupin skoraj nikoli ni vnaprej razkrit pravi namen njihove kandidature. Kot smo že poročali, so anonimni študentje in študentke razkrili, da so jih nekateri študentski botri iz skupine Povezani prepričevali, da je kandidatura v ŠOU zgolj zabava in se v ŠOU vsi zgolj družijo kot prijatelji. Večina bodočih poslancev se tako šele po izvolitvi zave, da odločajo predvsem o razporeditvi štirih milijonov evrov. Takrat pa je za postavljanje vsebinskih vprašanj v zvezi z namenskostjo porabe teh sredstev že prepozno. Večkrat jih od tega odvrnejo tudi grožnje botrov, ki sredstev zastrahovanja ne izbirajo.

Prav zastrahovanje in nadlegovanje sta zaznamovala letošnje volitve na praktično vseh petih fakultetah, kjer je bilo mogoče izbirati več kot eno listo. Iz Filozofske fakultete poročajo o nadlegovanju, tudi spolnem, zaradi katerega je morala posredovati celo policija. Z neprimerno volilno kampanjo so se soočali tudi na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. A resnični problem tam je po navedbah ene izmed študentk predstavljala izvedba volitev s pomankljivimi volilnimi imeniki.  

Morda največ pozornosti zaslužijo letošnje volitve na Fakulteti za matematiko in fiziko. V prostore fakultete je namreč na dan volitev prišla skupina ljudi, ki si je nadela majice Študentskega društva Iskra ter je študentom poskušala razdeljevati hrano in alkoholne pijače. Po zagotovilih študentskega društva Iskra ni šlo za njihove člane. Incident bi za društvo lahko imel neprijetne posledice. Razdeljevanje hrane in pijače je namreč v okviru predvolilne kampanje prepovedano, zaradi česar je bil dogodek prijavljen Volilni komisiji. V najslabšem primeru tako društvu Študentska Iskra zaradi njega grozi razveljavitev volitev, na katerih so sicer zmagali.

Zgodba postane še bolj zanimiva, ko se poskušamo dokopati do odgovorov, kdo so bili neznanci in kdo jih je najel za umazano kampanjo. Po neuradnih, a zanesljivih informacijah, so bili neznanci v Iskrinih majicah člani navijaške skupine Green Dragons. Dogodek v spomin prikliče incident pred leti, ko je z namenom ustrahovanja prisotnih poslancev na eno izmed sej ŠOU prišlo nekaj neonacistov. Takrat so po nekaterih informacijah neonaciste v sejno sobo pomagali spraviti študentski botri iz predsedstva ŠOU.

Tokratna volilna kampanja predstavlja torej enega najnižjih nivojev demokratičnega procesa znotraj katerekoli javne institucije v državi. ŠOU je utečena mašinerija, ki mestoma spominja na delovanje organiziranega kriminala. Sistem volitev je zastavljen tako, da večina ljudi sploh ne pozna možnosti participacije, kar se pozna predvsem pri ponujeni “izbiri”. Tistih nekaj študentov in študentk, ki se zaveda svojega položaja in pripadajočih pravic, pa se mora tekom svoje kampanje soočati z umazano, nasilno in šovinistično kampanjo tistih, ki jim jo iz ozadja pomagajo financirati in organizirati študentski funkcionarji ter njihovi sponzorji. Študentski Divji zahod tudi po teh volitvah ostaja nespremenjen in še kako divji.