V študijskem letu 1932/1933 so bile na Univerzi v Ljubljani, tedaj imenovani Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani, uvedene šolnine. Januarja 1933 so med študente prišle vesti o nameravani odcepitvi tehnične in ukinitvi medicinske fakultete. Sledil je protest, za katerega so nekateri študentje odgovarjali pred sodiščem za univerzitetne slušatelje, saj so »šli skozi vlomljena vrata na balkon univerzitetnega poslopja ter metali od tam dele razbitega univerzitetnega pohištva in letake čez ograjo na prosto ter z balkona javno govorili«. Policija jim akcije ni mogla preprečiti, ker so študentje glavni vhod univerze zabarikadirali s klopmi. Protest je imel za posledico prepoved uporabe univerzitetnih prostorov za vsakršna prihodnja študentska zborovanja. Ker na zahteve po ukinitvi šolnin in proti okrnitvi univerze niso dobili odziva, so v drugi polovici februarja študentje razglasili splošno stavko: noben študent se ne bo vpisal v naslednji semester.

Stavko je razglasilo vseh pet strokovnih društev posameznih ljubljanskih fakultet ter študentska kulturna društva Triglav, Njiva, Danica, Zarja, Borba in Akademska zveza. Jugoslovansko napredno akademsko društvo Jadran ni le manjkalo med podpisanimi, ampak je izdalo lasten letak: »Danes je univerza poznana po nedostojnih izgredih, ki se namenoma uprizarjajo pod plaščem borbe za akademske svoboščine v dosego prikritih političnih namenov. … Zaradi tega se izrekamo proti štrajku ter pozivamo vse trezne tovariše, da z združenim nastopom onemogočimo dosedanje ekscese ter započnemo novo, uspešnejšo, brezkompromisno borbo za dosego naših stanovskih in strokovnih interesov!« Med stavkajočimi se je govorilo, da so jadranaši med stavko sodelovali s policijo in ovajali organizatorje ter stavkovne stražarje. Zaradi takšnih očitajočih izjav sta dva jadranaša vložila zasebno tožbo proti Jožetu Vilfanu, triglavanu, ki je bil pred ljubljanskim okrajnim sodiščem spoznan za krivega razžalitve po pričanju policijskega upravnika, ki je zatrdil, da v imenu Jadrana pri njem ni interveniral nihče.

Opisani dogodki so dokaj reprezentativni za študentsko organiziranje v prvem obdobju delovanja Univerze v Ljubljani. Nenehne težnje po ukinjanju določenih odsekov univerze, uvajanje šolnin, nepravično razdeljevanje štipendij, pomanjkanje stanovanj in grobi nastopi policije tudi na drugih jugoslovanskih univerzah so bili pogosti vzroki združevanja ljubljanskih študentov. Čeprav se je ob tovrstnih vprašanjih skupaj organizirala večina študentskih skupin, so seveda značilni tudi spori – glede samega predmeta protesta, sredstev in stališč, ki naj bi jih študentje ljubljanske univerze zavzeli kot enotna struktura. V današnji in prihodnji oddaji bomo poskusili zajeti del vzrokov, ki so povezovali študente, in vzrokov, ki so omejevali domet »enotnega študentskega gibanja« pred drugo svetovno vojno.

Prvo trajnejše društvo vseh ljubljanskih študentov je bilo Podporno društvo jugoslovanskih akademikov, ki je delovalo med letoma 1919 in 1922. Društvo je bilo v prvi vrsti namenjeno reševanju ekonomskih težav študentov: upravljalo je študentsko menzo, bolniško blagajno, študentske sobe v drugem nadstropju Hotela Tivoli in v prostorih bivše jetnišnice na Ljubljanskem gradu ter pridobivalo in razdeljevalo štipendije in podpore. Katoliške študente je sicer tudi v času skupnega reševanja vprašanj materialne preskrbe z iskanjem stanovanj v Ljubljani dodatno podprla dobrodelna pisarna ljubljanske podružnice Slovenske dijaške zveze, liberalno društvo Jadran pa je leta 1921 osnovalo lastno zadrugo, ki naj bi pomagala naprednim študentom, kot so se takrat označevali pripadniki liberalnih skupin. Ko sta se leta 1922 ob strankarski podpori dokončno izoblikovala ločena študentska domova za katoliške in napredne študente, je odpadla tudi bistvena osnova združevanja. Po razpadu Podpornega društva so se tako študentje, ki niso bili klerikalci ali liberalci, večkrat včlanjevali v eno izmed omenjenih skupin iz ekonomskih razlogov.

Znotraj Podpornega društva sta delovali katoliški društvi Danica in Zarja, liberalni Jadran in Triglav ter Društvo študentov komunistov, pozneje preimenovano v Vstajenje. Njihovi različni nazori so se kazali predvsem na občnih zborih Podpornega društva. Leta 1921 je na primer ministrstvo prosvete oziroma ministrstvo za izobraževanje kot zahtevo za pridobivanje državne štipendije postavilo pogoj, da akademiki dvojno dobo prejemanja podpor odslužijo v državni službi. Odbor Podpornega društva je zavzel odklonilno stališče. Ko je sklical občni zbor, da bi pridobil še odobritev društvenega stališča s strani svojih članov, pa je Jadran nasprotno, podprl predlog ministrstva. Jadranov govorec je trdil, da »ima država pravico zahtevati od tistega, ki ga podpira, da dela zanjo, ne pa da dotičnik kopiči privatni kapital«, kar naj bi izzvalo splošni smeh. Večina, med njimi tudi mnogi jadranaši, je kljub temu glasovala proti dodatnemu pogoju, rekoč, »država mora skrbeti za dobrobit družbe na sploh, ne pa zgolj uradništva«.

Tako krovno Podporno društvo kot kulturno društvo Jadran je sicer še z nekaj naprednimi študenti vzpostavil Janže Novak, ki je bil že kot dijak dejaven in nato obsojen na 5 let »težke ječe, poostrene s trdim ležiščem vsake četrt leta« v okviru preporodovskega gibanja. Jadran je, prilagojeno kontekstu nove države, prevzel jugoslovansko narodno idejo preporodovcev. V uvodu prve številke društvenega glasila Vidovdan, izdane leta 1921, je tako zapisano: »Že dejstvo samo, da smo se spojili v enotno narodnostno državo, kjer žive krvno in jezikovno najbližja si plemena skupno življenje, nosi v sebi vzrok za nastajanje nove jugoslovanske nacije in nove jugoslovanske kulture, kar je logičen zaključek našega dolgotrajnega razvoja.« Drugi ideji, ki naj bi usmerjali Jadran, sta bili svobodomiselnost in naprednost, ki sta po njihovem označevali svobodno diskusijo. Tretji idejni vidik Jadrana pa je bil protikomunistični. To seveda ne pomeni, da s komunisti niso svobodno diskutirali. Po predavanju jadranaša »Socializem v teoriji in praksi« se je po njihovih besedah na primer »s pričujočimi zastopniki komunističnih idej razvila živahna debata, ki je jasno pokazala, da sloni vsa komunistična teorija na nestvarni podlagi«.

Jadranovo protikomunistično stališče se je kazalo tudi v bolj spornih kontekstih. Po omenjenih demonstracijah leta 1933 je bilo aretirano večje število študentov, med njimi tudi vsi poljski judovski študentje, od katerih jih je osem ostalo v zaporu, ostalim pa je bilo naročeno, naj čimprej zapustijo Ljubljano. Na meddruštvenem sestanku so študentje zato sprejeli resolucijo, ki je zahtevala, da se judovskim študentom omogoči dokončanje šolskega leta. Nacionalistična društva, med njimi Jadran, so svoj podpis preklicala, saj naj bi bila resolucija sprejeta s pogojem, da judovskim študentom ne bo dokazano komunistično delovanje – ta pogoj pa naj bi bil pozneje samovoljno izbrisan iz besedila zahteve.

Maja 1922 je bilo ustanovljeno novo napredno društvo Triglav v Ljubljani. Razlogi za ustanovitev še enega naprednega akademskega društva niso povem jasni in naj bi bili zgolj organizacijske narave, a kljub temu je bil prehod jadranašev v Triglav precejšen. V prispevku »Zakaj in kako se je ustanovil Triglav v Ljubljani«, objavljenem v glasilu Triglavanski listi, Ervin Mejak, prvi Triglavov predsednik, ustanovitev novega društva pojasnjuje s preštevilnostjo članov v Jadranu: »Na ljubljanski univerzi je še mnogo naprednih akademikov, ki niso organizirani, katere bi pa bilo treba uvesti v društveno življenje in jih pridobiti za jugoslovenski nacijonalizem.« Kljub skupni jugoslovanski ideji je poudaril, »da bo taktika enega ali drugega društva različna in je to tudi bila že takoj spočetka delovanja ljubljanskega Triglava«. O ustanovitvi so obvestili tudi Jadran, ki je novo napredno društvo sprejel z odobravanjem.

Proti eni zgodnejših študentskih stavk leta 1924, ki jo je zaradi posegov v avtonomijo zagrebške univerze razglasila večina ljubljanskih študentskih skupin, sta tako na primer združeno nastopili obe napredni društvi, Triglav in Jadran. Predmet stavke, upokojitev nekaterih zagrebških profesorjev, naj bi bil namreč političen oziroma »se prav nič ne tiče ne vseučiliških svoboščin in ne svobodne znanosti«. Na protestnem zborovanju so liberalna društva tako prebrala lastno izjavo, v kateri so poudarila, da je upokojitev temeljila na zakonu in tako ne more iti za kršitev avtonomije univerze. Po pisanju časopisa Jutro je ta »dostojna in dobro utemeljena izjava napredne omladine dala klerikalcem in komunistom povod, da so dvignili huronski krik in vik«, ki se je nadaljeval v splošen pretep, najprej v univerzitetnih prostorih, po zahtevi univerzitetnega tajnika, da odidejo, pa po vsej poti do Akademskega doma, kjer naj bi se zborovanje nadaljevalo.

Razhajanja med naprednima društvoma so se očitneje pokazala na volitvah v Svet slušateljev ljubljanske univerze leta 1926, na katerih je Triglav predložil samostojno listo. Pred tem so namreč liberalna društva na volitvah v krovne organizacije kandidirala skupaj, proti združenim klerikalnim društvom in tako imenovanim divjakom oziroma neorganiziranim študentom ter komunistom. Triglavani so nastopili sami predvsem zaradi strankarskega vmešavanja v delovanje Jadrana. Zahtevali so politično osvoboditev študentov, za kar naj bi bila pogoja neodvisna menza in neodvisen študentski dom. Nasprotovali so tudi kandidaturi študenta, ki naj bi ovajal komunistično usmerjene dijake, na listi naprednih akademikov. Nazadnje pa so se začeli oddaljevati od jugoslovanske nacionalistične ideje in se približevati ideji »slovanskega socializma, ki ga zastopa sovjetska Rusija«. Novo usmeritev so liberalnim društvom dajali predvsem posamezni levičarsko usmerjeni člani, na primer Ciril Špindler. V Jadranu pa je tako do izključitve zaradi sodelovanja na demonstracijah deloval Tone Tomšič, katerega je tja poslal Boris Kidrič, da bi društvu dal ustreznejšo smer.

Prvo študentsko združenje v Ljubljani, ki ni potrebovalo napotitve v ustreznejšo smer, je bilo Društvo študentov-komunistov, ki se je konstituiralo leta 1920. Nova skupina je v slovenski javnosti vzbudila precej zanimanja. Ivan Tavčar ji je na primer posvetil poseben članek, v katerem je zapisal, da je »stvar za mladega človeka silno nevarna, ker mu bo zmedla možgane, da se za druge reči ne bo brigal, posebno ne za resne študije, katerim se naša omladina mora posvetiti, če hoče v resnici postati up in nada našega naroda!«. Nadaljeval je, da se razlastitve prav nič ne boji, ker je komunistov malo, posedujoči narod pa bo naredil protiorganizacijo in branil svoje življenje, red in pravico. Študentje so mu odgovorili, da so komunistične organizacije številne, društvo v Ljubljani pa šteje že petdeset članov. Ali kot bi rekli danes - da prihajajo tudi po njegovo zobno ščetko.

Poleti leta 1920 se je v Ljubljani iz Društva študentov-komunistov izoblikovala tudi krajevna organizacija Saveza komunističke omladine Jugoslavije oziroma SKOJ, kar je bila njena prva izpostava v Sloveniji. V tem času se je Društvo študentov-komunistov preimenovalo v Akademsko društvo Vstajenje, ki je po večjem upadu članstva in posledičnem premoru z aktivnostmi leta 1922 zopet začelo delovati šele dve leti kasneje. Novi komunistično usmerjeni študentje so prihajali predvsem iz dveh srednješolskih skupin, katoliškega društva Razor in naprednega združenja Preporod. V času, ko se je torej Vstajenje ponovno vzpostavljalo, pa ga je veliki župan ljubljanske oblasti razpustil z utemeljitvijo, da ne deluje več.

Leta 1925 so študentje tako ustanovili novo društvo, Klub študentov marksistov. Združenje je bilo legalno, saj je njegova pravila potrdil univerzitetni svet. Policija ga je začela dosledneje nadzorovati šele leta 1928, ko je svoja pravila predložil v potrditev še Klub neodvisnih akademikov, ki so ga ustanovili študentje iz Kluba marksistov skupaj s širšim krogom doslej neorganiziranih levičarsko usmerjenih akademikov. Potrditev društvenih pravil je bila namreč zavrnjena, ker so v njih zapisali, da je namen kluba politični boj za čim večjo samostojnost združene Slovenije v okviru južnoslovanske ali balkanske federacije. Da bi zaobšli prepoved delovanja združenja, so študentje nato prečrtali omenjeni člen ter namesto Kluba neodvisnih, ustanovili Klub svobodnih akademikov, a nova pravila prav tako niso bila potrjena.

Člani Kluba svobodnih akademikov oziroma kroga komunistično usmerjenih študentov so se zavzemali za to, da bi krovno združenje vseh ljubljanskih študentov reprezentativni značaj zamenjalo s sindikalnim, za nepolitične akademske domove in menze, dom visokošolk in bolniško blagajno na univerzi. Bili pa so tudi pomemben dejavnik v mnogih študentskih demonstracijah, na primer na začetku oddaje omenjenih leta 1933. Zaradi vpletenosti komunistov je ministrstvo za izobraževanje nepopustljivo zahtevalo identificiranje udeležencev, a je univerzitetno sodišče glede obtoženih demonstrantov ugotovilo le, da »ni dokazov, da bi se navedeni akademiki kakorkoli okrivili prepovedanih vzklikov ali da so sodelovali pri postavitvi črne deske s prevratnimi gesli«. Hkrati je vseeno označilo za »zelo verjetno, da se tudi med oproščenimi akademiki nahajajo krivci, samo da so ostali disciplinski prestopki nedokazani. Moralno zadoščenje zaradi oprostitve bodo smeli imeti samo oni, katerim tudi njihova vest in akademska čast nikake krivde, tudi prekrivanja resnice ne očita.«

Neodvisno od protestov leta 1933, a v istem času je bil zaradi distribucije letakov s komunistično vsebino univerzitetnemu sodišču predan tudi Tone Tomšič. V Rdečih signalih, glasilu komunistično usmerjenih študentov, so poročali, da je Tomšiča »izredno sodišče v Beogradu zaradi političnega delikta obsodilo na leto in pol robije … Po prestani kazni pa ga je rektor Slavič na migljaj ljubljanske policije izročil univerzitetnemu sodišču. … Člani sodišča so Tomšiča za vedno izključili iz univerze. To v zgodovini ljubljanske univerze še neuporabljeno kazen so utemeljili s tem, da je Tomšič z izročitvijo letaka tuji osebi … storil akademika nedostojno in nečastno ravnanje. … Težko kazen upravičujejo s tem, da se komunistična propaganda zaradi njene obče nevarnosti ne more smatrati za politično dejanje, ampak navaden zločin.«

Začetki študentskih gibanj oziroma združevanj na Slovenskem predhodijo formalni ustanovitvi Univerze v Ljubljani v letu 1919, ki je bila sicer ključna za razcvet političnih dejavnosti študentov. Že na organizacijski ravni je bila denimo predvidena vključitev študentskih združenj, ki naj bi predstavljala partikularne interese različnih strok in političnih usmeritev. A slovenski študentje so bili že prej aktivni na nekaterih tujih univerzah, denimo na Dunaju, Gradcu, Zagrebu, Pragi, kjer so se ustanavljale matične organizacije, ki so svoje podružnice kasneje prenesle v Ljubljano. Tako je že julija leta 1919 Katoliško akademsko društvo Danica kot prvo študentsko združenje svoj sedež preselilo z Dunaja v Ljubljano, leta 1921 pa ji je sledila Zarja, organizacija slovenskih katoliških študentov v Gradcu. Leta 1923 je bilo na novo ustanovljeno še Jugoslovansko katoliško akademsko društvo Borba.

Že pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani je nastala tudi Akademična liga, ki je gmotno podpirala katoliško usmerjene študente, ter Slovenska dijaška zveza, ki je delovala kot krovna organizacija katoliškega akademskega dijaštva. V začetku, torej v letu 1919, je zveza organizirala počitniška zborovanja in na ta način privabljala nove člane, po obdobju neaktivnosti pa je leta 1924 ponovno postala organizacija, ki je združevala vsa tri tedaj dejavna katoliška študentska združenja: Danico, ki ji je zveza delegirala snovanje političnega programa, Zarjo, ki je bila zadolžena za organizacijski program, ter Borbo s socialnim programom. Za razliko od naprednih društev so katoliški študentje prvih generacij poudarjali združenost katolicizma in socializma. Organizirali so predavanja o socialnem, delavskem in kmečkem vprašanju. Nasprotovanja v katoliškem taboru pa so se kmalu začela odražati v razvoju ločenih gibanj.

Eno izmed zgodnejših shizem je predstavljalo križarsko gibanje, ki se je oblikovalo okrog študentskega glasila Križ na gori. Časopis je izhajal v okviru Akademske zveze, njegov prvi urednik je bil Anton Vodnik. Križarsko gibanje je nastalo kot realizacija že v Danici prisotnih radikalnejših idej krščanskega idealizma. Ta je bil v uvodniku prve številke glasila opredeljen kot odstop od »sistema naukov, moraličnih predpisov, določenih obredov in pravnih norm, ki so le izraz prvotnega enostavnega religioznega doživetja.« Zavzemali so se proti vmešavanju Cerkve v politiko, s čimer so nastopili tako proti cerkveni instituciji kot proti vedno bolj kapitalistični Slovenski ljudski stranki. Posledično so bili nezaželeni v obeh, liberalnem in klerikalnem taboru. V letu 1927 je Križ na gori tako izgubil finančno podporo, enemu izmed aktivnejših križarjev je starešinstvo odvzelo štipendijo za študij v Berlinu, časopis Slovenec pa je prenehal z vsakršnim poročanjem o dejavnostih gibanja.

Poleg Antona Vodnika je bil pomembna osebnost križarskega gibanja Edvard Kocbek, predvsem od leta 1927, ko je iz Maribora prišel v Ljubljano. Kocbek je zaslužen zlasti za razvijanje gibanja in ohranitev glasila Križ ter njegovega socialnega kroga. Če sledimo Cirilu Žebotu, enemu vodilnih pripadnikov domobranskega akademskega kluba Straža, je Kocbek tisti, ki je svoje glasilo Križ izkoristil za utemeljitev tako imenovanega krščanskega socializma, saj je že leta 1928 zagovarjal misel, da je gospodarski program marksizma-leninizma mogoče ločiti od njegove dialektično-materialistične filozofske osnove in nasprotno, opraviti sintezo s pravilnejšimi krščanskimi vrednotami.

V vseh treh katoliških študentskih društvih se je po zatonu križarjev še bolj okrepila povezava s socialistično usmeritvijo. V študentskem društvu Borba se je sprememba pozicije leta 1927 tudi formalizirala s preimenovanjem v Krščanskosocialistični klub Borba. Klerikalno politično vodstvo je poskušalo komunistične in marksistične vplive zajeziti. Takratni profesor teološke fakultete Lambert Ehrlich je začel z zbiranjem tako imenovanih stražarjev, v letu 1933 pa je bila v ta namen ustanovljena še dijaška Katoliška akcija, ki jo je vodil profesor Ernest Tomec. Pod njuno usmeritvijo je protikomunistično usmerjenim študentom že istega leta uspelo prevzeti vodstvo Zarje, Borbo je uprava kot komunistično razpustila, v Danico pa so se načrtno vpisali vsi dijaki Katoliške akcije, ki so se v letu 1933 prvič vpisali na univerzo – na ta način so v društvu pridobili večino in izvolili protikomunistični odbor.

Z nastankom Univerze v Ljubljani politična aktivnost slovenskih študentov dobi drugačno obliko. Kot prvi skupni okvir za delovanje različnih slovenskih študentskih društev je univerza omogočila nastanek krovnih organizacij akademikov. Znotraj njih, pa tudi že samo zaradi enotnega prostora delovanja so razhajanja med sicer enako usmerjenimi študentskimi društvi, ki so bila do tega trenutka aktivna na različnih univerzah, postala vidnejša. Poleg tega je bilo seveda močno olajšano ustanavljanje novih združenj, ki so na razne načine odstopala od treh prevladujočih ideoloških usmeritev. Po eni strani je univerza z integracijo skupnih vseštudentskih organov ter posamičnih društev legitimirala študentsko aktivnost in predstavljala skupno točko, okrog katere so se organizirali študentje s sicer različnimi stališči. A hkrati je odprla tudi novo možnost izključevanja nezaželenih dejavnosti, na primer prek prepovedi delovanja določenih društev, odrekanja univerzitetnih prostorov za sestankovanja in disciplinskih postopkov. Tako je bila tudi v primeru pretežno enotnih nastopov drugače politično usmerjenih študentov, recimo ob vprašanjih okrnitve ljubljanske univerze, zaradi tovrstnih institucionalnih vzvodov partikularizacija študentskega gibanja neizogibna.

Vir naslovne fotografije: Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941

Vir vmesnih fotografij: Arhiv Univerze v Ljubljani (fond Pravne fakultete, VIII-136)