Današnja oddaja bo sicer obarvana bolj šosvizorsko, a ker se obravnavana tematika tiče celotnega spektra študentov, obrnimo pogled v to smer. Govor bo namreč o Zakonu za urejanje položaja študentov, ki ga je Študentska organizacija Slovenije v začetku maja vložila v državni zbor, natančneje predsedniku državnega zbora dr. Milanu Brglezu. Po vložitvi pobude bi predsednik Brglez moral razpisati obdobje zbiranja pet tisoč podpisov za omenjeni zakon. A zapletlo se je zaradi parlamentarnih počitnic, ki bi zbiranje podpisov odložile šele na september, s tem pa tudi podaljšale zakonodajno proceduro zakona. ŠOS in Brglez sta tako sklenila dogovor, da bo Brglez kot predsednik državnega zbora kar sam vložil omenjeni predlog Zakona za urejanje položaja študentov. Samo zbiranje podpisov za vložitev predloga zakona se je tako spremenilo v zbiranje podpisov podpore omenjenemu zakonu. Ni minilo dolgo, da se je mobiliziral pretežni del ŠOS-ove družine. Tako lahko s kratkim vnosom hashtaga “kajpami” v fb iskalnik opazujemo tri glavne Študentske organizacije univerze, Zvezo študentskih klubov ŠKIS in lokalne študentske klube, ki so sprožali pozive za zbiranje podpisov. Elektronska mobilizacija je na koncu privedla do okoli 16 500 podpisov podpore. Konec junija so jih tako predali Brglezu. Sam zakon posega v več drugih zakonov in tako vzbuja nesoglasja s strani vpletenih ministrstev. Poglejmo si torej tiste spremembe, ki jih bo morebiti prinesel obravnavani zakon.

Prva od sprememb je sprememba posebne študentske olajšave pri dohodnini, do katere so upravičeni študentje in dijaki pri opravljanju študentskega dela. Omenjena olajšava sedaj znaša okoli 2500 evrov, s predlogom zakona pa si želijo, da bi se ta povečala na 3300 evrov. Druga se dotika zdravstvenega zavarovanja, ki bi se po uveljavitvi zakona vezalo na status dijaka oziroma študenta za čas izobraževanja in s tem spremenilo sedanjo določbo, ki to zavarovanje veže na dopolnitev starosti šestindvajsetih let. Tretja sprememba se tiče študentskih bonov. Če ste v zadnjem času kaj naročili prek študentskih bonov, ste gotovo opazili, da so se doplačila zvišala. Zakon bi uveljavil usklajevanje z življenjskimi stroški in dvignil subvencijo z 2,35 na 2,78 evra, prav tako pa bi podaljšal veljavo bonov do 22. ure in na poletne mesece. Četrta sprememba uvaja spremembe predvsem pri uveljavitvi dodatkov k štipendijam, natančneje pri dodatku za bivanje, ki bi se sedaj lahko uveljavil tudi med letom. Peta sprememba se dotika urejanja položaja študentov s posebnimi potrebami in posebnim statusom. Cilj, ki bi ga lahko dosegel omenjeni zakon, je ta, da bi ministrstvu za izobraževanje naložil obvezo, da pripravi pravilnik, ki bi se posvetil prilagoditvam omenjenih dveh skupin. Pod šesto spremembo pa lahko prištejemo še podaljšanje trajanja statusa na drugi stopnji ter uveljavljanje štipendij za tuje študente. To so torej osnovne spremembe, ki bi jih morebiti lahko prinesel Zakon za urejanje položaja študentov. Pobuda za omenjeni zakon je bila na začetku predstavljena kot nepolitična oziroma kot da si ne želi biti vložena na političen način. Toda kaj drugega je mobilizacija celotne ŠOS družine in pobuda za celostno kampanjo kot politika? No, recimo, da poskušajo na ŠOS-u doseči socialni dialog oziroma biti vanj institucionalno vključeni. Zaradi te vključitve in zato, ker sam zakon posega na različna ministrstva, bodo verjetno marsikatere zahteve iz zakona črtane oziroma omiljene, s tem pa se bodo sprejemali kompromisi.

Obenem pa se sama sprememba zakona ne dotika resnih sprememb, ampak uvaja le “usklajevanje”. Ne govori o povišanju mase finančnih sredstev za štipendije ter o njihovi širitvi, razen za tuje študente. Drugačna razbremenitev, ki se ne bi osredotočala na dohodninske olajšave pri študentskem delu, ampak na same štipendije študentov iz nižjih dohodkovnih razredov, bi omogočila lažji študij. Prav tako bi to prineslo razbremenitev njihovega obštudijskega začasnega in občasnega dela, ki zaradi inšpekcijskih anomalij ostaja vse bolj podobno rednim zaposlitvam. Razbremenitev, ki se uveljavlja, je seveda dobrodošla, a še vedno samo poglablja socialni korektiv študentskega dela in uvaja aktivne politike dela namesto premeščanja vprašanja na “brezplačen” študij, h kateremu spadajo tudi življenjski stroški v teku študija. Ti življenjski stroški se sicer manjšajo s predlagano drugačno politiko študentskih bonov, a zato, da si lahko privoščiš dostojno kosilo na bon, potrebuješ najprej sploh dohodek. Logika zakona pa je obratna. V samem zakonu prav tako ni govora o odpravljanju anomalije zasebnih študentskih servisov. S preusmeritvijo denarnih tokov, ki jih prejmejo zasebni servisi, bi se lahko še dodatno povišala dohodninska olajšava ali pa preusmeril tok v povečanje mase denarja za štipendijsko politiko. Prav tako ni nikakršnega govora o brezplačnem študiju na tretji stopnji. Ta je trenutno izjemno finančno obremenjujoč za študente na doktorski stopnji.

Sam zakon tako ne počne dosti drugega, kot da samo “usklajuje”, kot na primer pri DeSUSu usklajujejo pokojnine. Usklajevanje pa ne posega v varčevalne ukrepe in jih prav tako ne ukinja. Pri večini zakonskih sprememb, ki naj bi jih uvedel omenjeni zakon, gre tako samo za zakonske popravke. Eden od razlogov za takšen poseg je ta, da se na ŠOS-u izogibajo argumentu vlade, ki bi lahko dejala, da za tako usklajevanje ni sredstev v proračunu. Kljub temu pa bi lahko ŠOS, če ima že takšno možnost mobilizacije, kot se hvali, to proračunsko vzdržnost tudi resneje napadel.