Strokovna zgodovinska analiza, ki obenem uspešno ohranja prvine pripovedne oblike. 449 strani obsežno delo, z bogatim izborom virov in bibliografije. Tolmačenje družbenih, ekonomskih in političnih odnosov v Jugoslaviji in svetu turbulentnega leta 1968 s pomočjo do zdaj še neobjavljenih dokumentov. Nekako tako lahko označimo izdajo knjige Jugoslavija in svet leta 1968, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina v zbirki Koda. Njen avtor je hrvaški zgodovinar Hrvoje Klasić, ki na zagrebški  Filozofski fakulteti predava novejšo hrvaško in svetovno zgodovino. Jugoslavija in svet leta 1968 zaobjema opis jugoslovanskega socializma v tem času, njegovega gospodarskega stanja, medrepubliške in mednacionalne odnose države, osrednji del pozornosti pa posveti takratnim študentskim jugoslovanskim gibanjem.

Preden se posvetimo našemu osnovnemu zanimanju, študentskemu organiziranju od Ljubljane do Niša, se ustavimo še pri eni formalnosti. Čeprav je knjiga napisana sistematično in se obenem spogleduje s poetskimi sredstvi, popolnoma tekoče branje nenehno nekaj moti. Brez dvoma sta prevajalki Višnja Fičor in Seta Knop v prevod vložili precej znanja in truda, a kljub temu rezultat njunega dela na nekaj mestih deluje površno. V prevodu so tako razvidni številni elementi tako imenovanega dobesednega prevajanja. Kar se kaže v - za slovenski govorni prostor -  popolnoma nenaravnem besednem redu. Verjamemo, da sta z neprevajanjem tujk prevajalki težili k ohranjanju avtorjevega sloga, a je njihova pretirana prisotnost obremenjujoča.

Študentski aktivizem, ki je leta ‘68 izbruhnil po svetu, si je z jugoslovanskim delil številne skupne imenovalce, vendar za njih ni bil neposreden vzrok. Povsod po svetu so študentske demonstracije zahtevale boljši študentski standard, reformo visokošolskega izobraževanja, antimilitarizem, vse so imele tudi izrazito protiameriški značaj. Vendar so se študentje v različnih državah soočali še z različnimi notranje političnimi težavami. V primeru Jugoslavije je to bila leta ‘65 sprejeta gospodarsko reforma, katere cilj je bil zamenjava ekstenzivnega modela gospodarjenja z intenzivnim. Reforma je vplivala na dvig življenjskih stroškov, padec zaposlovanja in negativno stopnjo rasti družbenega proizvoda. Vse to je potenciralo notranjo politično in družbeno heterogenost, ki je bila pomembna spodbuda za razvoj študentskega nezadovoljstva, ki se zgodi tri leta kasneje.

Hrvoje Klasić se je letos maja na sejmu Liberac o knjigi Jugoslavija in svet leta 1968 pogovarjal z Juretom Ramšakom z Inštituta za zgodovinske študije Univerze na Primorskem. Ob tej priložnosti je med drugim opisal tudi generacijski prepad v času jugoslovanske gospodarske krize leta ‘68:

Izjava

Študentska gibanja so bila prva oblika političnega organiziranja v povojni Jugoslaviji, in kot taka so javnost in politični vrh povsem šokirala. Poleg navdiha pri francoskih kolegih in majajoče situacije v državi Klasić zametke študentskih gibanj razbira že v delovanju časopisa Praxis in korčulski poletni šoli. Praxis je bil filozofski časopis, ki je pod okriljem Hrvaškega filozofskega društva izhajal od leta 1964 do ‘74. Na straneh časopisa dobijo vprašanja o družbeni praksi prednost pred teoretskimi razpravami. Pisci časopisa oziroma praxisovci so menili, da je glavna naloga jugoslovanskih marksistov kritična razprava o jugoslovanskem socializmu. Eno od glavnih vprašanj je bilo tržno gospodarstvo in blagovno denarni odnosi. Korčulska poletna šola je v sožitju s Praxisem delovala od leta 1963 do ‘74. Bila je prostor srečevanja domačih in svetovnih intelektualcev, ki so debatirali o filozofskih in ideološko-političnih prepričanjih. Pomembna gradiva s srečanj šole so bila objavljena v številkah Praxisa, ki so jih prebirali radovedni študentje po vsej Jugoslaviji. Med praxisovci so bili tudi številni univerzitetni profesorji, kar je še dodatno vplivalo na razširitev kritične misli med študente.

Preskromne učne in nastanitvene zmogljivosti na fakultetah, nezadovoljni učitelji, nezaposljivost diplomantov in posledično odhajanje mladih v tujino so bile frustracije, ki so vrhunec dosegle v Beogradu, 2. junija 1968. To nedeljo zvečer je v brigadirskem naselju v Novem Beogradu potekala generalka zabavno glasbene revije “Karavana prijateljstva”. Dogodek se je odvijal v zgradbi Delavske univerze in njegov ogled je bil zaradi omejenega števila sedežev namenjen samo brigadirjem. Pred Delavsko univerzo so se začeli zbirati ogleda željni posamezniki, med katerimi je bilo največ študentov iz bližnjega študentskega mesta. Kmalu je med redarji in študenti prišlo do spopada, ki se je razvil v množičen pretep. Ni minilo dolgo in na kraj razbijanja je prišlo 700 policistov, ki so proti množici uporabili gumijevke in brizgalne.

Neredi so se tekom noči nadaljevali, na ulicah Novega Beograda je bilo približno 1500 študentov. Skandirali so parole o enotnosti delavcev in proti “rdeči buržoaziji”. Študentje so zasegli gasilsko vozilo, s katerim so se pripeljali do podvoza, ki loči star in nov del mesta. Pri podvozu je prišlo še do silovitejšega spopada med protestniki in organi pregona.

V zvezi komunistov so se glede dogodkov v noči z 2. na 3. junij sestali že takoj naslednji dan. Mestni funkcionarji so izrazili podporo študentom, nasprotnega mnenja pa so bili številni srbski vodilni politiki. Kljub temu so študentje ob močni podpori profesorjev 4. junija v akcijskem političnem programu navedli glavne probleme jugoslovanske družbe: socialna neenakost, brezposelnost, prevelika moč birokracije in slabe razmere na univerzah.

Druga faza beograjskega študentskega gibanje se je v prihodnjih dneh nadaljevala v mirnejšem duhu. Središče upora je postala Filozofska fakulteta, na dvorišču katere so študentje in profesorji ter tudi umetniki in delavci nastopali z javnimi govori. V tej fazi delovanja je policija blokirala vse objekte, v katerih so bili demonstranti, in na tak način gibanje izolirala. V tistem času je o študentskih gibanjih prihajalo do različnih političnih in seveda medijskih špekulacij, študentje pa so na izkrivljena  novinarska poročanja odgovarjali z objavami v časopisu Student.

Po tednu dni protestov se je iz rezidence na Brionih vrnil kdo drug kot sam Tito, ki je študentske zahteve sprejel in 9. junija ‘68 so se študentski protesti v Beogradu zaključili.

Titovo odločitev pojasnjuje Klasić:

Izjava

Knjiga Jugoslavija in svet leta 1968 dogodke v Ljubljani tistega leta preleti dokaj na hitro. Ljubljana je bilo edino univerzitetno središče v Jugoslaviji, kjer na vzrok in potek junijskega študentskega gibanja niso vplivale demonstracije v Beogradu. Povod za organiziranje slovenskih študentov je bila odločitev, da je treba primanjkljaj v poslovanju ljubljanskih študentskih domov pokriti s prihodkom iz turistične dejavnosti. Več o strujah, ki so se nadalje razvile:

Izjava

V Zagrebu se študentje začnejo zbirati 3. junija kot znak podpore beograjskim kolegom. Aktivisti se začnejo zbirati po študentskih domovih, ustanovijo akcijske odbore in zahtevajo bolj ali manj enake pravice kot srbski študentje. Napram prizadevanju mestnih funkcionarjev, da bi množična zbiranja preprečili, v Študentskem centru 5. junija poteka okoli 1000 glavo zborovanje. Tudi tukaj so s svojimi govori prisotni profesorji, tako tisti iz partijskih vrst kot tisti iz nepartijskih. Pod budnim očesom oblasti se na fakultetah nadaljujejo tribune in pridružene dejavnosti, kot so umetniški recitali.

Gibanja na zagrebški in ostalih hrvaških univerzah se v primerjavi z beograjskimi niso aktivno razmahnila, za kar obstaja več razlogov. Prvi razlog tiči v kadrovskih spremembah vodstva Zveze študentov zagrebške univerze. Drugi razlog se nahaja v socialni strukturi študentov, saj je zgolj 17 % študentov zagrebške univerze prihajalo iz kmečkih ali delavskih družin. Sociolog Milan Mesić je prav v socialni strukturi študentske populacije videl nezadostno politično koherentnost. Zaton zagrebškega študentskega gibanja Klasić vidi tudi v pomanjkanju podpore profesorjev in drugih hrvaških intelektualcev.

Protesti na beograjski univerzi so junija ‘68 odmevali tudi  v vseh ostalih večjih jugoslovanskih mestih. Študentje so se organizirali v Nišu, Titogradu, Skopju, Banjaluki in drugje. Odhajali so tudi na ulice, vendar z izjemo Sarajeva, brez večjih incidentov. 4. junija so se sarajevski študentje izpred Filozofske fakultete napotili v center mesta. Istega dne je sekretariat za notranje zadeve mesta Sarajeva sprejel sklep o prepovedi javnih zborovanj, kar je pomenilo, da se je študentski povorki kar hitro pridružila policija. Študentje so jim odgovorili s taktiko “sit-in”, ker pa je bilo v množici vse več demonstrantov, ki so nameravali položaj izkoristiti za lastne cilje, se je zadeva sprevrgla v kaos. Prišlo je do spopada s policijo in vse splošnih uličnih neredov. Incident je koristil predvsem sarajevskim oblastem, ki so delovanje akcijskega odbora Filozofske fakultete razglasile za ilegalno.

Jugoslovanska študentska gibanja leta ‘68 so bila v primerjavi s tistimi po svetu v marsičem posebna. Študentje niso samo kritizirali najpomembnejših političnih voditeljev, temveč so zahtevali tudi njihovo zamenjavo. Čeprav so imela svoje najglasnejše pripadnike, v resnici niso imela voditeljev, ki bi jih režim lahko označil za glavne krivce. Leta ‘68 v Jugoslaviji za proteste ni nihče kazensko odgovarjal, kar pa ne pomeni, da mnogi niso v zaporu končali nekaj let kasneje. Osem profesorjev beograjske Filozofske fakultete je januarja ‘75 izgubilo pravico predavati, decembra leta ‘80 so jih z delovnih mest tudi dokončno odpustili.

Socialistična republika Srbija je po beograjskih demonstracijah sprejela Zakon o študentskih ustanovah. Zakon je študentom dal večje pravice pri upravljanju ustanov, boljše namestitve, ureditev zdravstvenega varstva in vrsto kulturno-zabavnih dejavnosti. Izkazalo se je, da zakon in sprejeti ukrepi v resnici niso imeli dolgoročnega značaja. Klasić zapiše, da so daljnosežne posledice bile dojete različno. Za nekatere so študentska gibanja pomenila  “protireformni udar”, za druge je to bila dodatna spodbuda za nadaljevanje gospodarske in družbene reforme. Najpomembnejši učinek, ki so ga študentska gibanja pustila za seboj, naj bi bil začetek sistematičnega povezovanja intelektualcev, katerih kritičen pogled se je bistveno razlikoval od uradno sprejetih mnenj. Na primeru Beograda je to bila na novo nastala skupnost, katere opozicijski angažma je dobil različne oblike boja za človekove pravice in se čez dvajset let nadaljeval z ustanavljanjem prvih demokratskih političnih strank. Obdobje zgodovine, ko sta v Srbiji vladali Socialistična partija Srbije in Demokratska stranka, pa ostaja del polpreteklih zgodovinskih ideoloških trenj.

Po polpretekli praksi se je gibala Staša.

Vmesni komad: Grupa 202 - Osmijeh