Po konceptualnem premoru zaradi izrednih Unikomplesov nadaljujemo z iskanjem alternativnega pristopa k izobraževanju. Medtem ko smo zavrnili permisivno izobraževanje, ker nočemo vzgajati vase zagledanih »japijev«, in si kasneje priznali, da avtoritarni pristop ni ravno najboljša rešitev, ker vzgaja podredljive osebke, smo na koncu obupali nad možnostmi, ki jih prinašajo okvirji trenutnega sistema. Zato smo se na koncu zazrli v alternative zunaj okvirjev. Prav te bomo tokrat poskušali  konkretizirati in nekoliko bolj teoretske koncepte iz prejšnjega Unikompleksa postaviti na realna tla.

Medtem ko si je v obstoječih okvirjih nemogoče predstavljati izobraževanje brez avtoritete, se nam zunaj njih ponuja odgovor na vprašanje njene razrešitve. Najdemo jo predvsem v disciplini, pa ne v pokroviteljski oziroma avtoritarni, ampak samoomejujoči disciplini, ki temelji na odgovornosti. Nekateri, recimo jim akademiki, bi tako delovanje postavili v teoretske koncepte radikalnega, skupnostnega, odnosnega ali libertarnega izobraževanja. Kakorkoli že, v alternativi, ki prisega na socialno noto, gre predvsem za opolnomočenje vseh vključenih v proces.

Opolnomočenje se zgodi prek odnosov v skupini in novo pridobljenega znanja, ki izhaja iz potreb posameznikov ali  skupine. Ko govorimo o odnosih, mislimo predvsem na nehierarhično organiziranje, ki ne priznava samoumevnih avtoritet ter temelji na dialogu in enakosti aktivnih udeležencev. Ko govorimo o znanju, pa ciljamo na vsebine, za katere so udeleženci zainteresirani bodisi zaradi osebnih interesov bodisi zaradi potrebe v skupnosti. V obeh primerih gre za znanje, ki nadgrajuje njihovo vednost ter bo v realni povezavi z dogajanjem v njihovem okolju, kar spodbuja kritičnost misli. Takšna znanja opolnomočijo posameznike, jih pripravijo na akcijo in posledično olajšajo aktivno poseganje v njihovo skupnost.

Kljub temu da bi lahko tudi pri nas iskali žepe tovrstnih procesov, smo se raje odločili primerne sogovornike poiskati v tujini, kjer se korenito drugačne prakse izobraževanja izvajajo bolj konsistentno. V nadaljevanju Unikompleksa bomo križali dva pogovora, enega smo posneli z anarhističnim kolektivom »Tripod« (trajpod) iz Škotske, ki se je v okviru gibanja organiziral v kooperativo in izhaja iz potreb vstajniškega gibanja. Osnova za delovanje kolektiva oziroma kooperative se je začela v vrhuncu  gibanja „Camp for Climat Action“, med letoma 2008 in 2009.

Z drugim kolektivom iz Grčije je zgodba malo drugačna. Tamkajšnji antiavtoritarci, tam poznani pod imenom „alfa-kapa“, so pred dvema letoma in pol okupirali zapuščeno šolo v Solunu, sicer v lasti ortodoksne cerkve, ter obudili prejšnji namen stavbe na malo drugačen način. Kljub drugačnemu pristopu, ki se odraža v fizični konkretnosti socialnega prostora, gre za podobne principe delovanja kot v škotskem kolektivu.

Pestrost vseh sodelujočih v šoli prinaša tudi veliko razgibanost dejavnosti, ki obsegajo vse od sestankovanja, koncertov, študijskih skupin  do samoorganizirane preskrbe s hrano.

V Tripodu (Trajpodu) na Škotskem je delovanje usmerjeno nekoliko drugače. Ker, za razliko od socialnega centra šole v Grčiji, kolektiv predstavlja zaokroženo celoto, je temu primeren tudi njihov način delovanja, namesto ustvarjanja skupnosti jim je prioriteta opolnomočenje skupnosti v uporu, ki že obstaja.

Osnove metod in tehnik njihovega izobraževalnega procesa izhajajo iz konceptov „learning by doing“ in kolbovega kroga. Učenja s  prakso verjetno ni treba posebej razlagati, kolbov krog pa sicer sestoji iz štirih faz, pri katerih ni pomembno, katero izbereš kot izhodiščno, važno je le, da prideš skozi vse. Te faze so: razmišljujoče opazovanje, teoretična osmislitev pojava oziroma abstraktna konkretizacija, akcija oziroma aktivno eksperimentiranje in konkretna izkušnja.

Oddajo zaključujemo z ugotovitvijo, da sta kolektiva kljub idejni podobnosti zelo različna. Tako na Škotskem v Tripodu (Trajpodu) kakor v Solunu v „Šoli osvobodilnih znanj“ izhajajo iz tradicij radikalnega, libertarnega ali skupnostnega izobraževanja, kar se kaže predvsem v načinu organiziranja in principih delovanja, ki temeljijo na direktni demokraciji, nehierarhičnosti, avtonomiji in samoorganizaciji. Vendar pa sta vsebina in način odražanja delovanja zelo različna. Medtem ko solunska šola funkcionira kot skupnost že sama po sebi, bi za kolektiv iz Škotske lažje rekli, da so sami po sebi delček, recimo ji, uporniške skupnosti.

Uporno krajšal intervjuje Kuki