Odprta znanost - nezanesljiva zaveznica?

Odprta znanost - nezanesljiva zaveznica?

Oddaja
31. 1. 2019 - 12.00

V današnji oddaji Unikompleks bomo skušali misliti samoumevnost oziroma nesamoumevnost zavezništva, ki se je oblikovalo – vsaj na diskurzivni ravni – med pristaši odprte znanosti in nasprotniki monopoliziranega znanstvenega megazaložništva. Vprašali se bomo, ali so načela odprte znanosti, te ljubljenke razprav o prihodnosti znanstvenoraziskovalnega dela, res neizbežno in samoumevno kompatibilna s prizadevanji po razbitju monopolov znanstvenih megazaložnikov.

 

Razprave o potencialih uveljavljanja odprte znanosti so se, vsaj v Evropski uniji, še posebej razgrele v zadnjih nekaj letih in septembra 2018 doživele enega od vrhuncev s sprejetjem tako imenovanega Načrta S. Načrta, ki od prihodnjih raziskav evropskih znanstvenikov pričakuje dosledno objavljanje rezultatov v odprtem dostopu. Vzporedno z intenzifikacijo javnega razpravljanja o potencialih odprte znanosti se je razplamtelo ogorčenje in razširilo vedenje o monopolih v znanstvenem založništvu. Oba diskurza, če ju lahko tako poimenujemo, sta v približno istem obdobju postala bolj javno prisotna in pridobila status pereče težave sodobne znanstvene skupnosti.

 

Zaradi hkratnega porasta pozornosti, namenjene na eni strani odprti znanosti in na drugi strani vrtoglavim zaslužkom znanstvenih megazaložnikov, je prišlo do konflacije obeh problematik. Neopazno in na videz samoumevno sta se obe problematiki združili v skupno zmes. Instinktiven odpor, ki ga znanstvena skupnost čuti do megalomanskih založnikov – saj ti na podlagi pretežno neplačanega dela znanstvenikov že desetletja mastno služijo –, je tako vsaj na deklarativni ravni našel svojega zaveznika v debatah o odprti znanosti. Poglejmo nekaj primerov konflacije obeh problematik.

 

Fraza odprta znanost – open science – je neologizem, ki ga je leta 1998 skoval kanadski raziskovalec in izumitelj Steven Mann. Dvajset let kasneje je odprta znanost že ponarodel pojem. Kot se za vsak pojem spodobi, je v svoji dvajsetletni zgodovini postal široka paleta izredno različnih definicij, ki med seboj niso nujno usklajene ali kompatibilne. Skovanka odprta znanost gre namreč hitro v uho, hkrati pa je prikladno nedefinirana. Je označevalec s prepustnimi stenami, ki se izmika postavitvi minimalne definicije.

 

V izhodišču je vsem razpravljalcem o odprti znanosti skupno to, da prevprašujejo uveljavljene načine znanstvenega produciranja in diseminiranja vednosti. Razprave o odprti znanosti so zato neke vrste open-mic, na katerem se k besedi zglasijo izredno raznolike miselne struje. En del razprav o odprti znanosti na primer poudarja pomen prostega dostopa do podatkovnih baz, saj naj bi tako omogočili hitrejšo in učinkovitejšo izmenjavo podatkov med posameznimi raziskovalnimi skupinami. Druga struja razpravljalcev poudarja, da je odprta znanost tista znanost, ki odpre dostop do produkcije znanja tudi neznanstvenikom in nestrokovnjakom. Ta struja zagovarja razširitev praks tako imenovane državljanske znanosti. Tretja – in trenutno zaradi vpeljave že omenjenega Načrta S najbolj politično aktualna struja pa si prizadeva za odprti dostop do rezultatov znanstvenoraziskovalnega procesa. Pri tem se večinoma opira na utemeljitev, da bi tudi laična javnost morala imeti prosti dostop do rezultatov raziskav, ki jih je omogočil davkoplačevalski denar.

 

Ravno ta pojavna oblika odprte znanosti, torej objavljanje v odprtem dostopu, je glavna stična točka, v kateri je prišlo do prekrivanja in prelivanja s problematiko znanstvenih megazaložnikov. Vendar se to na videz samoumevno zavezništvo zaradi temeljnih in premalo opaženih diskrepanc v svojih izhodiščih hitro znajde v konfliktu interesov.  

 

Poudarek odprte znanosti – v katerikoli izmed njenih številnih pojavnih oblik – je namreč na povečanju transparentnosti znanstvenega dela in hitrejšem kroženju novih spoznanj. Znanstveni megazaložniki sicer s svojo trenutno politiko plačljivega dostopa do publikacij ovirajo hitro kroženje novih znanstvenih objav. Vendar pa se lahko revije v njihovi lasti hitro preoblikujejo v odprtodostopne revije in s tem že zadostijo osnovnim kriterijem odprte znanosti. Dobiček pa megazaložniki lahko kujejo tudi v svetu odprtodostopnih revij, saj njihov monopol sloni na prestižnem statusu revij, ki jih imajo v lasti. Zahteve odprte znanosti so torej v tej perspektivi manj radikalne od zahtev nasprotnikov monopoliziranega založništva.

 

V tokratni oddaji Unikompleks se posvečamo premisleku o razmerju med odprto znanostjo in uporom proti monopoliziranemu znanstvenemu založništvu. Trdimo, da se kljub navideznemu prekrivanju cilji zagovornikov odprte znanosti in nasprotnikov megazaložništva razlikujejo v stopnji radikalnosti.

 

Manjšo radikalnost zagovornikov odprte znanosti v primerjavi z nasprotniki megazaložništva lahko opazujemo na primeru Avstrije. Avstrijski znanstveni sklad, ki je glavni financer avstrijskih raziskovalnih projektov, namreč že več let načrtno spodbuja objave v odprtem dostopu. Pri tem analizira in javno objavlja podatke o stroških objav v odprtem dostopu. V letu 2017 je tako na primer za objave v zlatem odprtem dostopu in hibridnem odprtem dostopu Avstrija plačala skupno 3,3 milijona evrov. Večinski delež tega denarja je šel v žepe – seveda, uganili ste - založniških megalomanov.

 

Stroške objave v odprtem dostopu je z letom 2018 začel kriti tudi glavni financer slovenske znanstvenoraziskovalne dejavnosti – ARRS. Prvi razpis ARRS je slovenskim raziskovalcem povrnil stroške objave v tako imenovanem zlatem odprtem dostopu v letu 2018. V prihodnje si najbrž lahko obetamo več tovrstnih razpisov, ki bodo morali loviti stroške, nastale ob objavah slovenskih raziskovalcev v odprtodostopnih revijah.

 

Nasprotniki založniških monopolov morajo zato v svojem boju iskati drugačne strategije. Nekaj oblik revolta je že bilo preizkušenih v preteklih nekaj letih.

 

Poglejmo nekaj poskusov spopada z Goljati znanstvenega založništva. Nekateri finski raziskovalci zaradi nezadovoljstva z dragimi naročniškimi paketi megazaložnika Elsevier bojkotirajo recenzijske postopke pri vseh revijah Elseviera. Svoje gibanje so poimenovali No deal, no review. Poslovenimo to v »Ni dogovora, ni recenzije«. Podobno se je v Nemčiji del raziskovalcev odločil bojkotirati uredniško delo pri Elsevierovih revijah in s tem izkazati podporo nemškim univerzam pri pogajanjih z Elsevierom.

 

Januarja 2012 se je bojkot Elseviera manifestiral v spletni peticiji The Cost of Knowledge, Cena znanja. Več tisoč znanstvenikov se je v okviru peticije odločilo za bojkotiranje sodelovanja z založnikom Elsevier. Niso več recenzirali člankov, niso več oddajali lastnih člankov za objavo, niso več sodelovali v uredniških odborih. Taka vrsta bojkota se zdi smiselna in učinkovita – žal pa sloni na odločitvah vsakega individuuma posebej. In je zato ranljiva strategija, ki vladavine Elseviera ni zamajala.

 

Drug način upora se je poskušal vršiti na državni ravni. Ob pogajanju državnih institucij – zakupnikov paketov dostopa do revij – se je v zadnjih letih v nekaterih državah zalomilo. V Nemčiji se je več kot 60 vodilnih raziskovalnih institucij združilo v »ProjektDeal« in 1. januarja 2017 preklicalo svoje pogodbe z Elsevierom. Od avgusta 2017 je najmanj 185 nemških institucij že preklicalo pogodbo z Elsevierom. Z bojkotom Elseviera so grozili tudi na Nizozemskem in v Južni Koreji.

 

Morda se poslušalcem že svita, kje vidimo problematiko in šibko točko dosedanjih revoltov. Prva misel uma, prepariranega z nespoštovanjem plačljivega dostopa do znanstvenih publikacij, je klic k nepokorščini. Čemu univerzitetne knjižnice, specializirane knjižnice, raziskovalne institucije itd. sploh zakupijo glomazno drage pakete pri založniških velikanih, kot je Elsevier? Vse državne institucije, ki sicer pod zloglasno slabimi pogoji zakupijo spletni dostop do znanstvene literature, bi se lahko temu enostavno odpovedale in priznale, da obstajajo finančno smiselnejši (ilegalni) načini dostopanja do znanstvenih publikacij.

 

Hja, to zelje je zraslo tudi že kje drugje. Konkretno – na zelniku švedskega konzorcija Bibsam. Bibsam je organizacija, ki izvaja pogajanja za licenčne sporazume za elektronske informacijske vire z založniki v imenu vseh švedskih univerz in raziskovalnih inštitutov. Leta 2017 je Bibsam sklenil pogodbe v skupni vrednosti 35 milijonov evrov. Od teh 35 milijonov jih je kar 14 milijonov šlo v žep Elseviera. Poleg štirinajstih milijonov, ki jih je Švedska plačala za spletni dostop do Elsevierovih vsebin, so švedski raziskovalci leta 2017 plačali še dodatnega 1,3 milijona evrov za objavo v Elsevierovih revijah. Toliko so znašali stroški obdelave članka. Zaradi tovrstnih dvojnih stroškov je Bibsam v pogajanjih z Elsevierom zahteval, da se švedskim raziskovalcem omogoči takojšnji odprti dostop do njihovih objav in da imajo dostop do vseh 1900 Elsevierovih revij. Leta 2018 Bibsam zaradi nezadovoljivih pogajanj z Elsevierom ni obnovil pogodbe.

 

Peripetije, ki so sledile prekinitvi pogodbe, dokazujejo moč založniških velikanov. Elsevier je namreč odreagiral po mehanizmu, ki ga uporniki najbrž niso predvideli. Švedski raziskovalci so morda pričakovali, da jih prekinjena pogodba z Elsevierom ne bo preveč ovirala pri delu. Tako ali tako se večina znanstvenoraziskovalne skupnosti redno zateka k piratskim metodam odklepanja nedostopnih člankov – v prvi vrsti prek spletne strani Sci-Hub, ki jo je leta 2011 vzpostavila kazahstanska programerka Alexandra Elbakyan. No, Elsevier je nepokornim švedskim uporabnikom onemogočil ta piratski izhod. Od švedskih upravljavcev spleta je namreč zahteval blokiranje Sci-Huba. Prebivalci Švedske odtlej nimajo več možnosti dostopa do te strani. In Bibsam se vrača za pogajalsko mizo z Elsevierom.

 

Da strnemo svoje vtise ob naštetih primerih neuspešnega revolta proti znanstvenim založnikom. Morda je tudi poslušalce že zbodlo v uho, da se vsi revolti gibljejo okrog enega imena – Elsevier. Nizozemska megazaložba Elsevier je v imaginariju znanstvenoraziskovalne skupnosti namreč prevzela vlogo ultimativnega bad boya in s tem postala nevralgična točka vseh manifestacij antizaložniškega sentimenta. Zaradi tovrstne koncentracije razprav o založniških monopolih na eno samo založbo ostaja zapostavljeno ključno vprašanje – kako izvesti revolt na strukturni ravni in iz hlač stresti institucionaliziranost monopolnega založništva.

 

O konflaciji je razmišljala vajenka Vita.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness