Foto: Anže Petkovšek

Prejšnji teden je Komisija za preprečevanje korupcije predstavila nadgradnjo  spletne aplikacije Supervizor, ki razkriva prejemnike avtorskih honorarjev, izplačanih iz javnega denarja. Na seznamu top deset prejemnikov honorarjev v zadnjih dvanajstih letih prevladujejo univerzitetni profesorji. Zdaj že odstopla ministrica Stanka Setnikar Cankar je kot redna profesorica in dekanja Fakultete za upravo od leta 2003 poleg plače prejela še dodatnih 636.000 evrov avtorskih honorarjev. Tik za petami ji sledita redna profesorja Fakultete za upravo Mirko Vintar in Srečko Devjak s prejetimi več kot 500.000 evri in redni profesor Ekonomske fakultete Maks Tajnikar z nekaj več kot 400.000 evri. Omenjenim zneskom pa se približujejo tudi honorarji dekana Fakultete za upravo Janeza Stareta, dekanje Ekonomske fakultete Metke Tekavčič in rednega profesorja Ekonomske fakultete Marka Jakliča.

Stanka Setnikar Cankar je kot redna profesorica in dekanja od leta 2003 poleg redne plače preko Fakultete za upravo prejela več kot 541.000 evrov avtorskih honorarjev. Odstoplo ministrico smo tako povprašali, kje so izvori teh sredstev, s katerimi fakultete razpolagajo pri izplačilih avtorskih honorarjev.

Ministrico v odstopu smo vprašali tudi, kako komentira pretakanje javnih sredstev na račune zasebnih institucij in centrov odličnosti.

Ob pogledu na ogromne zaslužke določenih univerzitetnih učiteljev bi lahko pomislili, da je denarja v visokem šolstvu dovolj, a domneva se kaj hitro izkaže za napačno. Vse slovenske univerze so že nekaj časa v rdečih številkah, nekatere članice so na robu preživetja. Ministrica v odstopu je celo napovedovala reze v sredstva za dodatno učno pomoč v osnovnih šolah in javno pozivala učitelje, naj nadure opravljajo zastonj. Obenem profesorji na seznamu KPK-ja brez slabe vesti zagovarjajo pridobivanje sredstev na trgu, ki pa se empirično izkaže za bogatenje privilegiranih vodstvenih kadrov, ki obvladujejo slovenski visokošolski prostor. Zakaj se na tem področju na to prej ni opozarjalo in tudi urgiralo, smo povprašali Branimirja Štruklja iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture.

Vse skupaj pa ni vzrok, temveč zgolj simptom problema, na katerega se očitno opozarja že dalj časa. Vse večja razslojenost akademskega kadra se kaže tudi v pričevanju omenjenih profesorjev, da so mastne vsote služili izven delovnega časa. Ob redni profesuri si težko predstavljamo, da bi si kdo lahko privoščil več sto tisoč evrov vreden hobi. Kje je ministrica našla toliko časa, da je predavala še izven delovnega časa? Je šlo na račun asistentov in ostalih nižjih akademskih kadrov? Kako je pravzaprav porazdeljeno delo med redne profesorje, asistente in docente, smo povprašali Lilijano Burcar s Filozofske fakultete, ki nam je v odgovor poslala obširno in poglobljeno analizo. Citiramo posamezne dele njene pisne izjave:

Ena od politik izkoriščanja in nesorazmernosti med obremenitvijo asistentskega in profesorskega kadra je izvirala iz politike mehkega zmanjševanja zaposlenosti. Plače v javnem sektorju so bile v devetdesetih drastično znižane. Redno delo asistenta pa tudi profesorja je bilo razvrednoteno, plače nizke in kot dodatek tem umetno znižanim plačam se je ponudila »možnost« izvajanja nadur. Šlo je za prve postopke naturalizacije nadobremenjevanja, saj ustanovam na ta način ni bilo treba zaposliti drugih ljudi, jim plačevati prispevkov in podobno, če so delo preprosto prenesli na ramena obstoječega, a tudi že polno zaposlenega kadra v obliki navidezno bolje plačanih nadur. Obvezne nadure so bile ponujene kot oblika prostovoljne odločitve. To pa je za ljudi na asistentskih delovnih mestih pomenilo, da se je njihov urnik raztegnil iz že prerazpotegnjenih deset na približno dvanajst ur.

Super pedagoško nadobremenjevanje tistih, ki bodo strukturno potisnjeni na permanentna asistentska delovna mesta, pa bo zoženemu krogu pedagoško razbremenjenih rednih profesorjev omogočalo, da izvajajo celo vrsto dodatnih projektnih del ali se udeležujejo drugih profitnih dejavnosti. Pri tem pa bodo lahko računali na svoje supereksploatirane kolege kot pomožno priključeno delovno silo, ki bo tudi to delo morala opravljati prostovoljno, zavoljo vsiljenega pridobivanja korporativnih znanstvenih točk. Korporativno točkovanje znanstvenega dela prispeva k nadaljnjemu oženju možnosti za napredovanje v redno profesuro in s tem pogojeno zasedbo učteljskega delovnega mesta. Težišče je torej k temu, da se čim bolj oklesti število rednih profesorjev na rednih profesorskih delovnih mestih, ti pa bodo predstavljali kapitalistično kasto, ki bo tudi navzdol določala ali potrjevala nehumane oblike dela. Po korporativnih merilih znanstvene odličnosti namreč ne predstavlja več dejanska vsebina in pomen znanstvenega dela, temveč zmožnost pridobivanja zasebnih donatorskih sredstev, ali povedano drugače, udinjanost kapitalu. Zato je tako kooptirana in mentalno ponastavljena profesorska zožena srenja tudi idealni gojitelj nadaljnjih izkoriščevalnih praks, ki jih s svojim komercialno resetiranim miselnim obzorjem vsaj tiho podpira, če ne tudi aktivno zagovarja v imenu nujnosti po »varčevanju« v javnem sektorju.  

Konec navedka

Očitno tudi v javnem sektorju vladajo zelo podobna razmerja kot v privatnem. Na eni strani imamo peščico lastnikov visokih akademskih nazivov, ki s pozicijo in močjo obvladujejo celoten univerzitetni prostor. Na drugi strani pa veliko skupino mladih asistentov, docentov in ostalih izkoriščanih nižjih akademskih kadrov deluje v prekarnih razmerah s konstantnimi nadobremenitvami.

Redni profesorji torej služijo več tisoč evrov mesečno, prekarno zaposleni pa opravljajo nadobremenitve in zaslužijo komaj za preživetje. Izpostaviti je treba, da takšne prakse, ki omogoča bogatenje izbrancev na račun ljudi, ki za prežvetje delajo noč in dan, niso nikakršna anomalija, kakor radi predstavljajo v medijih. Ta anomalija, ki to ni, je sama struktura univerze in posledica vse večje komercializacije visokega šolstva. V času, ko je meja med univerzo in podjetjem že skoraj zabrisana, logika profita in tekmovalnosti prodre tudi na področje izobraževanja. Ta logika narekuje tudi tako imenovano podjetniško obnašanje zaposlenih na univerzi. Nižji akademski delavci s tem podjetniškim duhom zaslužijo dovolj le za osnovno eksistenco, medtem ko akademski mandarini služijo astronomske vsote. Anomalija je torej visokošolski sistem sam, tak, kakršen je, in še posebej smer, v katero pluje. Kar še potrjuje zgoraj povedano, je, da so Setnikar Cankar in partnerji visoke honorarje zares dobili po povsem legalni poti.

V Združeni levici so takoj po objavi seznama KPK-ja napovedali interpelacijo Setnikar Cankar. Čemu so se tako odločili, smo povprašali poslanca Miho Kordiša.

Na čem temelji struktura Univerze v Ljubljani?

Kakšna pričakovanja pa v Združeni levici gojijo do morebitnega novega ministra oziroma ministrice?

 

Nadaljujmo z evalvacijo bizarnih politik na področju visokega šolstva. Pred dobrim mesecem je ministrica v odstopu javnosti predstavila koncept novega zakona o visokem šolstvu. Kordiša smo povprašali tudi o povezavi med privilegiranimi položaji in novim statutom Univerze v Ljubljani, ki, kot novi ZVIS, ki ga je uvajala odstopla ministrica, prav tako legalizira prakse, ki spodbujajo komercializacijo in podjetniško obnašanje.

Dokument, proti kateremu se je v trenutku zedinila akademska javnost, legalizira prav prakse, nad katerimi je trenutno ogorčena slovenska javnost. Na primer: razmah izrednega študija, izključitev zaposlenih iz sistema javnih uslužbencev, privatizacija odločanja. Vse to so učinkoviti mehanizmi za pretakanje javnega denarja v zasebne žepe. Kot smo malo prej v prispevku slišali v izjavi ministrice, je največ denarja zaslužila prav na račun izrednih študentov. Ko govorimo o razmahu izrednega študija, govorimo o uvajanju šolnin, za katere se bojimo, da bodo polnile žepe redkih izbrancev v samem vrhu akademske piramide.

Marka Marinčiča iz Visokošolskega sindikata Slovenije smo vprašali, v kakšnem razmerju je trenutna afera s konceptom novega Zakona o visokem šolstvu.

Ali so postranski zaslužki akademske elite lahko pokazatelj, v katero smer se obrača trend plačil v javnem sektorju.

 

Kako izplačane avtorske honorarje komentirajo na Študentski organizaciji Slovenije, pojasnjuje Žiga Schmidt.

Kaj pa si na Študentski organizaciji Slovenije želijo od bodočega ministra oziroma ministrice?

 

Za konec pa se bomo obregnili še ob sam Supervizor oziroma selektivnost objavljenih podatkov. Spodnja meja za javno objavo zaslužkov je namreč 200. 000evrov. Iz tega avtomatično izpadejo vsi zaslužkarji, ki še niso dosegli te ogromne številke in katerih, sploh na univerzi, ni malo. Gre predvsem za razne povzpetnike in profesorje, ki delujejo na raznih inštitutih in služijo mastne denarje. Stare elite so na tapeti, novodobne podjetniške elite pa se v zadnjih letih povzpenjajo in nenadzorovano in na račun davkoplačevalcev preko raznih inštitutov ter centrov odličnosti ustvarjajo zasebne dobičke.

Akademske mandarine sta obirala Tine in Staša.