11. 1. 2023 – 21.00

Privatizacija študentskih servisov

Audio file

Dober večer v prvem letošnjem Unikompleksu. Pred nekaj meseci smo v eni izmed oddaj podrobneje predstavile zgodovino študentske prehrane, tokrat pa pod lupo vzamemo študentsko delo, natančneje privatizacijo študentskih servisov. 

Študentsko delo je pomemben vzvod, ki nadomešča pomanjkanje ustreznih ekonomskih podpor in mnogim študentom omogoča pridobivanje sredstev za študij oziroma kritje osnovnih življenjskih stroškov med izobraževanjem. Gre za posebno obliko dela, ki ga lahko prek študentskih servisov kot posrednikov dela opravljajo študenti in dijaki, ki so dopolnili 15 let. Na spletni strani Vlade RS je študentsko delo opisano kot mehanizem, prek katerega študentje pridobivajo delovne izkušnje in dodaten zaslužek, delodajalci pa »fleksibilno delovno silo za pokrivanje izrednih kadrovskih potreb«. 

Audio file
18. 8. 2016 – 12.00
kdor ne dela, naj vsaj je!

V  praksi je študentsko delo redko strokovno in običajno nima veze s smerjo študija. Večina študentk in študentov opravlja delo v gostinstvu, skladiščih ali trgovskih centrih, številni med njimi pa delo opravljajo tudi redno, da si financirajo stroške med študijem. Predvsem v gostinstvu v Ljubljani veliko kadrovsko luknjo krpajo ravno s študenti. In čeprav naj bi študentsko delo predstavljalo dodaten zaslužek, se pogosto izkaže, da prenekatera študentka oziroma študent dela, da lahko preživi in študira. 

Začasno in občasno študentsko delo se lahko opravlja izključno prek napotnice, ki jo izdajo posredniki s koncesijo, to so študentski servisi. Koncesijska dajatev predstavlja 16-odstotni delež študentskega bruto zaslužka, ki ga mora delodajalec izplačati in se deli med posrednike, sklad za sofinanciranje štipendij ter Študentsko organizacijo Slovenije, v nadaljevanju ŠOS, za katero predstavlja glavni vir prihodkov.

Prav tako svoj prihodek iz koncesijskih dajatev pridobivajo tudi študentski servisi. Dajatve, ki jih plačajo delodajalci, so sprva obsegale 10 odstotkov študentskega zaslužka, namenjene pa so bile tako ŠOS kot posrednikom dela, torej študentskim servisom. Leta 2003 se bile uvedene še dodatne koncesijske dajatve za študentske domove, ki znašajo 2 odstotka bruto zaslužka. Leta 2006 je koalicija poslanskih skupin SDS, NSi in SLS na koncesijske dajatve obesila še štipendije in zvišala koncesijsko dajatev z 10 na 12 odstotkov. 

S tem se je spremenil tudi način delitve koncesijske dajatve tako, da Študentska organizacija Slovenije in študentski servisi vsak dobijo 37,5 odstotka, preostalih 25 odstotkov pa je namenjenih štipendijskemu skladu. S to spremembo je vlada torej obesila financiranje štipendij kar na ramena študentk in študentov samih. S to ureditvijo si študentke in študentje, ki so v slabšem socialnem položaju, državne štipendije financirajo kar sami, poleg tega pa prek svojega dela financirajo tudi Zoisove štipendije, ki jih prejemajo študentke in študenti z visokim povprečjem in različnimi dosežki. Poleg tega se denar, ki ni porabljen za štipendije, prelije v proračun ministrstva, tako da ga študentje za vedno izgubijo.

Tu velja omeniti, da so v delo prisiljene predvsem študentke in študentje, ki prihajajo iz šibkejših socialnih okolij in periferije. Za razliko od študentk in študentov, ki prihajajo iz Ljubljane ali okolice, morajo, ko začnejo študirati, poiskati sobo, najem katere pa zaradi pomanjkanja subvencioniranih nastanitev za študente hitro znaša tudi več sto evrov. 

Leta 2013 se nato koncesijska sredstva zaradi varčevalnega zakona povišajo še enkrat in dosežejo današnjih 16 odstotkov. 52,6 odstotka teh je namenjenih štipendijskemu skladu, ŠOS in posredniki pa vsak dobijo 23,7 odstotka koncesijskih dajatev. V tem letu je zaradi prevelikega upada prometa propadla kar četrtina študentskih servisov, e-Študentski servis pa je prevzel tudi več manjših študentskih servisov. Trenutno okoli 90 odstotkov trga posredovanja študentskega dela obvladujejo trije največji študentski servisi: e-Študentski servis, M job in Študentski servis Maribor. 

Vrnimo se na začetek. Zametki študentskega dela segajo v leto 1959, ko se je oblikovalo kot eno izmed področij dela socialno-ekonomske komisije pri takratni Zvezi študentov Jugoslavije – Univerzitetnega odbora Ljubljane. Začelo se je z organiziranjem študentov samih. Ti so se takrat dogovorili, da bodo dodatna sredstva za obštudijske dejavnosti zbirali z razvažanjem mleka po domovih.

Leta 1964 je Univerzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije sprejel akt o ustanovitvi posebne storitvene enote Študentski servis in leta 1971 se je kot takšen vpisal tudi v register podjetij. Odtlej posredovanje začasnih in občasnih del deluje pod študentskim servisom. Soustanoviteljstvo sta si tako delila tudi predsedstvo Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije in Univerza v Ljubljani. Študentski servis je nato po nekaj reorganizacijah 1. junija 1985 pristal pod popolnim upravljanjem Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je leta 1990 vso svojo dejavnost uradno prepustila novoustanovljeni Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani. 

Temu je nato sledila tranzicijska privatizacija, ki je poleg številnih reorganizacij na tem področju in večkratnih sprememb zakonodaje privedla do inflacije posrednikov dela, nekaterih popolnoma tržnih, ki so imeli po večini korenine v študentskih klubih. Dovolj zgovorna sta že podatka, da je še decembra 1985 Zveza skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije izdala pooblastila za posredovanje začasnih in občasnih del študentom in dijakom le Študentskemu servisu v Ljubljani, MAK v Kopru in Študentskemu servisu v Mariboru in da smo leta 1990 v Sloveniji imeli 50 koncesionarjev za posredovanje z okoli 100 poslovalnicami po Sloveniji. To je pred pojavom svetovnega spleta še imelo svoj smisel, saj je bilo vzdrževanje fizičnih podružnic po Sloveniji nujno. 

Leta 2005 je vlada načrtovala ukinitev študentskih servisov, saj naj bi ti postali največji zaslužkarji pri študentskem delu. Najbolj očiten primer je bil Študentski servis v Mariboru, ki je denar porabljal za nakupe gospodarskih družb in hotela. Ministrstvo za delo je tedaj izjavilo, da želijo s spremembo zmanjšati zlorabe in preprečiti bogatenje na račun študentk in študentov. Vendar pa se njihova rešitev prenosa posredovanja študentskega dela na Zavod RS za zaposlovanje ni obnesla. 

ŠOS se je leta 2006 na predlog takratne koalicije SDS, NSi in SLS, ki je predvideval znižanje deleža financiranja študentskih servisov in organizacij iz koncesijske dajatve ter prenos posredovanja študentskega dela tudi na zavode za zaposlovanje, odzval tako, da se je zavzel za ohranitev študentskih servisov. Tu je vredno omeniti, da je ŠOS-u, ki se financira iz študentskega dela, v interesu, da se tega opravi čim več – zato tudi zagovarjajo študentske servise. Študentska organizacija namreč ne bi bila financirana iz dajatev pri posredovanju dela prek zavodov za zaposlovanje. Med posledice prenosa dela študentskih servisov so med drugim zapisali: »Če posredovanje dela ne bo javno zanimivo in servisi ne bodo več uspešni, bodo študentske organizacije v celoti izgubile avtonomni vir financiranja.« 

Prav temu bi se lahko Študentska organizacija v Ljubljani izognila, če bi obdržala svoj študentski servis, ki se ga je v tistem času znebila. ŠOU v Ljubljani je namreč sklenila združiti svoj Modri študentski servis Ljubljana z e-Študentskim servisom, ki je bil privatni lasti. Do združitve servisov naj bi po besedah obeh servisov prišlo zaradi krize v dejavnosti, čeprav je imel Modri študentski servis Ljubljana pred tem 6,7 milijona evrov prihodka. Leta 2005 je direktor Modrega študentskega servisa, Matej Intihar, za časnik Mladina povedal, da to leto ne pričakujejo presežka prihodkov nad odhodki. Rešitev problema so našli v združitvi obeh servisov, ki naj bi imel kar tretinjski tržni delež na področju posredovanja študentskih in dijaških del. 

Novica o združitvi servisov je takrat prinesla veliko presenečenje. Tednik Mladina je takrat poročal: »Zakaj so podprli združitev z zasebnim servisom, nam na ŠOU niso znali ali pa niso želeli obrazložiti. Medtem so se že pojavili očitki na račun ŠOU, češ da ta ni ravnal v duhu dobrega gospodarja, ker naj bi bil Modri študentski servis Ljubljana v novi zakonski zvezi na slabšem od zasebnega servisa. Ne le zato, ker naj bi prvi v zakon prinesel ves svoj kapital, drugi pa know-how, ampak predvsem zaradi načina imenovanja vodstva novega servisa. Direktorja bo sicer resda imenoval Modri študentski servis Ljubljana. A večina nadzornega sveta (trije od petih članov), ki odloča tudi o imenovanju direktorja, bo v rokah e-Študentskega servisa

Leta 2008 se je izguba zadnjega javnega študentskega servisa potrdila, saj se je študentski zbor ŠOU v Ljubljani odločil Modri študentski servis prodati za pičlih 334 000 evrov. Po besedah člana sindikata delavcev ŠOU v Ljubljani za časnik Dnevnik je to manj, kot je bil presežek nad pričakovanimi prihodki servisa. Sporna se je sindikatu delavcev zdela tudi odločitev prodaje servisa brez javne ponudbe in na podlagi le ene cenitve. ŠOU je ob prodaji pojasnil, da MŠS [m-š-s] s trenutnim tržnim deležem in obsegom poslovanja ne more zagotavljati primernega kapitalskega donosa ŠOU kot lastniku. Z odločitvijo sta se strinjala tako direktor modrega ŠS Matej Intihar, kot tudi tedanji predsednik ŠOU Tomaž Černe. Ironično je v času krize leta 2008 najemanje delovne sile zašlo globlje v prekarizacijo in posledično so se študentski servisi kopali v denarju.

O privatizaciji je kasneje pisal tudi Luka Tetičkovič v spletni številki Tribune. Zapisal je, da naj bi po nekaterih virih med letoma 2005 in 2008, v času združitve obeh servisov, stalne napotnice, ki so bile vir rednega donosa za študentski servis, prenesli z MŠS  na e-ŠS  in v prvem tako prikazovali izgubo. Pove, da je bilo navedbe virov moč dokazovati le posredno s pomočjo kopij stalnih napotnic iz tistega obdobja. MŠS je namreč na njih imel naveden poslovni račun, na katerega se je nakazovalo sredstva. Ta podatek pa je manjkal na napotnicah iz vmesnega obdobja, na katerih sta sicer natisnjena logotipa obeh servisov. Številka poslovnega računa je navedena šele na računu, ki ga delodajalec prejme od združenega servisa, ko mu napotnico za opravljeno delo že vrne. 

Tako smo leta 2008 študentke in študentje izgubili poslednji javni študentski servis. Če bi bil študentski servis v lasti ŠOU, bi koncesijska sredstva, namenjena posrednikom dela, ostajala v rokah študentk in študentov, s privatizacijo pa vsa sredstva za posredovanje dela dobijo podjetja. Koncesijske dajatve, namenjene Modremu študentskemu servisu Ljubljana za posredovanje dela, naj bi namreč v času svojega obstoja predstavljale 5-odstotni vir prihodka ŠOU. Zdaj ta koncesijska sredstva, pridobljena z našim delom, ostajajo v rokah zasebnikov, ki jih lahko porabljajo v lastne namene.

Kasneje leta 2019 Levica ponovno obudi željo po ukinitvi študentskih servisov in prenosu posredovanja študentskega dela na zavode za zaposlovanje. Po njihovem mnenju bi namreč lahko denar, namenjen proviziji študentkih servisov, porabili za dodatne štipendije. Študentski servisi so se takrat odzvali z javnim pozivom, v katerem so pričakovano zagovarjali ohranitev študentskih servisov. V njem so zatrdili, da študentsko delo ni prekarno delo, saj naj bi bilo omejeno na čas študija. 

Kot omenjeno, v Sloveniji 90 odstotkov trga zavzemajo trije študentski servisi, največji med njimi je e-Študentski servis, ki je vzpostavil tudi e-zavarovanja. Večinski lastnik družbe E-zavarovanje je družba K8, katere dejanski lastniki so Tomo Pavlič, Sebastjan Česnik in Peter Šraj – nekdanji zastopniki MŠS, ki so sodelovali pri njegovi prodaji.

Na spletni strani E-zavarovanja je zapisano, da je bila agencija ustanovljena, ker se e-Študentski servis po zakonu o zavarovalništvu ne sme ukvarjati z zavarovalniško dejavnostjo. Ukvarjanje s posredništvom pri sklenitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je problematično, saj morajo študentke in študentje ob izgubi statusa študenta skleniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ob odjavi iz študentskega servisa ali ko dopolnijo 26 let, študentke in študentje prejmejo povabilo, da zavarovanje sklenejo preko njihove posredovalnice. Tako privatni študentski servisi v stalnem iskanju profita študentke in študente usmerijo tja, kjer lahko na njihov račun prejmejo provizijo. 

Zasebni študentski servisi so pomanjkljivo urejeni in imajo več težav. Pri posredovanju študentskega dela največje dobičke ustvarjajo torej prav zasebni študentski servisi, ker je ŠOU v preteklosti nespametno privatiziral svoj servis. Privatizacija je sicer priljubljena poteza študentskih organizacij. Naj samo spomnimo na zavod Študentska založba oziroma Beletrino, Zavod ŠOU hostel, Klub K4, ŠOLT in nenazadnje tudi na nedaven poskus privatizacije Radia Študent. 

Doslej v študentski organizaciji niso pokazali interesa po ureditvi tega področja, saj se vse od leta 2015, ko smo prejeli temeljne socialne pravice, kot so uvedba minimalne postavke in plačevanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni dosti spremenilo. Trenutna zakonodaja zgolj določa financiranje servisov, od njih pa ne zahteva nobenega nadzora. Študentska organizacija bi se morala zavzemati za zakonodajo, ki bi to obveznost prenesla na študentske servise. Med študentskimi servisi in ŠOS se je vzpostavilo zavezništvo, ki onemogoča spremembo zakonodaje. Leta 2019, ko je Levica predlagala dvig minimalne urne postavke, je ŠOS predlog celo označila za potencialno nevaren. 

ŠOS je na strukturnem položaju sindikata študentk in študentov, a v praksi zanje naredi bore malo. Neposredno je odgovoren, da mora študentka oziroma študent od 1. januarja, če želi jesti na bon, plačati več. Sedaj se sicer trudi pogasiti požar, ki ga je zanetili sam. V interesu mu je, da dela čim več študentk in študentov, saj se iz našega dela financira, kar pomeni, da ŠOS pravzaprav potrebuje študente, ki morajo, da lahko študirajo, delati. 

Aktualno-politične oznake
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj