Radikalno študentsko gibanje v Čilu

Radikalno študentsko gibanje v Čilu

Oddaja
15. 2. 2018 - 12:00

Nadaljujemo s ciklom latinsko-ameriških Unikompleksov. Če smo se prejšnjič ustavili v Argentini in Buenos Airesu ter pobližje spoznali tamkajšnjo anarhistično srednjo šolo se tokrat selimo v Čile in po drobnogled jemljemo radikalno študentsko gibanje, ki ga bomo poskušali vpeti v širši družbeni kontekst. Pogovarjali se bomo z nekdanjim študentom iz Čila, sicer aktivnim v tamkajšnjem anarhističnemu gibanju in poslušali prispevek o trenutni situaciji čilenskega anarhističnega radia Kurruf.

 

Na splošno lahko rečemo, da so za celotno Latinsko Ameriko značilna radikalna družbena gibanja, ki so močno povezana z izobraževalno sfero, pa najsi gre za dijake, študente ali učitelje. To bi morda lahko interpretirali v kontekstu neoliberalnih politik, ki sicer poskušajo zagotoviti osnovni standard izobrazbe, potreben za izpolnjevanje ekonomskih ciljev elit, a se na vse pretege trudijo, da bi bil strošek čim manjši. To posledično producira slabe javne izobraževalne institucije, drage višje oziroma kvalitetne izobraževalne programe in številne podplačane učitelje v javnem sistemu. Ti v veliki meri izvirajo iz revnih okolij in obenem predstavljajo dobršen del progresivnih sil v upornih gibanjih. Pa tudi sicer države pogosto omogočajo najdostopnejše šolanje ravno za poklic učitelja, saj jih v masovnih količinah potrebujejo za osnovno izobraževanje in socializacijo ljudstva v neoliberalni sistem.

 

Če smo v prejšnji oddaji govorili o letu 2001 kot o pomembnem mejniku v antiavtoritarnem gibanju Argentine, ki je med drugim rezultiralo tudi v številnih izobraževalnih eksperimentih, lahko, kar zadeva Čile, govorimo o letnicah 2006 in 2011, ko so v sicer splošni ljudski mobilizaciji veliko pobudo prevzeli študentje in učitelji.

 

Sicer si Čile z Argentino podobnosti deli tudi v polpretekli zgodovini. Tudi v Čilu je namreč leta 1973 po zaslugi Združenih držav na oblast prišel zloglasni diktator, Augusto Pinochet, ki je med drugim v svojem neoliberalnem pohodu uspel privatizirati celoten izobraževalni sistem. Tako vse do danes ostaja le 45 procentov javnih srednjih šol, medtem ko je večina univerz privatnih. Zgovoren pa je tudi podatek, da se v dvajsetletnem obdobju postpinochetijeve vladavine socialdemokratov ni odprla niti ena nova javna univerza.

 

Za uvod bomo poslušali izsek prispevka čilskega anarhističnega radia Kurruf o zgodovinskem kontekstu današnje situacije:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Če smo natančnejši, lahko pri sodobnem študentskem gibanju govorimo vsaj o treh pomembnih mejnikih. Prvi se je zgodil leta 1999, ko so dijaki zahtevali dostopno šolstvo in brezplačni javni promet. Temu je sledil večji val protestov 2006, ko so študentje zasedli veliko univerz, vzpostavili samoorganizirane skupščine ter na ulicah odločno zahtevali brezplačno javno šolstvo, ukinitev akreditacije slabih programov in boljše plače za učitelje. Zavzeli so se tudi za sprejetje zanimivega zakona, ki bi univerzam prepovedoval ustvarjanje dobička. Temu so sledili protesti leta 2011, vendar o njih več po glasbenem premoru.

 

Sicer velja opozoriti na še eno podobnost, ki si jo v nasprotju z Evropo delijo države v Latinski Ameriki. Vsak upor proti oblasti in kapitalu je tam še vedno brutalno zatrt, maltretiranje in zastraševanje sta namreč eni od priljubljenejših orodij policije in privatnih varnostnih tolp korporacij. Tako imenovani »izginuli« pa so še vedno stalnica v tamkajšnji družbi.

 

Kot rečeno, se bomo v današnjem Unikompleksu ukvarjali z radikalnim študentskim gibanjem v Čilu, ki je svoj vrhunec dosegel s splošno mobilizacijo leta 2011, ko so se na ulicah mest zbirale množice tudi po 200.000 ljudi. Osrednja tema bojev je bilo kakovostno in dostopno javno šolstvo, sicer pa je gibanje zahtevalo tudi socialne reforme na področju pokojnin in protestiralo proti slabim pogojem dela v rudnikih ter podražitvi elektrike.

 

O uporniškem gibanju smo se pogovarjali z enim od udeležencev kongresa anarhistične internacionale v Frankfurtu:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Spočetka spontano in samoniklo študentsko gibanje se je skozi svoje delovanje čedalje bolj strukturiralo in med drugim sproduciralo tudi nekoliko manj zaželene odvode. Del gibanja so uspešno instrumentalizirale etablirane politične elite, k čemur so pripomogli tudi korporativni mediji, ki so vzpostavili voditelje s simpatičnimi obrazi in jim v usta vstavljali zahteve študentov.

 

V zahodnih medijih je tako na primer zaokrožila mična podoba tako imenovane »voditeljice« študentskega gibanja, ki jo je denimo The Guardian označil kot »poveljnico študentov, ki lahko zablokira mesto«. Sicer pa imamo nekaj podobnih izkušenj tudi pri nas:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Medtem ko je del gibanja, podprt s strani »esteblišmenta«, našel enostavne odgovore in zahteval več države v šolah in na univerzah, kar naj bi prineslo red in dostopnost izobraževalnega sistema, pa so drugi v takšnih zahtevah prepoznavali populistično retoriko.

 

Javna in državna šola pač nista eno in isto. V antiavtoritarnem delu gibanja rešitve niso videli v premiku kontrole šolstva iz kapitalskih na državne elite, saj bi to še okrepilo sicer že zelo avtoritarno oblast v državi, ampak so svoj boj gradili na zahtevah po avtonomnem in samoorganiziranem izobraževanju:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Seveda pa mora biti praksa, če želi biti relevantna, sestavljena iz dveh delov: teorije in akcije. Študentsko gibanje v Čilu ni bilo zanimivo zaradi množice, ki je zahtevala spremembe, ampak zato, ker je uspelo zgraditi kontra-moč, s katero so mesece blokirali univerze in celo večmilijonska mesta. Pri tem niso bili soočeni le z notranjimi kontradikcijami, ampak tudi z ogromno represijo, s katero je oblast želela zadušiti vstajo. Med drugim sta bila na protestih ustreljena in ubita tudi dva študenta:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Represiji navkljub so se študentje organizirali in na demonstracijah tudi dobro samozaščitili ter se uspeli zoperstaviti oboroženi »mašineriji« države. Velik problem, kakor je pri masovnih mobilizacijah to v navadi povsod po svetu, so predstavljali tudi policijski infiltratorji in provokatorji. S Cristianom smo se pogovarjali tudi o načinih samozaščite in prisotnosti infiltratorjev v gibanju:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Če se vrnemo k splošnemu družbenemu kontekstu in vplivu študentskega gibanja na politično situacijo v Čilu, ugotovimo, da je študentsko gibanje veliko prispevalo k razvoju antiavtoritarnega gibanja, ki je danes večje, kot je bilo tedaj – vzpostavili so se novi kolektivi in prakse, ki delujejo še danes. Vendar pa obstaja tudi druga perspektiva. V oči bode instrumentalzacija gibanja v strankarske namene. Vpliv liberalne buržoazije in mladih povzpetnikov je velik del energije gibanja uspešno usmeril stran od radikalnih zahtev ter ga inkorporiral v svojo na neoliberalni državi temelječo agendo.

 

Ravno ta integracija gibanja v državo in posledična kastracija gibanja je s tem, ko je samoorganizirano, avtonomno moč vložila v državne institucije, veliko pripomogla k nedavnemu reakcionarnemu prevzemu oblasti s strani Pinochetijevih privržencev. Za boljšo razlago poslušajmo izsek iz prispevka čilskega radia Kurruf, ki govori o razlogih za zasuk na desno po vstajah leta 2011:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Za konec intervjuja smo Cristiana vprašali še, kako je s študentskim gibanjem danes in kako nanj vplivajo izkušnje s preteklih vstaj:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Zaključimo lahko, da so teme, s katerimi se ukvarjajo tamkajšnji študentje, podobne kot drugod po svetu, tudi pri nas. Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti, da gre za popolnoma različne nivoje intenzitete. Boj proti privatizaciji za kakovostno javno šolstvo je stalnica tudi pri nas, kakor tudi skorumpirana študentska organizacija s svojimi entuziasti, ki želijo sistem spremeniti od znotraj, in parlamentarne stranke, ki se poskušajo nahraniti na moči avtonomnih, samoorganiziranih gibanjih.

 

S to mislijo zaključujemo Unikompleks o radikalnem študentskem gibanju v Čilu in vas prepuščamo refleksiji o minulih študentskih bojih. Če nam v univerzitetnem uredništvu uspe najti kakšen kontakt iz Mehike, pa morda naslednjič lahko prisluhnete oddaji na temo mehiških upornih učiteljev.

 

Kontekstualiziral Kuki.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

jap latinska amerika pa ni cici mici, tam se pa ve zakaj in kako in čemu. columbia calling.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness