(izjava se nahaja v posnetku)

To razliko svojim kolegom vedno znova pojasnjuje Lenart Legiša, študent strojništva v Ljubljani in Slovenec v Italiji.

V današnjem Unikompleksu nadaljujemo s predstavljanjem položaja Slovencev v Italiji. V prejšnji oddaji smo se posvečali šolstvu, danes pa se bomo posvetili zgodovinsko najpomembnejšemu temelju ohranjanja narodne skupnosti, to je kulturi. Ta je za razliko od drugih področij izražanja precej bolj trdoživa in odporna proti zunanjemu zatiranju, hkrati pa tudi neinstitucionalizirana daje odlično podlago za ohranjanje stikov, narodnih posebnosti, običajev in jezika. To dokazuje ravno zgodovina Slovencev v Italiji, v kateri kot edino stalno gonilno silo obstoja in razvoja prepoznamo ravno kulturo.

V Trstu, na Tržaškem in Goriškem je bilo že pred prvo vojno razvejano in bogato kulturnodruštevno delovanje. Večinski del prebivalstva je bil vključen v vsaj eno od aktivno delujočih skupin, kjer so skozi delovanje v okviru društva ohranjali slovensko narodno zavest. Težnjam po prisilni asimilaciji večini so se najbolj izrazito upirali v obdobju pred in med drugo svetovno vojno. Blažje oblike pritiskov še danes spodbujajo aktivno delovanje v okviru društev in organizacij, ki jih je po podatkih Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu vsaj 160. Skupaj pokrivajo vsa področja preživljanja prostega časa vseh starostnih skupin na vseh poselitvenih območjih. Edina ločnica je ideološka, kajti vsako društvo spada pod eno od dveh krovnih organizacij: katoliškega Sveta slovenskih organizacij ali levičarske Slovenske kulturno gospodarske zveze. Nekatere večje ustanove, kot sta recimo Slovensko stalno gledališče in Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, se trudijo prebiti ločevanje po ideologiji in so zato včlanjene v obe krovni društvi.

V sodobno društveno dogajanje se vključujejo tudi mladi. Pojasnjuje Barbara Ferluga, slovenska študentka v Trstu:

(izjava se nahaja v posnetku)

Vzporedno z društvi se kot posebnost odvijajo tudi lokalno prepoznavni in edinstveni dogodki, imenovani osmica, ki jih navadno prirejajo posamezniki na svojih domačijah. O tem, kaj točno je osmica in kakšen pomen ima danes, smo povprašali Franca Fabca iz vasi Mavhinje:

(izjava se nahaja v posnetku)

Poleg tovrstnih zabav in tako imenovanih fešt je ena vidnejših ustanov, namenjenih druženju in povezovanju mladih, socialni center Etnoblog. Že več kot deset let se ukvarja z opolnomočenjem mladih in ponuja možnost aktivne participacije in soustvarjanja programa ter s tem tudi kulture in podobe mesta.

Zaradi svoje odprtosti privabi mlade pripadnike raznih manjšin, tako slovenske kot hrvaške, z obeh strani meja. Pred pol leta je policija želela zapreti klub, uradno zaradi nepravilnosti pri delovanju požarnega sistema in prevelikega števila obiskovalcev, domnevno pa tudi zaradi prikritega preganjanja združevanja neitalijanske mladine. Kot so kasneje presodili sodniki, za zaprtje niso imeli pravne podlage, zato so člani Etnobloga ponovno dobili dovoljenje za delovanje v istih prostorih. Na jutrišnji dan, v petek, Etnoblog ponovno odpira svoja vrata s prenovljenim programom. Vključeval bo precejšnje število glasbenih dogodkov, ki bodo temeljili na mednarodnem povezovanju in gostovanju tujih glasbenikov. Zaradi neurejenega sistemskega financiranja se bodo posvetili organizaciji manjšega števila dogodkov, zato pa bolj kvalitetnih, kot pravi članica upravnega odbora Siliva Pallaver. Od kod dobijo sredstva za svoje delovanje, je takole povedala: 

(izjava se nahaja v posnetku)

Ker je klub pomemben prostor srečevanja narodnostno mešanih mladostnikov, je delovanje pomembno za razvoj novih oblik, predvsem alternativne kulture. Mlade nagovarja k zavzemanju drugačne prespektive na družbeno dogajanje. Kakšen doprinos imajo in v čem je posebnost njihovega delovanja, nam Silvia odgovarja:

(izjava se nahaja v posnetku)

Bolj kot zaprtje Etnobloga je zadnje čase odmevalo prenehanje delovanja obeh poslovalnic Tržaške knjigarne v Trstu in na Opčinah. Letos aprila so ju namreč zaprli zaradi finančne podhranjenosti in premajhne prodaje knjig. Vendar knjigarna ni bila zgolj prodajni center, ampak tudi prostor srečevanja Slovencev na raznih gostovanjih pisateljev, slikarjev in drugih kulturnikov. Bila je prepoznavna v Trstu, a seveda zaradi specifične narave delovanja, to je prodaje knjig v manjšinskem jeziku, ni mogla zadostiti potrebam trga. Za pomoč so se obrnili na tamkajšnji delujoči slovenski založbi, Mladiko in Založništvo tržaškega tiska, ki sta zaradi lastnih težav pomoč odklonili. K širšim pozivom za ohranitev slovenske knjigarne so se pridružili tudi slovenski pisatelji. Podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina poudarja pomen ohranitve slovenske knjigarne in slovenskega jezika za zamejce:

(izjava se nahaja v posnetku)

Slovenski veljaki na področju kulture, vključno s kulturnim ministrom Grilcem in direktorjem Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, so se kljub večletnemu hiranju zganili šele po zaprtju. Izjavili so, da knjigarna pač ne ustreza potrebam trga, zato v dosedanji obliki in na dotedanji lokaciji pač ne more več delovati. Namesto tega so se zavezali k ustanovitvi Tržaškega knjižnega središča, ki bo po besedah Grilca skladen z zahtevami časa in prostora. V kakšno smer se bodo odvijale spremembe, si lahko predstavljamo. Slovenci v Trstu bodo sicer v bližnji prihodnosti dobili knjigarno, ki bo prodajala tudi nekaj slovenskih knjig, vendar čas in prostor ne dopuščata več zapravljanja odlične lokacije za prodajo tržno nezanimivih knjig v manjšinskem jeziku. Za uspeh bo potrebna pestrejša ponudba in več konkurečnosti.

Pred desetimi leti je podobna usoda grozila tudi edinemu zamejskemu radiu Radio Trst A, ko je italijansko uredništvo skušalo prekiniti z oddajanjem slovenskega programa. Dejanje so poleg slovenske javnosti, celo takratnega pristojnega ministrstva, obsodili tudi pripadniki ostalih manjšin, na primer francoske in nemško govoreče. Zaradi glasnega protestiranja se je italijanska vlada odločila, da tržaško radijsko postajo ohrani in z njo pokrije dogajanje tudi na ozemlju goriške, nadiške pokrajine in Rezije. Slovencem je tamkajšnji radio v zgodovini predstavljal didaktično vlogo učitelja, predvsem kot reden vir govorjene besede v materinščini. Poleg tega, danes predstavlja kraj, kjer lahko predvsem mladi sooblikujejo program in poročajo o dogodkih iz matične države. Zaradi težnje po pokritosti čim večjega dela poslušalstva, ki pripada različnim generacijam in izraža različne interese, je program na prvi pogled nekoliko nepovezan in manj kritičen. A ker je edina radijska postaja, ki oddaja tudi v slovenščini in s tem izpolnjuje poslanstvo razvijanja jezika in upiranja asimilacijskim težnjam, sodelavci težijo k njeni ohranitvi. V kakšnih pogojih delujejo in o čem poročajo, nam je povedal mladi sodelavec radia Jernej Šček:

(izjava se nahaja v posnetku)

Radio Trst A je mogoče v živo poslušati tudi na spletni strani Primorskega dnevnika, ki je drugi steber slovenskega medijskega prostora v Italiji. Prej omenjeno vlogo medijev pri povezovanju in političnem ter kulturnem komuniciranju namreč izpolnjuje tudi časopis. V slovenskem narodnostnem prostoru ima Primorski dnevnik enega daljših stažev, pod imenom Partizanski dnevnik je začel izhajati že med drugo svetovno vojno. Danes je edini dnevnik slovenske narodne skupnosti v Italiji, njegovi bralci in dopisniki prihajajo iz celotnega slovenskega zamejskega prostora. Odgovorni urednik Dušan Udovič časopisnemu mediju pripisuje pomembno vlogo:

(izjava se nahaja v posnetku)

Zaradi vedno manjšega financiranja s strani slovenske države so v preteklosti zašli v finančne probleme, ki so jih rešili z ustanovitvijo zadruge, ki danes upravlja in financira Primorski dnevnik. Več o težavah, s katerimi se soočajo, nam je ponovno pojasnil odgovorni urednik:

(izjava se nahaja v posnetku)

Primorski dnevnik aktivno oblikujejo tudi mladi Slovenci v Italiji, ki imajo lastno mladinsko prilogo Šepet ulice Montecchi, na kratko ŠUM. Pri ustvarjanju sodeluje tudi študentka Barbara:

(izjava se nahaja v posnetku)

Danes je v kulturnih društvih aktivnih okrog 6000 ljubiteljskih kulturnih delavcev. Pokrivajo zelo različna področja od glasbe in zborovskega petja do fotografije, kina, dramskih skupin, filatelije in muzejske dejavnosti. Zanimivost je veliko vključevanje mladih in prirejanje večjih kulturnih dogodkov, ki obenem služijo tudi za promocijo manjšinjske skupnosti ter ohranjevanju kulturne dediščine. Največji med dogodki je gotovo lani prvič organizirani Slofest, festival Slovencev v Italiji. Več o delovanju društev, festivalu ter o odzivih italijanske javnosti, nam je povedal predsednik Zveze kulturnih društev Igor Tuta:

(izjava se nahaja v posnetku)

Čeprav so odnosi od vstopa v EU navidezno boljši in tolerantnejši, teža zgodovine ohranja mentalno mejo med pripadniki tamkajšnje večine in manjšine. Iz zgodovinskih razlogov pa obstaja razločevanje tudi med pripadniki manjšine in tistimi v Sloveniji, ki ga kljub padcu neke druge meje pred četrt stoletja še danes ni mogoče izbrisati. Skladno, z večini lastno potrebo po poenostavitvi kompleksnega sveta, pojave in ljudi razdeljujemo v kategorije. Pripadnosti ni mogoče zagotovo razbrati iz videza, govorice ali načina oblačenja, ne da bi bili pri tem preveč površni in stereotipni. S podobnimi kategorizacijami se srečujejo tudi pripadniki manjšine, ki so za študij izbrali matično državo. Tako zamejskega študenta v Ljubljani kolegi sprašujejo, ali ni pravzaprav Italijan. Svojo izkušnjo pojasnjuje Lenart:

(izjava se nahaja v posnetku)

Razlikovanju med narodnostjo in državljanstvom živeči v matični državi ne dajemo prevelike teže, saj nam z razliko od zamejcev, državljanstvo pripada takoj ob rojstvu. Kot večina Evropejcev živimo v državi sebi enakih, s katerimi smo v zgodovini skupaj prostovoljno pridobili in izgubili lastno suvereno državo. Zavedanje tega je lahko dvorezen meč. Po eni strani privilegij, saj omogoča neobremenjeno sobivanje z okolico, na drugi strani pa nevarnost samoumevnega dojemanja navideznega miru in tolerantnega bivanja v družbi raznolikosti. Namesto zavedanja lastnega načina spoprijemanja z drugačnostjo in ohranjanja svoje identitete in kulture, se pod pretvezo odprtosti in svetovljanstva želimo razdajati drugim kulturam.

Narodnost je širok pojem, definiran kot občutek pripadnosti skupini ljudi, s katerimi si delimo zgodovino, geografsko naselitveno območje, predvsem pa jezik in kulturo. Je nekaj nam lastnega, njegovo izražanje pa je temeljna pravica vsakega človeka, prav tako kot pravica do veroizpovedi, spolne usmerjenosti ali političnega prepričanja. Zanimivo je tudi dejstvo, da je bilo leta 2011 prvič izvedeno štetje slovenskega prebivalstva na podlagi državljanstva in ne pripadnosti narodu. Slednjega očitno nadomešča status državljanstva, z vsemi pravicami, ki izhajajo iz njega.

Pretirano pripisovanje pripadnosti narodu in vzpon nacionalizma bi lahko razumeli kot obrambo pred občutkom ogroženosti obstoja. Vendar se ogroženost ravno na ta način ohranja in poglablja, saj smo prisiljeni delovati izključujoče. Jasno priznavanje narodnosti je prvi korak k dojemanju lastne referenčne skupine, neizključujoče diferenciacije z drugimi skupinami ter bistven pogoj za preseganje narodnostne ločnice pri obravnavi različnih od nas. Prispeva k raznolikosti skupnosti, k njenemu razvoju in spodbuja strpnost med ljudmi z različnimi navadami. Priznavanje in enakovredno obravnavanje različnih narodnosti na nekem poselitvenem območju je temeljni pogoj za sožitje med ljudmi in usmerjanje pozornosti na progresiven razvoj.

Moderne države so sicer utemeljene na pripadnosti narodu, vendar je pojem narodnosti starejši pojem od države. To najbolj kažejo ravno manjšine. Državna meja je enoznačno določena navidezna črta okrog nekega ozemlja, medtem ko se poselitvena območja naroda prekrivajo in prelivajo, niso omejena na ostre ločnice. Poskusi prisilne asimilacije evropskega prostora so se v preteklosti večkrat pojavljali. Iz zgodovine tega območja je razvidno, da zanikanje obstoja narodov privede do želje po osvoboditvi, pogosto na način večjega zavedanja in celo propagande lastne narodnosti. Danes poskus prisilne asimilacije poteka prikrito, s preziranjem specifičnih kultur, gradnjo navidezno enotne kulture in sklicevanjem na gospodarsko nujnost. Priznavanje in spoštovanje tujih kultur, jezikov, narodov je znak razvitosti družbe. Nikakor pa ne na način zanikanja ali omalovaževanja lastne kulture, še manj pretiranega pripisovanja pomena lastnemu narodu, temveč njenega sprejemanja za neogroženo in uspešno sobivanje z drugačnimi.

Z manjšino se borita Tina in Erika.