Splošna predpostavka, vgrajena v zahodni pouk zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, je, da se je univerza razvila v Italiji v visokem srednjem veku – in da je vsa zgodovina akademskega razvoja in vzpona znanosti evropska domislica. To ne drži zares. V današnjem Unikompleksu proučujemo nastanek in razvoj kitajske humanistične misli v antičnem času. Ne samo, da je stvar zanimiva sama po sebi, na primeru bomo lahko precej jasno prikazali, kakšno vlogo igrajo materialni pogoji pri produkciji neke misli.

Kitajska antična zgodovina je potekala nekako tako: ko je kitajska civilizacija postala civilizacija, nekje v tretjem tisočletju pred našim štetjem, so si sprva sledile tri kraljevske dinastije, Šja, Šang in Džou . Dinastija Džou je v prvem tisočletju pred našim štetjem postopoma izgubila vso moč, kar je rezultiralo v petsto letih pretresov in vojskovanja, nato je bila Kitajska zopet združena v prvem imperiju dinastije Čin in nato kaj kmalu v drugem imperiju dinastije Han.

V kraljevem obdobju prvih treh dinastij je bil bazen »znanja« in prepričanj o svetu precej uniformen. Kitajska kozmologija je razlikovala med štirikotno zemljo in okroglim nebesom. Državo je vodil nebeški sin – tako se je namreč upravičevalo mandat kraljev – družbena formacija pa se je reproducirala z zapletenimi in natančnimi obredi, s katerimi so ljudje stopali v odnos z božanstvi, duhovi in podobno. Že v tem zgodnjem obdobju se prvič pojavlja institucionaliziran izobraževalni sistem, sicer le v obliki izobrazbe za najvišje dvorno in administrativno osebje.

Toda v tem času – čeprav je bil kulturni razvoj že zelo očiten – se humanistika in misel nasploh nista razvijali posebno hitro. Glavni razlog za to je, da sta bili aktualna dogma in kozmologija v domeni vladarja, še več, ker sta ga neposredno legitimirali, je imel dvor izrazit interes, da se ju ne bi preizpraševalo. Obenem je bilo število učenjakov relativno majhno: znanje je bilo predvsem praktične narave, tudi osnovni namen izobrazbe je bil upravljanje države. To pomeni, da čeprav so imeli ministri in birokrati dokaj široko izobrazbo, ki je vključevala razne umetnosti, namen ni bil preveč reflektiven. Morebiti bi lahko rekli, da se je v zgodnjem obdobju kitajske civilizacije razvila nekakšna višja šola, ne pa še univerza. Pri tem velja opozoriti, da v tem primeru univerzo razumemo predvsem kot institucijo, v kateri se raziskuje in usposablja za raziskovanje. Obstajajo tudi druge definicije: denimo ceh profesorjev in študentov. 

Posledično za razvoj humanistike kitajsko obdobje prvih treh dinastij niti ni tako zelo zanimivo. Priznati pa je treba, da zaradi skopega števila ohranjenih virov v resnici tudi ne vemo vsega. Dodaten problem pri obravnavi tega obdobja predstavljajo malo mlajši avtorji, s katerimi se bomo seznanili kasneje in ki so o prvih treh dinastijah pisali z neizmerno mero nostalgije in romantiziranja. Čeprav bi danes na prvi pogled pomislili, da gre za antični zapis o antični zgodovini, je med dogodkom in življenjem avtorja, ki ga je popisal, včasih minilo tudi več kot tisoč let, zato lahko za ogromno takšnih zapisov brez težav rečemo, da so čisto ugibanje. Toda vseeno vemo dovolj, da lahko uganemo, da humanistična – pa tudi sicer znanstvena – skupnost ni bila prav raznolika ali dinamična.

Skoraj dve tisočletji miru in centralizirane oblasti sta se končali v osmem stoletju pred našim štetjem, natančneje leta 771. Zaradi vojaških porazov je dinastija Džou [džou] prestolnico prestavila proti vzhodu in polagoma izgubila suverenost ter moč. To pomeni, da čeprav je dinastija uradno obstala še petsto let, ni več imela učinkovite centralne oblasti. Rečeno drugače: regionalni vladarji jih niso ubogali več, in vsaj v praksi je kitajska država razpadla na veliko število majhnih državic. Naslednjih petsto let je bilo razburkanih in prišlo je do razcveta kitajske kulture na vseh področjih. To obdobje razdelimo na dva dela: prvo, ki traja približno do petega stoletja pred našim štetjem, se imenuje pomladansko in jesensko obdobje, drugo, ki je trajalo do konca tretjega stoletja pred našim štetjem, pa obdobje vojskujočih se držav.

Obe obdobji zaznamuje obilica spopadov in rivalstev. Ker ni bilo več centra moči, ki bi združeval državo, so se posamezni vladarji med seboj borili za prevlado. Verjetno je očitno, da je to povzročilo dokaj kaotične politične razmere, vendar se danes ne ukvarjamo s samim potekom obdobja, čeravno velja opozoriti, da gre za izredno zanimivo poglavje v zgodovini.

Namignili smo že, da je v tem obdobju prišlo do razcveta kitajske kulture, kar vključuje humanistiko, to pa na prvi pogled predstavlja svojevrsten paradoks. Veliko primerov kulturnega razcveta izhaja iz trenutkov, ko se je v neki kulturi dogodila konsolidacija oblasti. Še več, ponavadi je ravno takšna konsolidacija omogočila, da je nek razred v tej kulturi pridobil dovoljšne presežke – materialne pogoje, da se je pričel ukvarjati s kulturo. V tem primeru s terminom kultura mislimo prakse, ki niso povezane z neposrednim preživetjem, torej v bolj vsakdanjem, ne antropološkem smislu. Posledično je velikokrat veljalo: bogatejši in močnejši kot je center, bogatejši in veličastnejši bodo kulturni dosežki. Primer tega bi lahko bil razvoj klasičnega evropskega orkestra: orkester je postajal vse večji in je vključeval vse večje število različnih inštrumentov, ker so dunajski meščani postajali vse bogatejši in so lahko financirali vse večjo filharmonijo.

Problem takšnega pogleda je, da je redukcionističen. Ugotovili bomo namreč, da se je v pomladanskem in jesenskem obdobju in obdobju vojskujočih se držav misel razvila in razcvetela, ker so bili materialni pogoji zanjo primernejši, čeprav je bilo življenje trše kot v obdobju treh dinastij.

Nosilci razvoja antične kitajske misli so bili pripadniki razreda Ši. Morebiti je uporaba termina razred nekoliko nenatančna. Ši je bila v obdobju treh dinastij najnižja plast aristokracije, sestavljali so jo uradniki in birokrati, ki so poganjali državni aparat. Sprememba politične ureditve je pomenila, da se je potreba po uradnikih in administratorjih kvečjemu povečala, saj je vsaka državica potrebovala svoj birokratski aparat. To je pomenilo, da so imeli učenjaki na voljo široko paleto možnih delodajalcev. Veliko pripadnikov ši je celo potovalo od državice do državice in svetovalo pri vladanju. Tako se je število izobražencev povečevalo.

Če je v obdobju treh dinastij za izobraževanje skrbel predvsem dvor, so se v pomladanskem in jesenskem obdobju ter obdobju vojskujočih se držav razvijale svojevrstne zasebne šole. Razni misleci so oblikovali svoje lastne akademije – morebiti na nek način podobne grškim akademijam. Tudi Konfucij – več o njem kasneje – je poučeval na tovrstni akademiji in naj bi imel tekom življenja več tisoč učencev. Ugotovimo torej lahko, da čeprav je bilo nasploh morebiti življenje trše in blaginja skrhana, so bili pogoji za delo izobražencev boljši. Na – če hočete – antičnem kitajskem trgu delovne sile je bilo veliko povpraševanje po vseh vrstah birokratov, število izobražencev je naraščalo do te mere, da se je oblikovalo večje število zasebnih izobraževalnih ustanov.

Obenem so se spremenili tudi politični pogoji, ki so omogočali bolj kakovosten razvoj misli. Ko so vladarji dinastije Džou izgubljali moč, so obenem izgubljali nadzor nad mislijo o kozmologiji in družbi. Dokler so imeli pod nadzorom vse uradnike, so lahko skrbeli, da se dogma o nebeškem mandatu vladarja ni preizpraševala, kar je zamejilo razvoj misli. Toda v pomladanskem in jesenskem obdobju ter obdobju vojskujočih se držav te moči niso več imeli, kar je omogočilo, da se je misel razvijala bolj pluralistično.

Podobno je na razvoj misli vplivalo tudi dejstvo, da je bilo državic ogromno. Misleci so lahko potovali in se, če je bilo treba, preselili in zaposlili nekje drugje, kar je pomenilo, da njihova misel ni bila več tako neposredno vezana na posameznega vladarja; če določen vladar neke misli ne bi odobraval, se je ta še vedno lahko razvila – le nekje drugje.

Ni pa šlo samo za vprašanje neposredne represije. V pomladanskem in jesenskim obdobju ter obdobju vojskujočih se držav se je misel na nek način odtrgala od neposredne uporabne vrednosti. V obdobju treh dinastij je namreč misel služila predvsem svoji uporabnosti – državo je bilo treba upravljati in vprašanje je bilo predvsem, kako, precej manj pa, zakaj ali čemu.

Toda zdaj je prišlo do dveh razvojnih usmeritev, ki sta to spremenili: prvič, kot že omenjeno, so misleci lahko potovali po deželi in pač nudili nasvet takrat, ko so ga vladarji želeli. Tako so postali bolj vezani na svojo modrost kot pa na neposredno službo, ki bi jo stalno opravljali. Toda drugič, zasebne izobraževalne ustanove, ki so nastajale, niso bile tako neposredno vezane na izobraževanje specifičnega kadra, temveč na poučevanje miselne usmeritve njenega ustanovitelja. Oboje skupaj pomeni, da je misel postala svoj lasten diskurz, ki je lahko pričel zavzemati reflektivna stališča, kritična do preostanka družbe. V tem trenutku bi lahko prepoznali zametke univerzitetnega duha, čeprav bodo prve akademije nastale šele po vnovični združitvi. Zaključimo lahko tako: po koncu obdobja treh dinastij se je število izobražencev močno povečalo, v istem hipu se je razvila tudi večja avtonomija misli – in to je povzročilo humanistični razcvet.

Preden si ogledamo, katere intelektualne tradicije so v tem času nastale, krajši glasbeni premor. Poslušali bomo enega izmed bolj uveljavljenih pekinških indie rock bendov, Hedgehog, ki sicer ustvarja malo v mandarinščini, malo v angleščini. Komad ima naslov Untitled.

Še naprej obdelujemo razcvet kitajske humanistične misli v prvem tisočletju pred našim štetjem. Potem ko smo ugotovili, kaj so bili vzroki samega razcveta, bomo zdaj pogledali, katere šole so se razvile v tem času. Pričeli bomo z opozorilom, da se obdobje v tem kontekstu imenuje tudi obdobje stotih filozofskih šol in da bi resna in izčrpna taksonomija vzela precej časa. Omenili bomo le nekaj posameznih in najpomembnejših tradicij.

Verjetno je najpomembnejša in najslavnejša filozofska tradicija, ki se je razvila v tem času, konfucianizem. Konfucij je živel med šestim in petim stoletjem pred našim štetjem, njegovo intelektualno izhodišče pa predstavlja nekakšna nostalgija po obdobju treh dinastij. Konfucij je bil svojevrsten aristokratski humanist: trdil je, da mora družba slediti določenemu hierarhičnemu redu. Toda ker je obenem verjel, da je človeška narava dobra, je sklepal, da je ključ do dobre družbe predvsem kakovostna moralna izobrazba.

Konfucianizmu se je zoperstavilo več šol mišljenja. Kot prve bomo omenili mohiste, ki so bili precej manj nostalgični. Svarili so pred – kot so temu rekli sami – brezglavim podrejanjem aristokraciji. To stališče so povezovali s svojim pacifizmom. Najbolj poznan mohist je sam začetnik šole, Modzi. Dalje se je v istem obdobju razvijala taoistična linija. Taoisti so se ukvarjali predvsem s kozmološkimi vprašanji in niso tolikanj premišljevali o umestitvi človeka v družbo, temveč predvsem o umestitvi človeka v naravo. Tao, dobesedno pot, je bistveno nebeška pot – človekovo delovanje naj bi bilo, tako recimo Laodzi, začetnik taoizma, v harmoniji s kozmosom.

Kot zadnje bomo omenili legaliste. Ti so v nasprotju s Konfucijem zastopali stališče, da je človeška narava slaba in da se iz nje kaj dobrega izcimi le s prisilo. Zato so bili legalisti – kot priča že ime samo – podporniki tiranskega in obsežnega pravnega sistema, ki da naj s strogimi in okrutnimi kaznimi skrbi za red in disciplino. Med bolj znanimi legalisti je recimo Han Fej. Poleg omenjenih sta bili med večjimi šolami šola Jing-jang, ki pa je na koncu postala del taoizma in se – čeprav drugače – ukvarja s kozmologijo, in pa Šola imen – ta se je ukvarjala z logiko in definicijami.

Končno je bila Kitajska znova združena leta 221 pred našim štetjem – takrat jo je združila dinastija Čin, ki se je vseskozi ravnala po legalističnih principih. Veliko legalistov je dejansko živelo in ustvarjalo v državi Čin, še preden je zavladala, zato pri tem ne gre za nikakršno naključje. Po združitvi so želeli združiti tudi različne miselne tradicije in šole, kar je privedlo do požiganja knjig in poboja »literatov«. Medtem ko je bilo določene struje, recimo taoizem, mogoče tako ali drugače integrirati v legalistično doktrino, so na dvoru dinastije Čin v konfucijancih prepoznali nasprotnika, zato so začeli nanje močno pritiskati.

Vseeno se dinastija Čin ni dolgo obdržala, že leta 206 pred našim štetjem – borih petnajst let kasneje – jo je nadomestila dinastija Han. Izkazalo se je, da čeprav so bila legalistična načela morebiti uporabna za obvladovanje državice v času nemirov in vojaških spopadov, z njimi ni bilo mogoče nadvladati nad celotno Kitajsko. Dinastija Han je – iz različnih razlogov – počasi prevzela konfucianizem in ga napravila za državno doktrino.

Za to je bilo več razlogov. Prvič, konfucianizem je v svojem nostalgičnem romantiziranju aristokratske ureditve vseeno ponujal dobro legitimacijo vladarja. Tako so konfucianistični svetovalci predlagali več ukrepov, ki so krepili položaj vladarja: od spremembe koledarja tako, da je prihod dinastije Han prikazal kot navdahnjen dogodek, do menjave dinastičnih barv v rumeno, barvo zemlje, kar je simboliziralo prevlado nad dinastijo Čin, ki je bila v njihovih očeh povezana z vodo, in podobno.

Obenem je bil konfucianizem tudi dosti uporabnejši za propagando: po eni strani je bil prijazen in malodane razsvetljenski – poleg pravic je vladarju nalagal tudi dolžnosti do državljanov, po drugi strani pa je bil vseeno strogo konservativen s tezo, da ima pač vsakdo svoje mesto v družbi. Nudil je ideološko propagando in upravičeval uporabo sile takrat, ko je bila potrebna.

Moderni akademski diskurz na Kitajskem sicer to dikcijo kritizira: ni šlo za to, da bi konfucianizem naenkrat postal filozofija non plus ultra, bolj natančno je reči, da se je veliko drugih smeri združevalo in konvergiralo, konfucijanci pa so ostajali prepoznavna in ločena struja, predvsem zato, ker je obstajal dokaj močan institucionalni okvir konfucijanskih akademij. Po eni strani povsem materialno: bilo je veliko konfucijancev, po drugi strani pa tudi na ravni same teorije, imeli so svojih pet klasičnih del: Knjigo pesmi, Knjigo premen, Knjigo dokumentov, Knjigo obredov in Spomladanske ter jesenske rokopise.

Ne glede na to, ali je bil konfucianizem načrtno odbran izmed več šol mišljenja ali pa je povsem organsko pač prevladal, za časa drugega stoletja pred našim štetjem je bila postavljena konfucijanska akademija, ki je služila kot nekakšna univerza – seveda pod okriljem države. Predstavljala je zaključek šolanja za najboljše učence, ki so napredovali iz okrožnih šol. S tem je konfucianizem de facto postal državna ideologija. Konfucijanci so spisali nov nabor obredov, ki so potrjevali legitimnost vladarja, izobraževali so vse uradnike in administratorje, njihova načela in premisleki pa so postali del splošne kulture.

Razvoj, ki smo ga danes opisali, je pomemben iz več razlogov. Prvič, govoriti o kitajskem humanističnem izročilu kot o striktno verskem izročilu je orientalistično, ker namiguje na to, da gre za misel, ki ne spada v red razuma – ta je, kakopak, v domeni Zahoda. Toda ravno z današnjim prikazom postane razvidno, da ne gre za preprost nabor verovanj, temveč za misel, ki je bila oblikovana z jasnim namenom: po eni strani z namero razumevanja družbe in človekove vloge v njej, po drugi strani pa tudi z namenom upravljanja z njo. Še več, morebiti bi lahko govorili o določenih zarezah in sporih, ki sporadično vzniknejo v različnih humanističnih okoljih. Razprava med konfucijanci in legalisti oziroma – na ravni predpostavk – debata o tem, ali je človekova narava dobra ali slaba, je recimo analogna razpravi med realisti in idealisti v zgodnjih dneh mednarodnih odnosov.

Dalje, ugotovimo lahko, da so institucionalni pogoji proizvodnje misli lahko v razkoraku z dejansko blaginjo ali družbeno ureditvijo. Pogosta – in enostavna – predpostavka namreč je, da je družbena blaginja premo sorazmerna z bogastvom neke humanistične in kulturne proizvodnje. Na primeru antične Kitajske vidimo, da to ne drži: prav lahko se zgodi, da so pogoji za razvoj humanistike ravno v času, ko gre družbi sicer najslabše, najbolj ugodni.

Toda – zadnjič – povemo lahko še nekaj. V zadnjem času – sploh odkar je na oblasti Ši Džinping – na Kitajskem poteka nekakšen preporod konfucijanstva. Ob pregledu zgodovine njegovega nastanka lahko malo bolje razumemo, zakaj: konfucianizem je nekoč že bil uradna državna ideologija in ni razloga, da to ne bi postal še enkrat. Morebiti lahko teoretiziramo, da je bilo komunistično nasprotovanje konfucianizmu bolj vezano na to, s čim so bili konfucijanci včasih povezani – katero politično opcijo so predstavljali – kot pa na doktrino samo.

Skratka: zgodovina antične kitajske misli je zanimiva in nam hkrati pokaže, prvič, kako pomembno vlogo igra humanistična misel pri razvoju družbene formacije, in drugič, kako je humanistična misel ves čas odvisna od materialnih in političnih pogojev svoje artikulacije.