V tokratni oddaji Unikompleks razmišljamo o študentskih prostorih. Osvetlili bomo njihovo definicijo in namen ter izpostavili primere dobrih praks v Sloveniji kot tudi v tujini. Konkretneje se bomo dotaknili enega izmed najbolj odmevnih poskusov vzpostavitve študentskega prostora Netcafe na Kardeljevi ploščadi, danes poznanega pod imenom Aula Cafe, in nekaterih drugih študentskih prostorov, ki so podlegli komercialnim tokovom.



Študentski prostori so najpogosteje razumljeni kot učna oziroma delovna okolja, kjer imajo študentke in študentje možnost vzpostavljanja interakcij, komunikacije in medsebojnega sodelovanja. Lahko bi rekli, da se značilnosti slednjih gibljejo nekje med kavarniškim prostorom in klasičnim učnim okoljem, značilnim za knjižnice. V zadnjih nekaj desetletjih so takšni prostori postali izredno priljubljeni tako v univerzitetnem kot delovnem okolju. Raziskave na tem področju se v prvi vrsti poslužujejo termina »social learning spaces« oziroma SLS, ki izhaja iz konstruktivistične učne paradigme in poudarja ugodnosti učenja na podlagi interakcij kot alternativa enosmernim predajanjem znanja v učilnici.



Dizajn dotičnih prostorov temelji predvsem na holističnem pogledu na učenje. Proces akumulacije znanja iz te perspektive tako ne poteka le v učilnicah, temveč je prostorsko neodvisen. Na tujih univerzah je kreacija, pa tudi raba takšnih prostorov bistveno bolj uveljavljena in utečena. Na podlagi psiholoških raziskav naj bi bili takšni prostori polni naravne svetlobe, s premičnimi mizami ter stoli, tablami za pisanje - v glavnem vsem, kar naj bi se nagibalo v smeri spodbujanja kreativnosti.  Pa če se za trenutek odmaknemo od te idealne verzije, ki v svoji organizaciji že dodobra spominja na Googlove pisarniške prostore, je za funkcionalen študentski prostor v mnogih primerih dovolj že nekaj miz ter odmik od komercialne rabe prostora. 

Več o pomenu dotičnih prostorov in kakšni bi slednji morali biti, pove bivši profesor okoljske psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Marko Polič. 



IZJAVA



V zadnjih nekaj desetletjih je bilo zapisane veliko literature na področju izboljševanja študentske izkušnje v sklopu univerzitetne izobrazbe. Ta je toliko boljša, kolikor pogostejše so interakcije med študenti in študentkami. Več o prednostih vzpostavljanja takšnih prostorov in konsekventnega grajenja akademske skupnosti profesor doktor Polič. 



IZJAVA



V tujini so takšni prostori v mnogih primerih vzpostavljeni na univerzitetnih kampusih, v Sloveniji pa je odločitev glede rabe prostorov v namen študentskega organiziranja najpogosteje osrediščena na ravni posamičnih fakultet ravno zaradi njihove lokacijske razpršenosti. Na podoben način je organizirana tudi Corvinus Univerza v Budimpešti. Svojo izkušnjo in kako posamezne članice znotraj omenjene univerze skrbijo za zadostno količino učnega prostora, nam opiše tamkajšnja študentka Vivi. 



IZJAVA



Poleg omenjenih učnih prostorov pa fakulteta veliko pozornosti namenja tudi vzpostavitvi okolja, ki v prvi vrsti temelji na medosebnih interakcijah med študentkami in študenti. Več o tem Vivi. 



IZJAVA



Nekaj, kar naj bi vsaj na papirju stremelo k izpolnitvi vizije študentskega prostora, naj bi v Sloveniji predstavljal Študentski kampus na Pivovarniški ulici 6. Razlogov, zakaj študentski kampus ni uspel zaživeti kot atraktivna študentska lokacija, je mnogo, začenši z dejstvom, da se že sam nakup zemljišča ni nagibal v smer študentske dobrobiti in efektivne ter korektne porabe študentskih sredstev. Prejšnji lastnik zemljišča, nekdanji študentski funkcionar Benjamin Leskovec, je zanj namreč odštel 350.000 evrov in ga nato čez 3 mesece prodal ŠOU-u za 1,2 milijona evrov.



V prvi vrsti se pri Študentskemu kampusu kot problematična kaže njegova lokacijska odtujenost, saj se kampus ne nahaja v bližini nobene izmed fakultet. Prav nivo dostopnosti pa definira stopnjo skupnosti. Prav tako ima povezovanje, sodelovanje in izmenjevanje idej študentk in študentov, o katerih priča kampusova spletna stran, zastavljeno svojo ceno. Vsi najemi prostorov, ozvočenja, opreme so plačljivi. Tudi za najem projektorja je na kampusu na primer potrebno odšteti 20 evrov dnevno. Četudi so najemanja za študentke, študente in študentska društva načeloma brezplačna, naletimo ob visoko zastavljenih cenah na komercialne vzgibe, ki v prvi vrsti temeljijo na tržni logiki. Nobeno presenečenje ni torej, da se študentstvo s kampusom kot lokacijo združevanja študentskega organiziranja ne identificira. Na največjo gnečo lahko na Pivovarniški 6 torej po pričakovanjih naletimo v začetku leta, ko si je študentstvo dolžno urediti bone za prehrano ali pa ob priložnostni izvedbi dogodkov, kot so koncerti, stand upi ali največja slovenska čevapčijada.



Kreacija kvalitetne akademske in obštudijske dejavnosti na kampusu torej ostaja vprašljiva, saj slednji ne deluje kot študentski prostor, kamor bi študentstvo zahajajo na dnevni bazi in v svojem prostem času. Na določenih fakultetah je bila vzpostavitev prostorov, kjer se študentje lahko družijo, izmenjujejo poglede in soustvarjajo dogajanje po lastnih zmožnostih in interesih, uspešna. Kot primer lahko izpostavimo Fakulteto za matematiko in fiziko. Tamkajšnjo situacijo opiše asistent Žan Grad. 



IZJAVA



Podobnim aktivnostim je namenjen tudi eden izmed prostorov na Fakulteti za medicino, imenovan Pajzl, katerega dejavnost je pojasnjena na njegovem Facebook profilu. Citiramo. »PAJZL je skoraj cele dneve in noči odprta čitalnica z družabnim kotičkom. Tam študentje mikroskopirajo, rišejo kemijske formule po pajzlski tabli, pa tudi diskutirajo o epitelijih, filmih in smislu življenja, obvezno ob igri taroka.« Konec citata.

K razmisleku in osvetljevanju prostorske neumeščenosti študentskega organiziranja se vračamo po komadu.



Boomernag - Na zapadu ništa novo



Potreba po študentskem prostoru se je pokazala tudi na Fakulteti za socialno delo. Kot pojasnjuje ena izmed tamkajšnjih študentk, je pred leti vzniknila ideja o preoblikovanju študentskega predprostora knjižnice v dnevno sobo, ki je bila nato tudi opremljena s kavčema, vrečami za sedenje ter kuhalnikom za vodo. Vizija se je nato nadaljevala in faks je pred dvema letoma odstopil manjšo predavalnico, ki naj bi bila namenjena za preživljanje časa med predavanji in druženje. Kot navaja tamkajšnja študentka, pa se je, citiramo, »izdelava tako imenovane Kamrc’e zaradi različnih ovir na začetku in kasneje korone zaustavila.« Konec citata.



Nekatere članice univerze imajo na področju zasedanja fakultetnih prostorov še precej bolj razgibano zgodovino kot prej omenjeni primeri. Za začetek lahko izpostavimo Filozofsko fakulteto, kjer je pred dobrim desetletjem svoja vrata zaprl študentski klub K16. Slednji je bil ustanovljen leta 1985, ko je vodstvo fakultete študentkam in študentom na njihovo pobudo predalo kletno sobo 01, ki je dolgo predstavljala mesto študentskega organiziranja, zabav ter filmskih in pogovornih večerov. Prav tako je bila takrat fakulteta odprta celo noč in tako omogočala druženje izven uradnih študijskih ur. Kot v prispevku za Mladino pojasnjuje Sebastjan Ozmec, je bil to prostor avtonomnega organiziranja, kjer so se zbirali študentje, »ki jim čas študija ne pomeni samo piflanja na pamet, ampak tudi priložnost za angažiranje na vseh možnih družbenih področjih.« 



Z letom 2005 pa se je fakulteta podredila tokovom trga in legendarni k16 oddala komercialnemu ponudniku preko razpisa, napisanega za zasebnega najemnika, ki ga je vodstvo izbralo praktično po lastnih kriterijih.



Z dotičnimi manevri pa potreba po prostoru, katerega namen v prvi vrstni ne bi bila akumulacija kapitala, ni zamrla. Ena glavnih zahtev zasedbe Filozofske fakultete med leti 2011 in 2012 je bila ravno ponovna vzpostavitev študentskega prostora, na kar se je vodstvo odzvalo z odprtjem predavalnice R1B, ki pa ne ustreza potrebam dostopnosti in pretočnosti študentskega prostora. Kakšna je situacija na Filozofski fakulteti sedaj, pojasnjuje članica študentskega društva Sociopatija Hana Barši Palmić. 



IZJAVA



Kot je omenila že Barši Palmić, se s podobno situacijo spopadajo tudi študentke in študentje Fakultete za družbene vede. Tudi tam se že leta kaže potreba po študentskem prostoru, ki bi se potencialno lahko nahajal zraven fakultetne menze Šumi. Lokacija je skozi leta zamenjala že kar nekaj komercialnih ponudnikov, nikoli pa ni zares obratovala kot prostor, ki bi bil v prvi vrsti namenjen študentkam in študentom, temveč je najpomembnejšo vlogo pogosto odigrala ravno profitabilna namembnost. Glasba je bila vedno izredno glasna, prav tako pa je bilo, kot se za kavarno spodobi, ob vstopu potrebno vedno nekaj naročiti. 



Fakulteti je z letom 2017 prvič po 15 letih potekla pogodba o najemanju prostorov, s čimer se je odprla možnost za kreacijo prostora, ki bi v prvi vrsti služil študentkam in študentom. Kaj se je na Fakulteti za družbene vede zgodilo z implementacijo inkluzivnega študentskega prostora, ki ne bi obratoval po komercialih smernicah, pojasni član študentskega sveta Fakultete za družbene vede Domen Žalac. 



IZJAVA



Ob vseh erupcijah glasov potrebe po skupnih študentskih prostorih in tudi bolj ali manj uspešno uveljavljenih primerih na posameznih fakultetah se v luči današnjega časa sprašujemo, ali je razmišljanje o slednjih glede na trenutno epidemiološko situacijo sploh smotrno. Za mnenje smo povprašali okoljskega sociologa profesorja doktorja Draga Kosa.



IZJAVA



Gradnja skupnosti, ki temelji na fizični prisotnosti, tako ostaja relevantna tudi v prihodnje ne glede na zdajšnje tehnološke in virtualne danosti. Trenutna prostorska organizacija nekaterih fakultet ne omogoča gradnje študentske skupnosti, ki bi morala predstavljati mesto kreacije kritične misli in reprodukcije obstoječega znanja kot tudi preizpraševanja le-tega. Komercializacija in prioritiziranje dobička vdira tudi v univerzitetno sfero, kar se jasno kaže na primerih Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede. Zavzemanje za obstoj skupnih prostorov tako ostaja relevantno in še vedno predstavlja eno izmed osrednjih točk kreiranja študentke skupnosti.

O študentskih prostorih je razmišljala vajenka Lori.