Ob opisovanju naloge oziroma mandata univerze najprej pomislimo na glavni dve nalogi, ki ju univerze opravljajo, in sicer izobraževanje in raziskave. A vsaka univerza ima še tretjo, večkrat spregledano, a enako pomembno nalogo. Ta skrivnostna in abstraktna tretja naloga vsake univerze je sodelovanje in bogatenje družbe, v kateri deluje. 

Seveda že vestno opravljanje primarnih dveh poslanstev univerze prispeva k temu cilju. Vsak nov izobražen intelektualec in vsako novo odkritje vplivata in spreminjata družbo, v večini primerov na boljše. A vseeno univerza, ki aktivno ne sodeluje s svojim okoljem in se osredotoča samo na svoji dve primarni funkciji, ne izpolnjuje svojega polnega potenciala za pozitivno spreminjanje svojega okolja.

Problematičnost elitističnega pojmovanja intelektualnih institucij kot otokov intelektualnosti v morju ignorance in nerazumevanja je jasna. Ob tem je treba poudariti, da je krivda za to vsaj deloma, če ne povsem na plečih elitističnega odnosa tistih, ki bi morali skrbeti za stik univerz z javnostjo. Prevečkrat je sodelovanje z navadno sodrgo pod nivojem prečastite in izobražene gospode, kar jih ob izgubi podpore okolja, v katerem delujejo, na koncu pogubi.

Hkrati je seveda važno, da se univerzitetni raziskovalci, sploh  pri preučevanju družbenih problemov, lahko distancirajo od različnih interesov, ki poskušajo vplivati na rezultate raziskav. Kot pri vsakem kompleksnem družbenem vprašanju je torej potrebno nekakšno zdravo ravnovesje med vpetostjo v družbo in samostojnostjo univerze. Korenite družbene spremembe, ki smo jim priča v zadnjih dveh desetletjih, so to zagonetno nalogo še otežile. Na univerze pritiskajo različni politični vplivi, hkrati pa se zaradi tržne liberalizacije njihovega delovanja in spreminjanja trga dela, ki ga univerze polnijo z novo izobraženimi delavci, krhajo njihovi ustaljeni obrambni mehanizmi. 

Da bi bolje razumeli omenjeno problematiko, se bomo oprli na raziskavo učenjakov univerze v Oslu, ki so v začetku leta preučili družbeno udejstvovanje univerz in njihovo sodelovanje z javnostjo v Veliki Britaniji, Južni Afriki, Čilu, Nemčiji, Kanadi in na Japonskem. Ob tem je takoj treba povedati, da gre predvsem za kvalitativno primerjavo med različnimi pristopi in ne za kvantitativni pregled svetovnih univerzitetnih ureditev. Cilj je torej primerjati nekaj različnih načinov, na katere se prek državnih in univerzitetnih politik omenjene države spopadajo s povezovanjem družbe in univerz. Raziskovalci so tudi namenoma izločili države, v katerih akademsko delujejo, da bi z lastnimi predsodki čim manj vplivali na končni rezultat raziskave. 

Najprej so se osredotočili na deklarirane državne politike glede povezovanja univerz in družbe. Ob tem ugotavljajo, da pristopi sledijo štirim možnim smerem, ki jih je v razpredelnici konstitutivnih univerzitetnih filozofij opredelil norveški politolog Johan Peder Olsen. Po njegovo lahko načine razmišljanja o delovanju in smotru univerz razdelimo na dve primarni osi. 

Prvo os predstavlja vloga zunanjih akterjev pri organizaciji univerze. Na enem skrajnem koncu te osi najdemo povsem avtonomne samozadostne institucije, na drugem koncu pa povsem podrejene repozitorije informacij, ki primarno služijo drugim družbeni procesom. Druga os, ki jo opisuje Olsen, je enotnost norm in ciljev akterjev na univerzi. Univerzo lahko torej smatramo kot uniformirano in enotno politično gmoto s pretežno istimi vzgibi in cilji ali kot mozaik različnih interesov, prepričanj in ideologij.

Če torej planum možnega pojmovanja bistva univerze razdelimo s tema dvema osema, dobimo štiri kvadrante, ki opišejo glavne pristope k organizaciji univerz. Ti so:

Prvič; tradicionalna humboldtovska razsvetljenska univerza.

Drugič; univerza kot demokratična republika idej.

Tretjič; univerza kot nacionalni politični organel.

In četrtič; univerza kot ponudnik intelektualni storitev.   

Prvi in gotovo najstarejši pristop med njimi je tradicionalna razsvetljenska univerza oziroma tako imenovana humboldtovska univerza, ki združuje popolno avtonomijo univerze in relativno rigorozna interna pravila in norme. 

Enako avtonomen, ampak bistveno manj enoten, je drugi model v razpredelnici, to je republiška ureditev univerze kot demokratično stičišče družbenih razlik in idej. 

Univerza kot konstitutivni element državnega političnega aparata, ki producira in reproducira nacionalna politična sporočila, predstavlja enotni a ne-avtonomni del razpredelnice.

Zadnji kvadrant pa predstavlja neenotna in ne-avtonomna univerza, ki služi predvsem kot ponudnik intelektualnih storitev v tržnem gospodarstvu. Torej univerza brez centralne politične agende ali lastnega namena, ampak le kot kolektivni Research and Development aparat.

Seveda je potrebno na tej točki omeniti, da je kakršenkoli poskus predalčkanja kompleksnih družbenih pojavov v enostavne geometrijske like nujno pomanjkljiv. Pisci omenjene raziskave se mestoma preveč zanašajo na opisano razpredelnico, čeprav stalno opozarjajo na pomen nacionalnega konteksta pri oblikovanju omenjenih visokošolskih vizij. Kljub temu je treba priznati, da je opisana razdelitev uporabna za lažje razumevanje različnih visokošolskih sistemov in kot tak didaktični pripomoček, ne kot rigidno razmejitev,  jo bomo uporabili tudi pri nadaljnjem razmisleku.

Po pregledu nacionalnih visokošolskih sistemov omenjenih držav lahko ugotovimo, da njihovi pisci primarno in sekundarno poslanstvo univerze še vedno večinoma pojmujejo v sklopu tradicionalne humboldtovske vizije, torej kot neodvisno institucijo, ki sledi nekemu višjemu skupnemu cilju intelektualnega razvoja. Pri uresničevanju tretjega poslanstva, torej sodelovanja med univerzo in družbo, pa se kažejo zelo raznolike predstave o namenu in ustroju univerz. Japonske univerze na primer sledijo modelu univerze kot platforme za državne politične načrte, po katerem mora univerza s svojim udejstovanjem v družbi pomagati nacionalnim razvojnim programom. Britanske univerze se pri opredeljevanju svoje vloge opirajo izključno na četrti kvadrant, kar pomeni univerzo kot intelektualno storitev družbenim akterjem.

Na splošno v raziskavi opažajo izrazito razmejitev med tako imenovanim predajanjem znanja in družbenim udejstvovanjem. Prvo je v večini nacionalnih in univerzitetnih načrtov za družbeno sodelovanje zelo jasno institucionalizirano in opredeljeno. O tem banalno priča že dejstvo, da se je v relevantni literaturi uveljavila kratica KT oziroma Knowledge transfer, medtem pa se za družbeno udejstvovanje rabi množica bolj ali manj komplementarnih izrazov, kot so social development, social engagement in community empowerment. Že lingvistično terminološki pregled tematike nakazuje na stanje obeh konceptov.

Predajanje znanja, ki ga sproducira univerza, na družbene akterje je v vseh nacionalnih visokošolskih načrtih jasno opredeljeno. Večinoma se to dogaja v obliki javno zasebnih partnerstev, ki so s strani države praviloma tudi financirana. Univerze imajo ustanovljene posebne urade, na primer urad za prenos znanja na naši domači univerzi, ki se ukvarjajo s pospeševanjem sodelovanja in redno skrbijo za izboljšanje teh vezi. Posebno je ta pristop do sodelovanja v družbi pomemben v državah, kjer univerze pojmujejo v sklopu četrtega ideološkega kvadranta kot ponudnike intelektualnih storitev. Univerze v Veliki Britaniji na primer izdaten del svojih programov in aktivnosti financirajo s ponujanjem omenjenih storitev, hkrati pa to javno zasebno partnerstvo predstavlja glaven odgovor na vprašanje: Kaj vaša univerza ponuja družbi?

Problem omenjenega pristopa je seveda izrazita podrejenost dejavnosti univerze željam zunanjih akterjev oziroma kupcev intelektualnih storitev. Ob tem je izrazit problem pomanjkanje proaktivnosti univerze pri reševanju akutnih družbenih problemov. V takšnem sistemu univerza nujno podpira ustaljene družbene akterje in status quo. Posebno nevarno je to lahko ob vse večjem zanašanju na financiranje iz teh virov. Brez resnih finančnih alternativ lahko univerza izgubi avtonomnost tudi pri izvajanju svojih dveh primarnih nalog.

Na drugem bregu pa je težko otipljiv in pronicljiv koncept družbenega udejstvovanja. Kot ugotavlja raziskava, je ta v večini pregledanih sistemov povsem brez institucionalnih okvirjev. Čeprav prav vsi nacionalni visokošolski načrti vsebujejo elemente aktivizma in spodbujanja pozitivnega socialnega napredka, jih zelo malo predvideva konkretne ukrepe za doseganje teh ciljev. Večinoma se univerze zanašajo na individualni aktivizem, predvsem iz vrst študentov. Tak pristop seveda pomeni, da sta učinkovitost in izvajanje programov odvisna predvsem od sposobnosti, želja in sredstev posameznikov.

Posebno zanimiv je ob tem primer Južne Afrike, kjer je družbena koristnost in pomen univerze kot liberalnega vodnika družbe v letnih visokošolskih nacionalnih načrtih večkrat izrecno poudarjena. Za razliko od ostalih obravnavanih primerov je družbeni aktivizem v Južni Afriki tudi jasneje institucionalno opredeljen in financiran, kar je verjetno posledica postapartheidske realnosti države. V njej se univerze namreč stalno borijo s svojo elitistično in rasistično preteklostjo, zato so prisiljene v izdaten in odkrit družbeni aktivizem. 

Na splošno je med obravnavanimi državami opaziti trend, da se družbeni aktivizem univerz osredotoča na specifične lokalne problematike. Kanadske univerze se na primer ukvarjajo z izobraževanjem domorodskega prebivalstva, čilenske z družbeno razslojenostjo, nemške s podnebnimi spremembami. Očitno je torej, da ob pomanjkanju jasnega načrta za družbeno angažiranost prevladajo tisti projekti, ki že imajo širšo podporo v državah, v katerih univerze delujejo. Zaradi takšnega načina delovanja so ustanove, ki se sicer rade opisujejo kot intelektualni svetilniki v svojem okolju, ob politični razdvojenosti pogosto povsem ohromele. 

Dodaten problem pri tem predstavlja moč, ki jo imajo nad delovanjem univerzitetnih oddelkov posamezni profesorji, s čimer je aktivizem še bolj odvisen od posameznikov. Družbeno udejstvovanje večine univerz, ki so jih obravnavali v raziskavi, je decentralizirano, neinstitucionalizirano, nedemokratično in netransparentno. Čeprav te pridevnike pogosto spremlja negativen prizvok, to ne pomeni nujno, da tak pristop ne proizvede pozitivnih rezultatov. Decentralizirana oblika delovanja lahko pomeni več svobode pri delovanju in večjo učinkovitost. Žal pa je takšno delovanje tudi manj zanesljivo in brez jasne finančne in institucionalne podpore bolj kratkoročno. Dolgoročni projekti, ki bi korenito spremenili strukturno realnost posamezne države, so tako praktično neizvedljivi.

Zanimivo je, da kljub globalizaciji in svetovnem povezovanju, ki je na področju znanosti in informacijske tehnologije posebno izrazito, ni opaziti konvergence na področju ideološkega ustroja univerz. Nacionalni visokošolski načrti se na prej opisani razpredelnici ne združujejo v isto točko, kot bi morda pričakovali. Seveda se zaradi lažjega financiranja dragih raziskav povsod pojavljajo elementi trženja intelektualnih storitev univerz, a ta trend ni tako izrazit in močan, kot so ga raziskovalci pričakovali pred začetkom pregleda.

Ob koncu pa sodelujoči v raziskavi opozarjajo še na izrazito negativen trend, ki univerzam nalaga nove družbene odgovornosti in naloge. Države, ki so jih preučevali v raziskavi, namreč vedno več svojih dolžnosti prelagajo na univerze. Storitve, kot so zdravstvo, nadzor nad okoljem in javno zdravstveno varnostjo, primarno in sekundarno šolstvo, so v vedno večji meri odgovornost posameznih univerz in njihovih raziskovalnih inštitutov. Ob tem se ustvarja nevaren precedens privatizacije teh storitev, saj ob prenosu dolžnosti pogosto ni poskrbljeno za ustrezno finančno nadomestilo. Univerze so tako pogosto prisiljene v komercializacijo svojih aktivnosti zaradi izpolnjevanja novih dolžnosti.

Univerze se zaradi spoznanja, da v sodobnih državah ne morejo preživeti brez javne podpore, in vedno večje potrebe po dodatnem zasebnem financiranju vedno bolj intenzivno odpirajo za javnost in dopuščajo sodelovanje svojih članov z zunanjimi akterji. Čeprav je takšna transparentnost in odprtost seveda dobrodošla, paradoksalno pomeni samocenzuro in opuščanje družbenokritičnih in aktivističnih elementov znotraj univerze, ki prepogosto postajajo domena angažiranih posameznikov. Ne moremo se torej strinjati z ugotovitvijo raziskave, da ne prihaja do bistvenih sprememb v notrnajem ustroju svetovnih univerz. V opisanem okolju univerze izgubljajo avtonomnost in se po osi avtonomnosti premikajo v smeri ne-avtonomnih oblik univerzitetne organizacije. Univerze tako postajajo bodisi organi nacionalnih političnih programov ali ponudniki tržnih intelektualnih storitev, odvisno od državnega ustroja, v katerem delujejo.