Nedavno smo na radiu predstavili španskega Francisca Ferrero kot enega od nosilcev tako imenovane izobraževalne struje radikalne pedagogike. Tokrat bomo to mesto v etru namenili brazilskemu Paulou Freiru in njegovi, v slovenščino neprevedeni, knjigi Pedagogika zatiranih. Freira za razliko od anarho Ferrera in italijanskega Antonia Gramscija, še enega velikega, sicer komunističnega misleca, politično bolj vleče med social-demokrate.

Freire se je rodil leta 1921 in umrl nedavnega leta 1997. Rodil se je v družini srednjega razreda, ki je v gospodarski depresiji tridesetih in po smrti očeta obubožala. Takrat je Freire prišel v stik z revščino in do spoznanja, da socialni pogoji močno vplivajo na zmožnost učenja. Kasneje se mu je sreča obrnila na bolje in uspelo mu je končati univerzo – doštudiral je pravo in filozofijo.

Po študiju je srednješolce učil portugalščino in kmalu napredoval v direktorja oddelka za izobraževanje in kulturo ene od brazilskih zveznih držav ter za tem zasedel mesto direktorja na enem izmed univerzitetnih oddelkov.

Ves čas se je osredotočal na izobraževanje nepismenih, revnih ljudi, kar je še posebej pomembno, ker je pismenost takrat bila pogoj za volilno pravico. Freire se je kot vrhunski izobraževalec proslavil leta 1961, ko mu je uspelo v petinštiridesetih dneh opismeniti 300 delavcev na eni od plantaž trsnega sladkorja.

Nadaljne delo pa mu je leta 1964 preprečil vojaški puč. Freire je bil najprej zaprt, nato pa izgnan. V izgnanstvu je v portugalščini leta 1968 izdal svoje najznamenitejše delo Pedagogika zatiranih, potikal se je po Čilu, deloval je na Harvardu, v švicarskem Svetovnemu koncilu cerkva ter opismenjeval ljudi v Afriki.

V osemdesetih se je Freire vrnil iz izgnanstva in se vključil v Delavsko stranko, ki je leta 1988 osvojila večino v Sao Paolu, s čimer je Freire postal minister za izobraževanje.

Vse bistvene elemente Freirovega radikalnega izobraževanja lahko najdemo v že prej omenjenem delu Pedagogika zatiranih, kjer avtor razlaga izobraževalni pristop, ki ljudem prek dialoga omogoča transformativno delovanje na svet okoli njih. V njegovi filozofiji lahko zaznamo željo po radikalni transformaciji družbe, liberalno krščansko ljubezen in vero v dialog, kjer revolucionarni vodja ostane vodja, a je kljub temu v enakovrednem odnosu z ostalimi.

Freire že v predgovoru izpostavi problem, ker se ljudje bojijo svobode, ta pa se še poveča, ko si tega ne upajo priznati in se zamaskirajo v zaščitnike svobode, pa čeprav to pomeni le ohranjanja »statusa quo«, katerega je treba braniti, saj svoboda predstavlja grožnjo za mir. Freire ostro začrta okvirje zatiralcev in zatiranih ter okarakterizira načine njihovega delovanja. Medtem ko zatiralci svobodo definirajo s »posedovanjem« stvari, »posedovati« za njih pomeni »biti«, s tem »posedovanjem« onemogočajo svobodo ostalim in tudi zato je nemogoče primerjati prevzem zatiranih, ki omejijo delovanje zatiralcev, da bi zatirani sploh lahko postali ljudje, z omejevanjem s strani zatiralcev.

Da pa bi se zatirani in tudi zatiralci sploh lahko vključili v transformativen proces, se morajo zavezati k praksi, ki temelji na konstantni kritični refleksiji in akciji. Le tako lahko pride do avtentičnega osvobodilnega delovanja. Treba se je izogniti sektaštvu, hranjenem na fatalizmu. Bližnjice, kot so parole, komunikeji, slogani, monologi in navodila ne prinašajo resničnega dialoga, ki je potreben za refleksijo, in zavirajo avtentično dejanje osvoboditve. Eden od načinov, kako preseči dominantne družbene vzorce delovanja, pa je po Freirovem mnenju tudi izobraževanje oziroma, kakor se sam izrazi, kulturna akcija z zatiranimi.

Dominantna vzgoja temelji na »bančnem izobraževanju«, kjer mora učenec, ki je obravnavan kot stvar oziroma bolje rečeno depozit, pasivno sprejemati informacije od učitelja, depozitorja. Od učenca se pričakuje, da lahko informacije sprejema, polni, hrani, vloži in na zahtevo izda nazaj. Presežek takšnega izobraževalnega procesa pa se zgodi, ko je učenec sposoben samostojno katalogizirti depozirane informacije. Pri tem se ne zahteva, da bi učenec naprimer razumel, kaj resnično pomeni, da je Ljubljana prestolnica Slovenije.

Interes za tako izobraževanje tiči v dejstvu, da si zatiralski razred ne želi spremeniti situacije, ampak zavesti(!) svojih dominirancev. S takšno pokroviteljsko vlogo, v spregi s humanitarnostjo elita ohranja profitabilno situacijo, kjer si lahko privošči tudi to, da prejemnike socialne pomoči označuje za lenuhe ali odpadnike, pa čeprav so ravno ti produkt njenega delovanja in popolni produkt takšne družbe.

Freire zagovarja, da je bančno izobraževanje reakcionarno, saj ne prinaša sprememb, medtem ko transformativno izobraževanje nudi ravno te. Dialog v radikalni pedagogiki sloni na besedi, ki je že sama po sebi »refleksija« in »akcija«, torej po Freiru »praksa«. V praksi bi žrtvovanje akcije pomenilo verbalizem, žrtvovanje refleksije pa aktivizem.

Freire v Pedagogiki zatiranih zagovarja, da mora dialog sloneti na ljubezni, usmiljenju in veri, saj le tako lahko postane horizontalen odnos, kjer je zaupanje sodelujočih logična posledica. Cilj takšnega izobraževanja oziroma delovanja v družbi je spremeniti se z učenci oziroma ljudskimi masami. V ta namen je Freire tudi razdelal metodo izobraževanja, ki se v praksi razdeli na opismenjevanje in post-opismenjevanje.

Osnova avtorjeve super-uspešne metode izobraževanja je kodiranje. Če poenostavimo, gre pri kodiranju za proces, kjer v medij, ponavadi sliko, poskušamo zajeti protislovje iz okolja, več takih kod predstavlja med seboj prepleten sistem odnosov v skupnosti. S pomočjo kod se vzpostavi dialog z udeleženci, ki zajema relevantne, lokalne vsebine za sodelujoče, zaradi česar naj bi bili tudi bolj dovzetni za sprejemanje novih znanj, po drugi strani pa naj bi na takšen način vzpostavili svoj, pristen odnos do okolice, kar je prvi korak k akciji in transformiranju družbe.

Freire se je bojeval za emancipacijo podrejenih skupin izpod hegemonske dominacije vladajočega razreda. Preko opismenjevanja je prišel do proučevanja razmerij moči v družbi. V izobraževanju je videl politično akcijo, ki je lahko zlorabljena ali pa uporabljena za osvoboditev zatiranih. Polje kulture in izobraževanja je dojemal kot polje političnega boja, za enega od glavnih ciljev izobraževanja pa si je zadal radikalno spremembo družbenih odnosov.

Vendar pa si biografija njegovega delovanja, predvsem po izdaji knjige Pedagogika zatiranih zasluži tudi nekaj preizpraševanja. V kasnejših knjigah se je, sicer na liberalno nevsiljen način, začel osredotočati na ljubezen, vero in boga, s čimer se je oddaljil od poglobljenih analiz politične in ekonomske strukture družbe. Prav tako iz svojega diskurza nikakor ne more izpustiti vodje in njegovega odnosa do ljudskih mas, kar v primeru zagovarjanja radikalne enakosti postavlja neko nepremostljivo teoretično neskladje.

Prav tako se bralcu lahko postavi vprašanje, ali se je že v času pisanja te knjige zavzemal za liberalno social-demokracijo, ki jo je v osemdesetih okronal z ministrovanjem v Sao Paolu. Neizpodbitno je, da je v postkolonialni in diktatorski Braziliji šestdesetih držal linijo radikalnega socializma, vendar se morebitnemu bralcu postavi vprašanje, ali je bila ta drža strateško pravilna. Če je njegova vizija družbe in izobraževanja temeljila na liberalni demokraciji, se je pri strateško političnem načrtovanju verjetno uštel, saj lahko z zagotovostjo trdimo, da socialni dialog, kot ga poznamo v takšnih državah, niti slučajno ne predstavlja »prakse« enakih udeležencev, še manj pa transformativne poti k osvoboditvi.

Knjigo »Pedagogy of the Oppressed«, avtorja Paula Freira priporoča Kuki.