(posnetek komada)

V latinščini petico pisal je bila največja uspešnica benda Jadagani, ki so slišan komad na slovenski gimnaziji v Celovcu konec sedemdesetih let preigravali tudi v latinščini. To obdobje je kljub razvejani kulturni dejavnosti za koroške Slovence pomenilo tudi čas nemškonacionalnega pritiska z napadom na krajevne napise. Zakon o krajevnih napisih, ki že v osnovi ni izpolnjeval določil sedmega člena avstrijske državne pogodbe, saj ta za izpolnjevanje manjšinskih pravic ne predpisuje nobenega deleža prebivalstva, je sprožil nasilno akcijo dela nemško govorečega prebivalstva Koroške, med katero so bili odstranjeni vsi dvojezični napisi in kažipoti. Izjemno sovražna aktivistična drža, nasilno preganjanje vsakršne vidne dvojezičnosti in protislovenska politika, ki se je odražala tudi v prislini opredelitvi pri ugotavljanju manjšine v obliki štetja posebne vrste, so ponovno priklicali spomin na travmatično obdobje druge svetovne vojne.

Kljub asimilacijskim pritiskom je manjšini vse do danes uspelo ohraniti narodno identiteto, pri čemer lahko pomembno vlogo pripišemo gospodarskim, športnim, izobraževalnim ter kulturnim družbenim strukturam in dejavnostim. Ravno kultura kot skupek dosežkov, vrednot in kot dejavnost človeške družbe je skozi dolga obdobja slovenski manjšini v Avstriji pomagala utirati pot med raznarodovalnimi pritiski. Doktorica komunikoloških znanosti Maruša Pušnik je v svoji študiji slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kreacijo nacionalnih bitij pojasnjevala ravno s kulturo in zgodovino, ki se preko komunikacijskih praks povezujeta z nacionalnostjo. Da pa so koroški Slovenci še danes izjemno aktivni na področju kulturnega udejstvovanja, je povedala študentka Livija Marko – Wieser:

(izjava v posnetku)

Avstrijska državna pogodba in zakon o avstrijski radio-televiziji ORF določata tudi to, da mora imeti slovenska narodna skupnost zagotovljeno medijsko javnost v svojem jeziku. Kljub deklarativnemu izpolnjevanju temeljnih pravic pripadnikov manjšin, pa je dejavnost manjšinskih organizacij in medijev v praksi omejena s skromnim financiranjem s strani zvezne vlade in s strani deželnih vlad. Zamejski nekomercialen svoboden Radio Agora, ki samostojno oblikuje štiri ure slovenskega radijskega sporeda, je bil v preteklosti tarča političnih prizadevanj za utišanje slovenske besede, ki so zanko zategovala tudi preko omejevanja finančne podpore. Več o tem nam je povedal član odbora Radia Agora Lojze Wieser:

(izjava v posnetku)

Za ukinitev slovenskega programa si je najbolj prizadeval takratni deželni glavar Jörg Haider tudi zato, ker novinarji niso všečno poročali o njegovih političnih potezah. Kljub negotovemu položaju so zaposleni na Radiu Agora in Radiu dva, ki sta v tem obdobju izmenično oddajala celodnevni slovenski program, nadaljevali z delom in na neurejeno financiranje opozorili celo z gladovno stavko. Klub slovenskih študentk in študentov in Koroška dijaška zveza pa sta v znak podpore slovenskemu radiu leta 2003 organizirala proteste v Celovcu in na Dunaju.

Danes si Radio Agora pri financiranju pomaga tudi s sodelovanjem z ORF, in sicer tako, da eno tretjino svojega oddajnega časa oddaja ORF, ki mu za to plačuje najemnino. ORF prispeva osem ur slovenskega radijskega sporeda, ki ga ustvarja v deželnem studiu in oddaja na frekvenci Radia Agora 105,5. Do vsebinskih sodelovanj med medijema sicer ne prihaja, pri čemer na Radiu Agora poudarjajo, da si kot nekomercialni radio prizadevajo za to, da pokrivajo tematike, ki v komercialnih medijih, kot je ORF, nimajo prostora. Dobršen del slovenskega programa tvorijo kulturne oddaje o prireditvah, ki jih organizirajo koroško-slovenske organizacije, oddaje s področja ekonomije in šolstva na avstrijskem Koroškem, novice iz Slovenije in glasba slovenskih izvajalcev. Kljub stalni dejavnosti Radia Agora in neodvisnosti, ki so jo v preteklosti kalile politične manipulacije, tudi preko vodstva ORF, finančna situacija radia še zdaleč ni optimalna. Član odbora Radia Agora Lojze Wieser pri tem poudarja, da bi morala zaradi skupnega kulturnega prostora in nenehnega boja za ohranitev slovenske besede delovanje radia podpreti tudi Slovenija, ki pa ga doslej ni subvencionirala.

V zadnjem letu pa se je zaostrila finančna situacija tudi na področju glasbenega izobraževanja v slovenskem jeziku. Glasbena šola s petindvajsetimi oddelki na južnem Koroškem je bila ustanovljena kot privatna ustanova, saj njeni začetki segajo v leto 1978, ko je bil odnos do slovenščine na tem območju še izrazito negativen. Doslej je ob sodelovanju s slovenskimi profesorji samostojno zagotavljala glasbeno izobraževanje v slovenskem jeziku, v prihodnje pa se bo zaradi pomanjkanja sredstev integrirala v sistem deželnih glasbenih šol. Ob priključitvi slovenske Glasbene šole sedemindvajsetim deželnim glasbenim šolam na Koroškem skrb zbuja tako vprašanje nadaljnjega izvajanja pouka v slovenščini kot tudi odpuščanje slovenskega kadra. V tem letu so honorarna razmerja s slovenskimi profesorji prekinili, posledično pa zmanjšali tudi število učencev iz slabih sedemsto na slabih štiristo, ki jih trenutno poučujejo z domačim kadrom. V nasprotju s primerom Radia Agora je Slovenija Glasbeni šoli na Koroškem doslej prispevala sorazmerno največ finančne pomoči med vsemi podporniki. Ravnatelj Glasbene šole na Koroškem Roman Verdel je prepričan, da bi morala Avstrija prepoznati širši kulturni pomen, ki ga šola ima za slovensko skupnost, in manjšinsko kulturno delovanje podpreti tudi v praksi:

(izjava v posnetku)

Slovenija poleg izobraževalnih ustanov finančno podpira tudi mladinsko kulturo. Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem oziroma KSŠŠK, ki je delno financiran iz slovenskega sklada za zamejce, deluje kot prostor ustvarjanja, kulturnega izražanja, zabave in izobraževanja zamejskih študentov. S predsednikom Kluba Dorianom Krištofom smo se pogovarjali o nizu prireditev z namenom celovite predstavitve slovenske kulture ter povezovanja matičnih in zamejskih Slovencev:

(izjava v posnetku)

Kot nepolitična organizacija se KSŠŠK opredeljuje že v statutu Kluba, poleg tega pa se tudi v praksi na politične odločitve, ki zadevajo manjšino, kot organizacija ne odziva. Pri tem je potrebno dodati, da zastopstva, ki bi opravljalo to funkcijo in torej ščitilo interese in pravice mladih kot študentov in kot pripadnikov manjšine, v Avstriji trenutno nimajo. Ena izmed organizacij, ki ji lahko vsaj v preteklosti pripišemo pomemben aktivistični angažma, pa je Koroška dijaška zveza. Gre za organizacijo Slovenske gimnazije v Celovcu, katere namen je neformalna izobrazba dijakov na političnem, kulturnem in športnem področju, utrjevanje slovenščine kot pogovornega jezika mladih koroških Slovencev in druženje. Predsednica Koroške dijaške zveze Lea Vouk nam je predstavila dva izmed letošnjih večjih projektov:

(izjava v posnetku)

Razumevanje dvo- in večjezičnosti kot vrednote ter krepitev medsebojnega spoštovanja različnih jezikov in kultur želijo dijaki Slovenske gimnazije utrditi tudi z organizacijo dvojezičnega mladinskega kulturnega festivala Kontaktlinse oziroma Kontaktna leča. Festival zajema lutkovne in gledališke predstave, branja, oglede filmov in koncerte. Od leta 1981, ko je bil prvič organiziran kot odgovor na diskriminacijo koroških Slovencev na avstrijskih srednjih šolah, ima poseben pomen ravno zato, ker ne krepi le posamezne narodne identitete, temveč spodbuja obe narodni skupnosti, še posebej mladino, da okrepita medsebojne stike.

Z začetki daleč pred društvi, organizacijami, radiem, televizijo in sodobnimi mediji narodno kulturno sled trdoživo vleče pisana beseda. Na epske razsežnosti literarnih stvaritev in njihove daljnosežne implikacije nas opomni že izvod romana Florjana Lipuša Zmote dijaka Tjaža v nemškem prevodu leta 1981, zaradi česar je eden izmed dunajskih časnikov prevajalca Petra Handkeja razglasil za poosebljenje sedmega člena avstrijske državne pogodbe. Med sodobnimi pisatelji in pesniki je ena izmed najbolj znanih ustvarjalk na avstrijskem Koroškem gotovo Maja Haderlap, ki je leta 2011 izdala svoj prvenec Angel pozabe. Slednji je hkrati zelo intimna izkušnja kot tudi politična problematizacija medkulturnega konflikta med slovensko in nemško govorečimi v času druge svetovne vojne. Roman je avtorica napisala v nemščini in tako morda s tematiko dolgo tabuiziranega partizanskega gibanja v Avstriji prvič neposredno izzvala nemške bralce. Koroška pisateljica je za svoj prvenec prejela prestižno literarno nagrado Ingeborg Bachmann, v ljubljanski Drami pa smo si lahko v tem letu ogledali rahločutno gledališko transformacijo romana v režiji in priredbi Igorja Pisona.

Ponudba tiskanih medijev v slovenskem jeziku na avstrijskem Koroškem je danes v glavnem omejena na tednik Novice in cerkveni tednik Nedelja. Pred tem sta izhajali glasili Zveze slovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Slovencev, Slovenski vestnik in Naš tednik, nato naj bi organizaciji stvarili nov skupni tedenski časopis, vendar sta se po začetnih prizadevanjih ponovno razšli in se vrnili k izdajanju ločenih levo in desno naravnanih časopisov. O pomanjkanju ponudbe dnevnega tiska v slovenskem jeziku ter njegovem pomenu za ohranjanje stika s sodobno slovensko kulturo in jezikom je premišljala novinarka Tanja Schellander:

(izjava v posnetku)

Z uvedbo centralne mature v Avstriji bo na slovenskih in dvojezičnih šolah izobraževanje v slovenščini še bolj rigidno zamejeno. Dijaki slovenskih in dvojezičnih šol morajo namreč na koncu opraviti popolnoma enako maturo kot nemško govoreči, s tem pa jih tovrstna standardizacija postavlja v diskriminatoren položaj v primerjavi z nemško govorečimi dijaki. Poleg tega se neenakosti danes odražajo v podfinanciranosti mnogih manjšinskih organizacij in medijev, omejevalni avstrijski zakonodaji in nedoslednem izpolnjevanju mednarodnopravnih in notranjepravnih obveznosti do slovenske manjšine v Avstriji, ki se nanašajo tudi na manjšino v zvezni deželi Štajerski, kjer je dejansko priznavanje manjšinskih pravic še bolj omejeno. Pri tem nekateri na koroškoslovenskem kulturnem območju s prstom kažejo tudi na Slovenijo, češ da do svojih zamejcev zavzema ignorantsko držo minimalne podpore. Komentirala je Tanja Schellander:

(izjava v posnetku)

Poleg zmanjšanja deleža koroških Slovencev na Koroškem iz trideset na pičle štiri odstotke je opazen tudi upad nenehnih aktivističnih bojev s strani manjšinskih organizacij, pri čemer lahko del zaslug za zatišje samoohranitvenih bitk suvereno pripišemo ugodnejši politični situaciji. Kljub temu pa mnogi primeri nespoštovanja manjšinskih pravic potrjujejo, da je diskriminacija na podlagi narodnostni v Avstriji še vedno prisotna. In četudi sklenemo, da ne z ene ne z druge strani Karavank slovenska manjšina ni ustrezno obravnavana, lahko podporo pomagamo zagotavljati vsaj na eni strani ter tako pripomoremo ne samo k ohranitvi slovenske in koroškoslovenske narodne identitete, temveč tudi k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur.

Svojo kulturno identiteto je iskala Urška R.

*podlaga: Four Tet - Plastic People

*vmesni komad: Validum - Chweky