Zgodovina univerz - I. del

Zgodovina univerz - I. del

Oddaja
31. 10. 2019 - 12.00

Ob stoletnici ljubljanske univerze se zdi edino primerno, da povemo nekaj o univerzah in njihovi zgodovini. Poseben poudarek bomo dali tudi Univerzi v Ljubljani. Poslušate prvo v seriji oddaj*. Danes bomo univerzo opredelili, povedali nekaj o visokem izobraževanju pred nastankom univerz, predstavili metode poučevanja in sholastiko kot metodo mišljenja na srednjeveških univerzah.

 

KDO ALI KAJ JE UNIVERZA?

Opredelitev univerze je težavna, saj ima kot institucija zelo dolgo zgodovino in je nastala v popolnoma drugačnih družbeno-ekonomskih okoliščinah, kot jih poznamo danes. Zelo hitro lahko zapademo v anahronizem, če bi na primer srednjeveško univerzo brez dodatnih pojasnil preprosto enačili z današnjo univerzo. Hkrati pa moramo poleg razlik predstaviti tudi podobnosti, da ne bi pojma predstavili preveč relativno. Prav tako je opredelitev univerze v konkretnih primerih velikokrat odvisna od razmerja sil med posamezniki in skupin, ki delujejo  znotraj univerzitetnega polja ali zunaj njega. Zgodovinski razvoj univerz bomo predstavili kasneje, na začetku se bomo na kratko posvetili opredelitvi univerze in nekaterim njenim družbenim funkcijam.

Veliko avtorjev uvodoma opredeljuje univerzo prek latinskega pomena ali epistemološkega izvora besede »univerza«. Ugotavljajo, da je beseda universitates pomenila združenja, cehe študentov ali cehe profesorjev, redkeje pa tudi universitas magistrorum et scholarium, kar pomeni skupnost ali združenje študentov in profesorjev. Epistemološki pomen besede »univerza« pa bi pomenil »obrniti, spremeniti v eno«. Beseda je sestavljena iz latinskega uni, ki pomeni »eno«, in vertere, ki pomeni »obrniti«. Izraz universitas je v dvanajstem stoletju imel tudi vojaški pomen, v cerkveni pravni latinščini pa je pomenil sleherno cerkveno izobraževalno institucijo, ki je tvorila skupnost. Šele v trinajstem stoletju je izraz dobil pomen skupnosti štirih fakultet.

Ustanove visokega izobraževanja so obstajale že pred pojavom srednjeveških univerz, zato so se mnogi avtorji spraševali, kako univerzo opredeliti. Če jo opredelimo samo kot ustanovo visokega izobraževanja, bi lahko bila referenca na primer tudi Platonova akademija iz četrtega stoletja pred našim štetjem. Za »korporacijo študentov in profesorjev« je bila priznana tudi bizantinska ustanova višjega izobraževanja v Konstantinoplu okoli leta 848. Prav tako lahko univerzo vidimo v maroški visoki šoli v Fésu iz leta 859, če jo opredelimo kot skupnost študentov in profesorjev visokošolskega izobraževanja, ki podeljuje tudi akademske nazive.

Pri vprašanju »najstarejše univerze« je pomembno tudi vprašanje, kateri kriterij vzamemo za njeno ustanovitev – je to papeška, kraljeva, cesarjeva ali mestna odobritev? Začetek predavanj? Kdaj obstoječa šola preseže svoje okvirje in postane univerza? Rashdall v devetnajstem stoletju opredeli univerzo tudi kot »sholastični ceh bodisi študentov bodisi profesorjev«, kar je ena od najbolj smiselnih definicij. Srednjeveško univerzo težko opredelimo izven časovnega in krajevnega konteksta. Univerza in družba vzajemno delujeta in vplivata druga na drugo. Brez racionalnega iskanja vednosti ne bi bilo univerze, ampak hkrati je lahko univerza nastala samo v specifičnih ekonomskih, političnih in družbenih okoliščinah evropskih mest srednjega veka.

Srednjeveški »intelektualec« dvanajstega stoletja se je razumel kot obrtnik. Svet si je predstavljal kot delavnico, človeka pa kot obrtnika, ki prireja in ustvarja svet skupaj z bogom. Ker so v Evropi trinajstega stoletja cvetela mesta in z njimi srednjeveški cehi, so se tudi intelektualci organizirali znotraj cehov.

 

IZOBRAŽEVANJE V SREDNJEM VEKU

Jacques Le Goff svojo razpravo o intelektualcih v dvanajstem stoletju začne s trditvijo: »Na začetku so bila mesta.«

Težko bi našli boljši začetek, saj smo že poudarili, da so univerze močno povezane s svojim družbenim okoljem. Mesta so bila v visokem srednjem veku v vzponu, kar je pomenilo novo družbeno situacijo tudi za samo izobraževanje in raziskovanje. Prav tako je bil za Evropo izredno pomemben stik z arabskim svetom, preko katerega so Evropejci, če uporabimo ta anahronističen izraz, začeli dobivati prevode pomembnih arabskih in grških antičnih učenjakov. Ta dela so se v Evropi tekom stoletij izgubila. Philip Daileader poudarja, da so bila mesta prostor obrti in trgovine, skratka nenehne komunikacije in živahne interakcije med ljudmi.

Podeželski samostani, ki so opravljali glavnino izobraževanja pred pojavom univerz, tej nalogi niso bili več kos. Menihi so bili navajeni na tišino in osamo, predvsem pa so bili samostani postavljeni izven menihom tujega mestnega vrveža, na podeželje. Pred letom 1200 je bilo izobraževanje redko in kaotično. Na podeželju je izobraževanje potekalo znotraj samostanov v obliki izobraževanja za menihe. Občasno so zunaj samostanskih zidov organizirali izobraževanja tudi za zunanje udeležence. Ta oblika je bila manj pogosta, kurikulum pa je bil podrejen meniškim potrebam, kar ni bilo posebej uporabno za ostale udeležence.

V mestih so izobraževanja potekala v osnovnih šolah, v katerih so fante učili pisati in brati, na višjih ravneh pa so jih učili tujih jezikov. Na najvišji ravni so obstajale katedralne šole, sicer pa šola v tistem času ni pomenila fizičnega prostora, ampak jo je poosebljal samo en profesor, ki je izvajal predavanja. Eden najbolj znanih je bil Peter Abelard. Prav tako je veliko izobraževanja potekalo individualno, na primer izobraževanja za pisarje, notarje in kroniste, ki so velikokrat potekala na dvoru. Prelom s katedralnimi in samostanskimi šolami in s tem nastanek univerz je pomenil vsebinsko in tehnično revolucijo na področju produkcije in transmisije vednosti.

 

Eluvieitie - Inis Mona

 

ZAPRTA IN ODPRTA EPISTEMIČNA STRUKTURA MIŠLJENJA

Če govorimo o srednjeveški univerzi, ne moremo mimo sholastike, ki je ključna mišljenjska metoda visokega srednjega veka v Evropi. Nekateri avtorji sholastično metodo kritizirajo, sploh pri vprašanju njenega doprinosa k vednosti. Mladen Dolar na primer pravi, ko govori o Humboldtovem modelu univerze v devetnajstem stoletju, da je bil »srednjeveški model univerze« ovira za napredek do moderne univerze, saj so se profesorji opirali na religijo in avtoriteto.

Taja Kramberger med univerzitetnimi habitusi na intelektualnem polju loči sholastično-mnemonični in kritično-refleksivni habitus, ki sta se oblikovala v času srednjeveških univerz in sta se se obdržala vse do danes. Tipični predstavnik sholastično-mnemoničnega habitusa je bil Bernard iz Clairvauxa. Metoda tega habitusa je po latinsko lectio – meditatio – oratio – contemplatio oziroma glasno branje, premislek, molitev in ponovni razmislek.

Ključen je bil argument avtoritete v nasprotju z avtoriteto argumenta, ki se vzpostavi s kritično-refleksivnim habitusom. Tipični predstavnik tega habitusa pa je bil Peter Abelard. Abelard se nikoli ni zadovoljil z odgovorom »Bog je tako rekel,« ampak si je upal iti dlje. Metoda tega habitusa je praelectio – quaestitio – disputatio – determinatio oziroma uvodno predavanje - vprašanja - razprava - razrešitev razprave. Ena od bistvenih razlik med obema habitusoma je, da je pri kritično-refleksivnem habitusu bolj pomembno kaj se govori, ne pa, kako se govori, pomembni sta jasna argumentacija in odprtost za dvom. Ta habitus je doma v mestni skupnosti in univerzi, kjer urbano in dinamično življenje povzroča hrup, heterogenost, ekonomsko in intelektualno menjavo. Predispozicije takega habitusa so intelektualne: jasnost misli in izpeljav razumskega sklepanja, kolegialnost, tudi med nasprotniki, korektno navajanje nasprotnikov in obvladanje teorije v praksi.

Na drugi strani je sholastično-mnemonični habitus uspeval na podeželju in v samostanih, kjer sta prisotna čaščenje narave in naturalizacija pojavov. Samostani so bili samozadostne skupnosti, za razliko od univerz v mestih niso bili vpleteni v svet trgovanja, zato so interakcije samostanskih učenjakov z zunanjim svetom bile tako omejene kot njihova metoda spoznavanja. Ekonomija in razum sta bila zaprta za samostanskimi zidovi, življenje je bilo homogeno in tiho. Predispozicije takega habitusa so antiintelektualne: postavljanje vere pred razumsko sklepanje, rigidno hierarhiziranje mentalne reprezentacije družbene strukture, nekorektno prisvajanje ali amnezija idej nasprotnikov, produciranje sofističnega diskurza namigovanja, zavračanje prakse in dejavnega življenja.

Med avtorji sicer ni strinjanja, če je Abelard zares pomenil presežek sholastike ali je še deloval znotraj nje. Philip Daileader je mnenja, da je to, čemur bi Kramberger rekla kritično-refleksivni habitus, zgolj del sholastične metode. Meniške učenjake pa vidi kot tako nazadnjaške do te mere, da jih niti ne šteje med sholastike. Po meniški metodi je učitelj bral besedilo brez razlage, učenci pa so poslušali.

V komentarjih Biblije, ki so jih pisali kot samostojna dela, so menihi pojasnjevali neznane besede, še največji poseg so pomenili komentarji o duhovnem pomenu odlomka, ki so ga komentirali. Uporabljali so asociacije, ko so na primer videli besedo v besedilu, ki jih je spomnila na isto besedo, ki so jo videli v drugem odlomku, in tako je v njihovem pisanju lahko prihajalo do celih verig asociacij. Meniške prakse mišljenja in pisanja niso izginile z nastopom sholastike in so trajale vse do konca srednjega veka.

Sholastika, na drugi strani, je bila v enajstem in dvanajstem stoletju predvsem metoda, ne vsebina – sholastiki so se pri nekaterih vsebinskih vprašanjih lahko bistveno razlikovali, a so uporabljali podobne metode. Odgovarjala je na nove potrebe urbanega življenja in je temeljila na argumentaciji. Sholastiki so v Bibliji, cerkvenih očetih, svetih koncilih in včasih tudi v poganskih filozofih iskali točke nestrinjanja, na primer o dopustnosti laganja, in so nato skozi dialektični postopek ta protislovja poskušali razrešiti. Ta postopek je bil bodisi filološki ali logični.

Problem je nastal, ko so različni sholastični avtorji pri istih temah prihajali do različnih rešitev, zato se je v trinajstem stoletju pojavil sholastični tip besedila summa. Najbolj znana je Teološka suma Tomaža Akvinskega. V teh delih so si sholastiki postavljali vsa možna vprašanja, ki so si jih lahko zamislili, in so jih nato s sholastično metodo razreševali. Verjeli so v večvrednost starih tekstov.

S predavanji so na srednjeveških univerzah začeli ob peti ali šesti uri zjutraj, popoldne pa so razpravljali. Pri tem je učitelj zavzel pozicijo do določenega vprašanja in na pamet navajal odlomke iz svetih tekstov. Eden od učencev si je razpravo zapisoval, učitelj pa je naslednji dan s pomočjo teh zapiskov poskušal podati končne odgovore na vse pomisleke in s tem zaključiti razpravo.

Jacques Le Goff prav tako do sholastične metode ni tako oster. Sholastika je zanj metoda, ki temelji na gramatiki, kot njenega pionirja pa poleg Abelarda izpostavi tudi Bernarda iz Chartresa. Temelji na avtoriteti krščanskih in antičnih misli, obogatenih s prehodi iz arabskega sveta. Od intelektualcev dvanajstega stoletja so sholastiki prevzeli čut za nujnost napredka, niso se omejevali na to, kar je bilo že odkrito. Teologija je s pomočjo sholastike postala razumska in s tem nekoliko bolj znanstvena. Sholastična metoda je do humanizma predstavljala glavno metodo in način poučevanja na evropskih univerzah.

S tem smo zaključili prvo oddajo v seriji o zgodovini univerz. Naslednjič bomo predstavili, zakaj so univerze sploh nastale, kako so se razvijale od nastanka bolonjske univerze leta 1088 in kakšen je bil položaj profesorjev in študentov.

Študent bi spet bil Borut Brezar. Hana R. pa raje uvaja, kot da bi študirala.

 

* Kar se tiče teorije univerze se bomo opirali na dela Pierra Bourdieuja, Taje Kramberger, Draga Braca Rotarja in Rastka Močnika. Pri zgodovini evropskih univerz in ljubljanske univerze pa se bomo poleg nekaterih že omenjenih opirali še na dela Ane Benedetič, Bogomirja Mihevca, Alojza Cindriča, Sonje Kump, Philipa Daileaderja, Mladena Dolarja, Hastingsa Rashdalla, Jacquesa le Goffa in drugih. V veliko pomoč nam bodo tudi obsežni pregledi A History of Universities in Europe oz. Zgodovina univerz v Evropi pod okriljem univerze v Cambridgeu.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness