V rektorskem univetrzitetnem bloku smo pod lupo premerile preseke študentskega sveta Univerze v Ljubljani in študentske politike, se spraševale, kaj sploh obsega rektorska funkcija in preračunavale težo študentskega glasu na rektorskih volitvah. 

***

ČIGAV ŠTUDENTSKI SVET?

V današnji oddaji smo se novinarke Univerzitetne redakcije v luči prihajajočih rektorskih volitev spustile v tematsko povezano luknjo brez dna študentske politike, bolje poznano kot Študentski svet Univerze v Ljubljani.

Ko zainteresirana študentka začne raziskovati pravne akte in organiziranost Univerze v Ljubljani, hitro naleti na informacijo, da naj bi študentski svet njene interese zastopal v kar precej organih univerze. Samo delovanje študentskega sveta pa je zaradi njegove manjše medijske izpostavljenosti in omejenih finančnih sredstev med študenti zelo slabo poznano.

Kako se nekdo prebije do mesta v Študentskem svetu Univerze v Ljubljani, je za povprečno študentko, ki na seznamu hobijev nima spremljanja študentske politike, lahko precej nejasno. Njegov volilni sistem je elektorski. Študentke in študenti na fakulteti izvolijo predstavnike v fakultetnem študentskem svetu, ti pa med seboj izvolijo predsednika in podpredsednika, ki postaneta člana študentskega sveta univerze. Za odgovor na to, kako je bil izvoljen njen predstavnik, se mora torej radovedna študentka podati na spletno stran svoje matične fakultete. 

Na tej točki se sicer večina študentk spomni, da mora čez dva dni oddati seminarsko nalogo, in nad raziskovanjem aktov obupa. Kot bomo spoznale v nadaljevanju, je to mogoče celo preudarnejša odločitev, saj sistem z vsakim korakom postaja manj transparenten. Spletna stran študentskega sveta je namreč na večini fakultetnih spletnih strani skrita v podoknu, ki pa ni vedno logično izbrano. Tako jih najdemo bodisi v razdelku, ki opisuje organizacijo fakultete, bodisi v podoknu, namenjenem študiju oziroma študentom, ali celo v razdelku obštudijskih dejavnosti. Nekateri študentski sveti uporabljajo poleg fakultetne tudi lastne spletne strani. Še večja zmeda nastane, ko poskusimo najti poslovnik oziroma pravilnik, po katerem se študentski svet fakultete ravna. Iz njega lahko nedvoumno izvemo sestavo sveta, česar za spletne strani svetov članic ne moremo trditi, saj so te velikokrat neažurne in ne vsebujejo vseh relevantnih informacij. Temeljni akt sveta je tako lahko objavljen na strani sveta, pod akti fakultete, na obeh lokacijah ali celo nikjer. Ta zadnji primer je še posebej presenetljiv, saj bi to lahko pomenilo, da svet deluje brez veljavne pravne podlage. 

Poslovnik študentskega sveta univerze namreč določa, da morajo biti vsi veljavni akti sveta javno dostopni. Definira pa tudi, kaj se zgodi v primeru devetih študentskih svetov, ki nimajo javno objavljenih aktov. Takrat študentski sveti fakultet delujejo po poslovniku sveta univerze. To, da nima svojih pravnih aktov, torej delovanja študentskega sveta niti ne ovira, kaže pa nekaj drugega. Na večjih ustanovah, kot so Biotehniška fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za arhitekturo, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo in Fakulteta za šport, to, da nimajo poslovnika, s katerim bi svoje delovanje prilagodili ureditvi fakultete, ne more kazati na nič drugega kot na malomarnost in slabo organiziranost teh študentskih svetov.

Ob tem se študentka seveda vpraša, ali je za takšnim stanjem mogoče kak drug motiv? Spomnimo se na vsakoletne jesenske volitve v študentski svet. Na teh nadobudnih zbirateljic promocijskega materiala, v nasprotju  z volitvami v študentsko organizacijo, ni pričakala stojnica s pravno vprašljivo distribucijo hrane in promocijskega materiala, ampak le nič hudega sluteči volilni razglas na oglasni deski. Volitve v študentski svet so med splošno študentsko populacijo še manj poznane od volitev v študentsko organizacijo, zato trenutnim svetnikom običajno ni v interesu, da se preveč oglašujejo, saj se s tem lažje ohranja trenutno stanje. 

Študentski svet Univerze v Ljubljani sicer v 1. točki 2. člena svojega poslovnika pravi, da je, citiramo: »Študentski svet Univerze v Ljubljani organ študentov Univerze v Ljubljani, ki je pri svojem delovanju strokoven, neodvisen, pravičen in nepristranski.« Konec citata. A se že vrsto let upravičeno pojavljajo pomisleki predvsem o njegovi neodvisnosti od trenutne koalicije ŠOU, ki jo sestavljata študentska kluba Povezani in Modro za študente.

Že takoj na prvi strani študentskega sveta zagledamo nekaj znanih imen študentske politike. Ugotovimo, da je predsednik študentskega sveta univerze član volilne komisije ŠOU Maksim Miklič, ki je v Študentski svet Pravne fakultete kandidiral s podporo modre Pravne pande. Spomnimo, da je Miklič kot član volilne komisije na oktobrskih ŠOU-volitvah večkrat glasoval proti izrekom sankcij koalicijskim listam. Tudi imeni njegovih podpredsednikov spomnita na zadnje ŠOU-volitve. Nejc Tacer, sicer bivši predsednik študentskega sveta univerze, je bil na njih izvoljen za poslanca v študentskem zboru na modri listi Sile. Žan Luka Kolarič pa je bil kot kandidat poražene povezane liste Mafija izvoljen v Študentsko organizacijo FMF. Na seznamu študentskih svetnikov v trenutnem mandatu poleg prej omenjenih najdemo še pred kratkim ponovno izvoljenega predsednika Študentske organizacije Slovenije Luko Mihaliča, predstavnika ŠOU v ŠOS in predsednika Odbora za obštudijske in interesne dejavnosti ŠOS Fazlija Gashija, podpredsednika Študentskega zbora Matica Jelena, izvoljenega na povezani listi Pacienti, poslanko v študentskem zboru iz liste FUL Povezani Mihaelo Murdžosko, novoizvoljenega člana Pritožbene komisije ŠOU Emila Ikanoviča, pa tudi članico Študentske organizacije FDV iz kvote poražene koalicijske liste Društveniki Matejo Firez in članico Študentske organizacije Teološke fakultete Nežo Tomažič.

Študentski svet univerze pa poleg opravljanja svojih funkcij voli tudi predstavnike študentov v organe in delovna telesa univerze. Pri tem v večini primerov članstvo v ŠS UL ni pogoj za kandidaturo. Tako v senatu univerze, poleg prej omenjenih Tacerja, Kolariča in Gashija, interese študentk zastopa še svetovalec predsedstva ŠOU in vodja Dijaške organizacije Slovenije Kristijan Briški. Tudi on je sicer za študentskega svetnika na svoji matični Pravni fakulteti kandidiral s podporo Pravne pande. Drug pomemben organ univerze je njen upravni odbor, v katerem kot predstavnik študentk trenutno deluje bivši vodja Resorja za obštudijske dejavnosti ŠOU Aleksander Milićević. Študentski svet naj bi na prejšnji seji, v točki, zaprti za javnost, sicer poskušal izvoliti novega predstavnika v upravnem odboru, a naj ne bi nobenemu od predlaganih uspelo doseči potrebne večine. 

Poleg teh dveh vodstvenih organov imajo študentke sicer predstavnike še v delovnih telesih senata. V gradivu 35. redne seje senata univerze tako zasledimo, da so bili na 1. redni seji študentskega sveta vanje izvoljeni prej omenjeni Maksim Miklič v Statutarno komisijo, Matic Jelen v Komisijo za magistrski študij in Mateja Firez v Disciplinsko komisijo druge stopnje. Poleg njih sta bila izvoljena tudi poslanca Študentskega zbora Marko Štepec Soss iz modre liste Arhikativ, ki je zasedel mesto v Komisiji za vprašanja študentov, in Tarik Kenjar iz povezane liste Štromar.si, ki je zasedel mesto v Komisiji za obštudijske dejavnosti. Izvoljena sta bila tudi Jakob Velepec, član Študentske organizacije FE iz liste Štromar.si, ki je kandidiral v Komisijo za kakovost, in Valinea Sušec, članica Študentske organizacije FU iz liste FUL Povezani, ki je kandidirala v Komisijo za Prešernove nagrade študentom. V Komisijo univerze za pritožbe kandidatov v prijavno-sprejemnih postopkih je bil izvoljen Majk Zupančič, ki je na oktobrskih ŠOU-volitvah neuspešno kandidiral za mesto poslanca v študentskem zboru iz kvote FDV, na koalicijski listi Društveniki.

Pri pregledu poslovnika študentskega sveta univerze sicer ugotovimo, da ta v svojem 5. členu za nasprotje interesov, ki je nezdružljivo s funkcijo študentskega svetnika ali člana v organih in delovnih telesih fakultete, določa le članstvo v izvršilnih odborih političnih strank in njihovih podmladkov na vseh ravneh. Skrb za neodvisnost delovanja študentskega sveta univerze od študentske politike torej poslovnik prelaga na študentske svete fakultet. Tu pa so ureditve precej različne. Akti študentskih svetov Fakultete za pomorstvo in promet, Fakultete za strojništvo, Medicinske fakultete in Naravoslovnotehniške fakultete svetnikom prepovedujejo članstvo in sodelovanje s študentskimi organizacijami na katerikoli ravni, medtem ko študentski svet Pedagoške fakultete svetnikom prepoveduje članstvo v pripadajoči ŠOVZ. Manj ostre omejitve imata študentska sveta Fakultete za farmacijo in Fakultete za socialno delo, saj sta le položaja predsednika in podpredsednika sveta nezdružljiva s funkcijami v ŠOU in članstvom v pripadajoči ŠOVZ. Sveti Pravne fakultete, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Fakultete za elektrotehniko in Fakultete za računalništvo in informatiko pa definirajo za nezdružljivi z vodstvom sveta le funkciji predsednika in podpredsednika pripadajoče ŠOVZ. Preostali sveti z javno objavljenim poslovnikom ali relevantnim pravilnikom nimajo definiranega člena, ki bi v kakršnikoli obliki omejeval sodelovanje članov v študentskih organizacijah. 

Večina od šestindvajsetih študentskih svetov torej nima urejene pravne podlage, ki bi preprečevala njihov prevzem s strani članov ŠOU ali študentske organizacije fakultete. To študentskim organizacijam omogoča, da za svoje potrebe izkoristijo že vzpostavljene fakultetne strukture. Tako so na primer sistem tutorstva v preteklosti člani koalicijskih list izkoriščali za novačenje volivcev. Tudi sicer je nadzor nad študentskim svetom koristen na volitvah. Na lanskih ŠOU-volitvah je Študentski svet Biotehniške fakultete na dan volitev, v bližini volišča, na primer delil zaščitno opremo z logotipom koalicijske liste Bovčka.  

Takšne manipulacije sicer niso omejene na fakultetno raven. Spomnimo se na dogodek Pozdrav brucem, ki ga je soorganiziral študentski svet univerze. Na njem so študentke na stojnicah poleg študentskih svetov, predstavitvi katerih so bile stojnice namenjene, tako dodobra spoznale in nabrale promocijski material tudi študentskih organizacij, na primer Povezani EF in Bovčka, ki so sodelovale na ŠOU-volitvah, le slab teden kasneje. Ali je na odločitev, da študentski svet univerze tega ni preprečil, vplivalo tudi dejstvo, da je Tacer, takratni predsednik študentskega sveta univerze, tudi sam kandidiral za poslanca v študentskem zboru, lahko sicer samo ugibamo.

Ta pravna vrzel daje članom trenutne koalicije ŠOU tudi moč neposrednega vmešavanja v politiko univerze in posameznih fakultet, saj lahko v senat, upravni odbor in druge pomembnejše komisije nastavijo svoje člane. To spodkopava legitimnost študentskega sveta kot nepristranskega predstavnika študentov. Takšen dostop lahko v teoriji članom študentske organizacije omogoči tudi neposredno obračunavanje s političnimi nasprotniki, skozi vpliv v organih, kot je disciplinska komisija, in v komisiji, ki je pristojna za obravnavo prošenj za podaljšan status študenta. Študentskim predstavnikom na nekaterih fakultetah omogoča članstvo v študentskem svetu in organih univerze tudi možnost podaljšanja statusa študenta, saj nekatere članice priznavajo aktivno delovanje v organih univerze kot upravičen razlog za podaljšanje statusa. 

Kakšen je končen cilj takšnega prevzema, lahko študentke opazimo na fakultetah z velikim prekrivanjem članov sveta in študentske organizacije, kot sta na primer Ekonomska fakulteta in Zdravstvena fakulteta. Povezani EF se na svojih profilih namreč razglašajo za študentski svet in študentsko organizacijo Ekonomske fakultete. Na njih tako pride do popolnega razvrednotenja vloge sveta kot aktivnega organa študentov, saj postane meja med vodenjem organov zelo meglena. Tako na primer Študentski svet EF sploh ne promovira dogodkov, ki naj bi jih po navedbah liste Povezani EF soorganiziral. Študentski svet ZF pa je na svoji Facebook strani promoviral dogodke študentske organizacije. 

Tako se javno delovanje sveta minimizira do take mere, da študentke preprosto niti ne vedo, da organ na teh fakultetah obstaja, oziroma ga razumejo zgolj kot podaljšek precej aktivnejše študentske organizacije, ki si lahko tako lasti zasluge za urejanje študentske problematike na fakulteti in se prikaže kot nezamenljiv del študijskega procesa.

Čigav študentski svet torej? Študentski svet študentskih funkcionarjev.

Komentirale smo vajenke in novinarke univerzitetne redakcije.

****

VPRAŠANJA IN ODGOVORI O REKTORSKI FUNKCIJI

****

UNIVERZITETNI VOLILNI KASTNI SISTEM

Po štirih letih so pred nami spet volitve za rektorski položaj Univerze v Ljubljani. Volilne kampanje kandidata in kandidatk so že v polnem teku, v njih pa lahko slišimo mnogo parol o vlogi, položaju in pomenu študentstva na univerzi. A kje to študentstvo stoji v kontekstu rektorskih volitev? V današnjem komentarju si bomo pogledale specifike sistema rektorskih volitev na univerzi in študentske volilne pravice.

Najprej nekaj formalnosti. Volitve za rektorski položaj so neposredne, splošne in tajne. Kot se za digitalizacijsko dobo spodobi, se volitve izvajajo elektronsko prek sistema SimplyVoting, s prevzemom digitalne identitete. Volilni sistem ima v določenih primerih dva kroga. Za izvolitev mora kandidat ali kandidatka zbrati več kot 50 odstotkov glasov, v nasprotnem primeru pa dva z največ glasovi nastopita še v drugem krogu. Do tega navadno pride, če je več kandidatk in kandidatov. Volilni upravičenci na vseh članicah glasujejo istočasno, vsak pa ima en glas. Toda aktivna volilna pravica na univerzi ni za vse enaka, različne skupine univerze imajo namreč različno obtežen glas.

Kot je navedeno v Pravilniku o volitvah rektorja, so volivci in volivke na univerzi razdeljeni v tri skupine ali kaste, kot jih bomo poimenovale za namen tega komentarja. Prvo predstavljajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski in raziskovalni delavci, ki so zaposleni na univerzi vsaj za polovični delovni čas, razen učiteljev kliničnih predmetov, ki morajo biti zaposleni v obsegu vsaj 25 odstotkov polnega delovnega časa. Ta kasta z okoli 4000 osebami ima največjo utež, in sicer 60 odstotkov. Drugo kasto predstavlja študentstvo, ki jih je na univerzi okoli 40 tisoč, torej desetkrat več kot v prvi kasti, imajo pa 20-odstotno utež. Še 20 odstotkov pa prispeva tretja kasta: strokovno-administrativni in tehnični delavci, ki so zaposleni vsaj za polovični delovni čas. Teh je na univerzi dobrih 2000. Po naših laičnih izračunih to pomeni, da je v primeru stoodstotne volilne udeležbe vseh kast en pedagoški ali znanstveno-raziskovalni glas vreden 30 študentskih in poldrugi glas strokovno-administrativnih in tehničnih delavcev. 

Volilna moč je torej neenako porazdeljena med različne univerzitetne kaste, odločilna skupina, skupina z največjo močjo pa je torej profesoriat. V takšnem volilnem sistemu univerza nastopa primarno kot raziskovalna institucija, četudi sta drugi dve skupini, predvsem študentstvo, ključni za obstoj univerze kot izobraževalne institucije. Takšna razdelitev pa vpliva tudi na samo kampanjo med volilno tekmo, saj se lahko kandidati osredotočajo predvsem na prvo kasto, pri čemer si lahko nekako razdelijo volilne ciljne publike.

Po prvih predstavitvenih videih in drugem volilnem propagandnem materialu, ki ga je Univerza v Ljubljani objavila na svojem Instagram profilu, lahko vidimo, da na študentstvo cilja predvsem kandidatka ekonomske fakultete Metka Tekavčič, ki je v kampanjo vstopila s sloganom »Prisluhnimo študentom«. Kandidatka fakultete za farmacijo Irena Mlinarič-Raščan omenja vzpostavitev spoštljivega sodelovanja med sodelavci in študenti, kampanja trenutnega rektorja Gregorja Majdiča pa deluje osredotočena predvsem na pedagoške in znanstveno-raziskovalne delavce. Le ugibamo lahko, če je na to vplivalo nekoliko grenko soočenje z jeznimi študenti na zasedbi fakultete za družbene vede.

Kakšna pa je zgodovina študentske volilne pravice na rektorskih volitvah? Študentke in študenti so lahko na rektorskih volitvah prvič volili pred osmimi leti, leta 2017. Takrat je sicer za rektorski položaj kandidiral zgolj Igor Papič, nekdanji dekan fakultete za elektrotehniko in trenutni minister za visoko šolstvo. Študentstvo je prvič v zgodovini univerze volilo ravno v letu, ko ni bilo izbire. Podelitev volilne pravice študentstvu je bila torej takrat predvsem simbolni ukrep za prikazovanje legitimnosti volilnega sistema. Kolikšnemu številu študentk in študentov pa se je takrat zdelo smiselno oddati svoj glas? Od vseh vpisanih je volilo le 640 študentk in študentov oziroma slaba dva odstotka. Iz prve kaste je takrat volilo slabih 40 odstotkov upravičencev, iz tretje prav tako.

Kako so se pa študentke in študenti izkazali na volitvah leta 2021? Takrat so se v volilno bitko podali štirje kandidati, poleg omenjenega Papiča, še Igor Lukšič s fakultete za družbene vede, Anton Ramšak [rámšak] na predlog fakultete za matematiko in fiziko ter trenutni rektor Gregor Majdič z veterinarske fakultete. V prvem krogu je volilo 12 odstotkov študentov, od tega pa največ za trenutnega rektorja Majdiča. V drugem krogu, kjer sta se pomerila le še Majdič in Papič, je volilo 11 odstotkov študentov, od tega enako kot v prvem krogu največ za Majdiča. Študentska volilna udeležba se je torej na drugih volitvah dvignila, kar lahko pripišemo dejanski možnosti izbire. Poleg tega je bil takrat izbran kandidat, za katerega se je študentstvo odločilo že v prvem krogu.

Še dva tedna nas ločita od rektorskih volitev, na katerih imamo možnost odločanja tudi študentje. Pri tem se porajajo pomisleki o smiselnosti oddajanja glasu v takšnem tripartitnem univerzitetnem volilnem kastnem sistemu, kjer je študentska volilna pravica okrnjena in kjer študentke in študenti že v prvi vrsti nimamo velikega vpliva na predlaganje kandidatov in kadidatk. Ob tem bi lahko še dodali, da so rektorske volitve zaradi samega ustroja rektorske funkcije bolj podobne predsedniškim ter da ima v današnjem sistemu glavno besedo na univerzi upravni odbor, ki v skladu s kapitalistično tržno logiko univerzo razume in upravlja kot podjetje. Toda če na volitve ne gremo, lahko kdo ob nizki udeležbi študentk in študentov pripomni, da volilne pravice sploh ne potrebujemo. Kakorkoli že, če bo na volitvah študentstvo večinsko podprlo kandidata ali kandidatko, ki naposled ne bo izvoljena, bo ravno to indikacija neenakosti volilne pravice.

O sistemu rektorskih volitev je razmišljala Karin.