Aviarhija

Aviarhija

Oddaja

V današnji ediciji oddaje Frequenza della Scienza bomo potovali v deželo, ki je med vsemi najbolj oddaljena naši. Lahko bi torej rekli, da ste se znašli v oddaji o slovenskem antipodu. Dandanes je omenjena dežela športnim navdušencem znana po ragbiju in haki, ljubiteljem fantastike kot filmsko domovanje hobitov, anglofilom pa morda še najbolj po zabavnem, a prikupnem naglasu. Na valovih frekvence 89.3 MHz bomo torej odjadrali na otočje Nove Zelandije.

 

Ko so na Novo Zelandijo kakih 750 let pred nami iz vzhodne Polinezije prispeli prvi ljudje, so se morali čuditi. Odkrili so zemljo, ki ni bila podobna nobeni drugi. Po obalah, gozdovih in gorah tega velikega otoka so se sprehajale ogromne, več kot tri metre visoke, ptice brez kril, po zraku so letali orli, večji kot katerakoli druga leteča ptica, ki so jo videli poprej, v gozdovih pa so rasla drevesa, ki niso rasla nikoder drugod. Nova Zelandija ima namreč izjemno visoko število endemičnih vrst rastlin in živali, kar pomeni, da jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Zakaj je temu tako, nam je povedal prof. Richard Holdaway z Univerze v Aucklandu.

Izjava

Nova Zelandija se je torej zadnjih 60 do 85 milijonov let po ločitvi od Avstralije in Antarktike razvijala v popolni izolaciji. To pa seveda samo po sebi niti ni nenavadno, večina kontinentov se je namreč prav tako razvijala skoraj povsem samostojno drug od drugega. Resnična posebnost Nove Zelandije se skriva drugje. Nova Zelandija je namreč edina kopenska tvorba poleg Antarktike, kjer pred prihodom ljudi ni bilo pravih kopenskih sesalcev.

 

Edini ostanki pravih kopenskih sesalcev razen netopirjev, ki so na otok prileteli iz Avstralije, so stari kakšnih 20 milijonov let. Majhnega arhaičnega sesalca so poimenovali po naselju v bližini najdbe, zato se dandanes imenuje sesalec iz mesta Saint Bathans. Tega prastarega kožuharja nam je opisal prof. Trevor Worthy z Univerze v Adelaidu.

Izjava

Odkritje sesalca iz Saint Bathansa je bilo za paleontologe veliko presenečenje. Dolgo je namreč veljalo prepričanje, da sesalci na Novi Zelandiji nikoli niso živeli. Če je bilo pred odkritjem aktualno vprašanje, zakaj na Novi Zelandiji ni sesalcev, se dandanes pojavlja vprašanje, zakaj jih je bilo tako malo in zakaj so izumrli. Stroka se načeloma strinja, da gre pri odsotnosti sesalcev na Novi Zelandiji za sosledje stohastičnih dogodkov. O misteriju odsotnosti sesalcev in možnih odgovorih nam je več povedal prof. Trevor Worthy z Univerze v Adelaidu.

Izjava

Odsotnost sesalcev na Novi Zelandiji je privedla do edinstvene evolucijske zgodbe. Živali in rastline se namreč v določenem prostoru razvijajo v skladu z ekološkimi nišami. Ekološke niše so koncept, ki opisuje funkcijo neke vrste v določenem prostoru. Tako lahko rečemo, da je v širšem pojmu ekološka niša volka plenilstvo na velikih gozdnih področjih. Seveda gremo pri vsaki živali ali rastlini v mnogo večje podrobnosti. Torej kje točno in s čim se določena žival ali rastlina preživlja.

 

Če je določena ekološka niša zasedena, jo v istem ekosistemu težko nadomesti kakšna druga vrsta, saj bi med njima prišlo do tekmovanja. V stabilnem ekosistemu zatorej vsaka žival ali rastlina zaseda točno določeno in povsem lastno ekološko nišo. Na Novi Zelandiji pa so bile preprosto rečeno vse ekološke niše, ki jih na drugih kontinentih zasedajo sesalci, proste. Kakšne so bile posledice za novozelandsko floro in favno, nam je zopet razložil prof. Trevor Worthy z Univerze v Adelaidu.

Izjava

Pred prihodom prvih priseljencev je bila Nova Zelandija ena izmed najbolj pisanih, razgibanih in živahnih pokrajin na svetu. Dolgi pasovi gostega grmičevja in neskončno veliki gozdovi so nudili zavetje množici živali in rastlin. No, tako je bilo vse do prihoda prvih ljudi iz Polinezije, prednikov današnjih Maorov.

 

Pred prvim prihodom ljudi je bil novozelandski biom resnično edinstven. Kot že rečeno, je bilo novozelandsko otočje izolirano najmanj 58 milijonov let, v tem času pa so bile živali in rastline deležne posebnega fenomena, in sicer odsotnosti sesalcev. Edini takrat prisotni sesalci so bili namreč tisti, ki so lahko do tega izoliranega področja dostopali po zraku, kar pa je uspelo le pičlim trem vrstam netopirjev. O življenju teh netopirjev smo se pogovarjali z novozelandskim profesorjem biologije Richardom Holdawayem z Univerze v Aucklandu:

Izjava

V odsotnosti kopenskih sesalcev so tako večino ekoloških niš, sicer pripadajočih drugod po svetu, zasedle številne novozelandske ptice. Sčasoma jih je večina izgubila sposobnost letenja, saj kril za beg pred plenilci niso potrebovale. Tako je veliko ptic, kot so na primer kiviji, kokaki in moe, postalo neletečih. Kiviji, ki živijo na tleh, na primer rijejo za hrano kot kakšni jazbeci ali prašiči. Kokaki še dandanes skačejo po drevesnih vejah podobno kot veverice. Moe pa so se v odsotnosti kopenskih sesalcev razvile na način, ki jim je omogočal zapolnitev ekoloških niš, ki so drugje po svetu pripadale štirinogim pašnim živalim.

Moe so bile družina neletečih ptic iz redu nojevcev, ki so živele le na Novi Zelandiji, a so kmalu po prihodu ljudi izumrle. Ponašale so se z nadpovprečno velikostjo in težo. V višino so dosegle več kot 3,5 metra, tehtale pa so do 250 kg. Okoli leta 1300, v času prvega priseljevanja, je bilo na Novi Zelandiji prisotnih 9 vrst moe, primerkov pa je bilo približno 58.000. Od leta 1300 do leta 1450, torej v borih šestih generacijah, so predniki današnjih Maorov z lovom popolnoma iztrebili to dih jemajočo ptico. Njihov hiter propad nam je opisal profesor Worthy.

Izjava

V mnogih virih je zmotno navedeno, da so živali Nove Zelandije živele mirno življenje v odsotnosti plenilcev. V realnosti pa je na otočju primanjkovalo le sesalskih predatorjev. Tudi nekatere plenilske niše so namreč zavzele ptice. Največja izmed njih je bil Haastov orel, ki je večinoma lovil že omenjene ptice velikanke - moe. Ta mogočni orel je izumrl okoli leta 1400, nedolgo po tem, ko so prvi Maori z lovom iztrebili moe.

 

Haastov orel je največja doslej znana vrsta orlov. Samice so bile znatno večje od samcev in naj bi bile težke do 15 kilogramov, medtem ko so samci tehtali med 9 in 12 kilogramov, oboji pa so imeli razpon kril med 200 in 300 centimetrov. Po velikosti je bil tako za polovico večji od današnjega največjega orla. Več o novozelandskih pticah plenilkah profesor Holdaway:

Izjava

V naboru novozelandskih ptičjih nenavadnežev se je znašla tudi tako imenovana smejoča sova. Ime je dobila po svojem klicu, ki naj bi bil izjemno podoben človeškemu krohotanju. A ker je ta vrsta ptic prav tako že izumrla, so to le govorice in legende. Do leta 1914 so jih namreč polovili ljudje ali pa so jih iztrebili plenilci, ki jih je s seboj pripeljal človek.

 

Največ so k njihovemu izumrtju prispevale mačke in hermelini oziroma velike podlasice, ki so s sovami tekmovale za hrano. Mačke, podlasice in podgane so tudi dandanes dominantne plenilske vrste na Novi Zelandiji. Več o smejočih se sovah in izvoru njihovega imena nam je povedal profesor Holdaway:

Izjava

Nenavadna evolucija na Novi Zelandiji pa ni značilna le za ptice. Ena izmed posebnosti tega otoka so velikanske žuželke, imenovane weta. Največji do sedaj najdeni primerki teh žuželk so tehtali tudi do 70 gramov. Ime je sorodnica kobilice dobila po novozelandskem otoku Little Barrier, ki je sicer eden redkih krajev na Zemlji, kjer jo je še mogoče najti. V preteklosti je bila ta »kobilica velikanka« sicer doma tudi na glavnih otokih Nove Zelandije, a so populacijo skoraj popolnoma uničile podgane, ki so jih tja pripeljali Evropejci. Več o teh ogromnih žuželkah in zakaj jih nekateri primerjajo z mišmi nam je povedal profesor Holdaway:

Izjava

Nova Zelandija se ponaša z največjo raznolikostjo ptic, ki so v tisočletjih razvoja izgubile zmožnost letenja. Ob prihodu prvih priseljencev je bilo takšnih vrst ptičev neletalcev kar 32, a je polovica teh do danes že izumrla. Med še obstoječimi izpostavimo weko in kakapa. Weka je velika rjava ptica, ki so jo Maori in Evropejci lovili za hrano, a je kljub temu preživela do danes. To ji je uspelo zaradi večje razširjenosti, kot so jo imele recimo moe. Ker pa je zaradi lova in destabilizacije njihovega naravnega okolja njihovo število začelo drastično upadati, so weko v prejšnjem stoletju klasificirali kot ogroženo vrsto.

 

Poimenovanje kakapov prihaja iz maorskega jezika, in sicer pomeni »nočno papigo«. Imenuje se tudi sovji papagaj, saj glede na obliko spominja na sovo, živo zelena barva pa odraža podobnost s papagaji. Kakapo je neleteča in nočno aktivna vrsta ptice, ki živi samo na Novi Zelandiji. Zgodovinsko je bila zelo pomembna za Maore, ki so jih lovili za meso in perje, iz katerega so izdelovali oblačila. Dandanes je skrajno ogrožena vrsta, predvsem zaradi kolonizacije Polinezijcev in Evropejcev, ki so na Novo Zelandijo pripeljali mačke, podgane, podlasice in dihurje, ki so kakape skoraj iztrebili. Trenutno spadajo med ogrožene vrste, leta 2017 so namreč našteli le borih 154 primerkov.

 

V zadnjih 750 letih je bila tako Nova Zelandija priča izumrtju preko 60 vrst velikih živali. Trenutno pa je, po podatkih novozelandskega statističnega urada, močno ogroženih preko 2.700 vrst. Mednje spadajo tudi svetovno znani kiviji, majhne neleteče ptice z dolgim roženim kljunom. Njihovo grobo perje je zelo podobno rjavemu kožuhu, odlikujejo pa jih močne noge, s katerimi si pomagajo pri iskanju hrane.

 

Po teži in velikosti lahko kivije primerjamo z domačimi piščanci, zaradi česar spadajo med najmanjše pripadnike redu nojevcev. Znani so predvsem po legi nadpovprečno velikih jajc, ki so v proporcih z velikostjo telesa največja od vseh ptic na svetu. Več o preživelih endemičnih vrstah Nove Zelandije nam je povedal profesor Holdaway:

Izjava

Kot smo že omenili, sta edinstveni flora in favna Nove Zelandije po prihodu ljudi kaj hitro začeli drveti proti propadu. Kot prvi so na domorodne vrste vplivali Māori. Ti so pobijali živali za hrano, krčili gozdne površine, kjer so živali prebivale, in na območje Nove Zelandije prinesli prve plenilce, kot sta polinezijska podgana in polinezijski pes.

Sredi 19. stoletja so se Māorom pridružili Evropejci. Skupaj z njimi pa so se - namerno ali ne - selile tudi živali, kot sta podgana vrečarka in črna podgana. Poleg težav s plenilci pa so Evropejci s svojim prihodom povzročili nov val krčenja gozdnih površin, izsuševanja mokrišč, spreminjanja rečnih in jezerskih sistemov ter uničevanja obalnih ekosistemov.

 

Populacije plenilcev so se zaradi obilice naivnega plena hitro povečale. To pa je seveda vodilo v izumrtje domorodnih vrst živali in druge radikalne ekološke spremembe. Plenilce, ki Novi Zelandiji povzročajo največ težav, nam je predstavil dr. Dan Tompkins z Univerze Otago na Novi Zelandiji:

Izjava

Zahteve po ohranjanju naravne dediščine Nove Zelandije so bile sprva del gibanj različnih organizacij in aktivistov. Prva večja organizacija za ohranjanje narave je nastala leta 1923. Imenovala se je Gozd in ptice. Organizacija je skupaj z drugimi aktivisti sprožila eno izmed bolj odmevnih kampanj za tako imenovano Keplerjevo območje. S kampanjo so aktivisti nastopili proti dvigu gladine vode v jezerih Manapouri in Te Anau za potrebe gospodarstva. Rezultat je bila ustanovitev prvega državnega organa za ohranitev naravne dediščine.

 

Keplerjevo območje obsega 3000 hektarjev, na katerih najdemo različne ogrožene domorodne vrste Nove Zelandije, med njimi so kivi, kaka in weko. Ker je območje obdano z gorovji, je varovanje območja pred vdori plenilcev lažje. Prav zato Novozelandci celotno Keplerjevo območje uspešno ščitijo pred veliko podlasico, 420 hektarjev površine pa tudi pred podganami. V okviru projekta Kids Restore the Kepler se v varovanje vrst in ohranjanje narave ob podpori države aktivno vključujejo otroci in mladi na tem območju. Nova Zelandija velja za primer dobre prakse ohranjanja naravne dediščine. Zakaj je Novozelandcem narava tako pomembna, je povedal dr. Dan Tompkins:

Izjava

Tveganje, da bi vrste, ki so prisotne na enem otroku, dosegle tudi druge otoke, je zelo veliko. Zato je na celotnem področju Nove Zelandije zakonsko prepovedana izpustitev sesalcev v naravo. Prav tako je prepovedano zadrževanje sesalcev izven območij, kjer so ti že naseljeni. Ker tudi zakonske omejitve kljub finančnim kaznim niso dovolj, se Nova Zelandija poslužuje dveh možnosti upravljanja s tujerodnimi vrstami - proaktivno in aktivno.

 

Proaktivno delovanje zajema zakonske omejitve glede izpustitev sesalcev v okolje, zakonsko omejevanje kmetijske dejavnosti na določenih predelih in izboljšave na področju varovanja pred neželenimi izpustitvami sesalcev v okolje. Velik problem predstavljajo vnosi vrst, ki so jih imeli ljudje sprva za hišne ljubljenčke, nato pa so jih enostavno spustili v okolje. Takšni zakoni sicer obstajajo, vendar ljudi dejansko ne omejijo dovolj, zlasti ko gre za vnos vrst, od katerih imajo koristi. Tako so bili za namen lova med drugim vneseni tudi divji prašiči.

 

Aktivno delovanje je upravičeno na območjih, kjer je tveganje za izpustitev, pobeg ali širjenje vrst veliko. Glavni ključi do uspešnega delovanja so v ustreznih nadzornih sistemih, zgodnji detekciji sesalcev in izvajanju aktivnosti za odstranitev sesalcev iz okolja. Med aktivno delovanje prištevamo strateške načrte, kot so izkoreninjenje sesalcev, biološka kontrola in kontrola vzdrževanja trenutnega stanja, če ni na voljo drugih možnosti.

 

Biološka kontrola pomeni uporabo bolezni in plenilcev za nadzor neke vrste, ki se je v okolju preveč namnožila. Gre za tvegana dejanja, saj v nasprotju z vabami in pastmi, ki jih enostavno izločimo iz okolja, pri biološki kontroli težko predvidimo vse posledice, ki jih bo vnos nekega dejavnika povzročil. Na področje Nove Zelandije so za biološko kontrolo zajcev vnesli veliko podlasico. Čeprav je bila biološka kontrola na določenih območjih uspešna, pa so danes podlasice na večjem delu Nove Zelandije bistveno večja težava, kot so bili zajci.

Tujerodni plenilci na Novi Zelandiji letno ubijejo preko 25 milijonov domorodnih vrst ptic. Plenilci naj bi tako vsako leto državo stali 3,3 milijarde novozelandskih dolarjev. Julija 2016 je bil zato najavljen državni program, imenovan Predator free 2050. Predator free 2050 je največji tovrstni projekt vseh časov. Njegov cilj pa je aktivno delovanje, ki bi državi do leta 2050 prineslo popolno izkoreninjenje vseh vrst podgan in velikih podlasic. Prisluhnimo izjavi vodje programa dr. Danu Tompkinsu, ki nam je povedal, od kod potreba po zagonu tega programa.

Izjava

Za zagon podjetja Predator Free New Zealand Limited, ki je vršilec projekta, je vlada namenila več kot 20 milijonov novozelandskih dolarjev, kar je po mnogih ocenah glede na ambicije projekta precej majhna vsota. Za uresničitev je namreč potrebno še veliko razvoja.

 

Ena od težav, s katerimi se sooča projekt, je nespecifičnost metod za ubijanje plenilcev. Pasti, strupi in ostale metode za nadzor plenilcev lahko namreč povzročijo smrt osebkov avtohtonih vrst, ki jih želijo Novozelandci zaščititi. Vendar po izsledkih številnih raziskav izkoreninjenje neavtohtonih plenilcev močno odtehta izgubo avtohtonih vrst kot kolateralne škode postopkov. Ob tem pri uporabi metod, kot so pasti in vabe, priporočajo neinvazivne ukrepe. Mednje na primer sodi uporaba cimeta kot vabe, ki ne privablja domorodnih ptic. Nova Zelandija je sicer ena izmed vodilnih držav na področju razvoja tehnologij za lažji nadzor plenilcev in njihovo spremljanje. Več o uporabljenih metodah nam pove dr. Thompkins.

Izjava

Ob razvoju novih metod velik izziv predstavljajo gensko spremenjeni organizmi. Njihovi uporabi novozelandska javnost sicer ni naklonjena. V še največjem obsegu javnost podpira uporabo genskih orodij, ki bi tarčno delovala na razmnoževanje posamezne vrste plenilcev.

 

Prvi rezultati uporabe genskih tehnologij bi morali biti vidni že leta 2025, vendar je realizacija tega cilja  malo verjetna. Na voljo je namreč samo še 7 let, izdelani pa niso niti načrti, kako bi tako gensko orodje delovalo. In tudi ko bodo ti pripravljeni, bo sledilo še več let raziskav tako v laboratoriju kot na terenu.

Če bo projekt Predator free 2050 uspel, bo to prvi tovrstni projekt na svetu. Da je glavni cilj projekta – popolno izkoreninjenje majhnih sesalcev z Nove Zelandije - izjemno ambiciozen, verjetno ni treba posebej poudarjati. To velja predvsem ob upoštevanju dejstva, da je država znana po obsežnih gozdnih površinah in gorovjih, kar verjetnost uspešnosti projekta še dodatno omejuje.

Ključna korist, ki jo Nova Zelandija ob uspešnosti projekta pričakuje, je zaščita domorodnih in endemičnih vrst. Poleg tega so pričakovane tudi večje ekonomske koristi, saj bi odstranitev plenilskih vrst ugodno vplivala na razvoj turizma in kmetijstva. To se s težavami sooča predvsem pri količini pridelkov, ki je zaradi prisotnosti različnih sesalcev, kot je rastlinojeda podgana vrečarka, manjša.    

Stališča stroke glede uresničljivosti projekta se močno razlikujejo. Na eni strani strokovnjaki pravijo, da so cilji povsem nerealni, drugi o uspehu niti malo ne dvomijo. Med slednje seveda spada tudi dr. Dan Tompkins.

Izjava

Ena od slepih točk projekta je tudi njegova pristranskost v obravnavanju relativno nepriljubljenih živali. Ljudi je namreč mnogo lažje prepričati v iztrebljanje podgan in podobnih zloglasnih živali kot pa hišnih ljubljenčkov in velikih sesalcev. Tako bi tudi ob eventuelnem uspehu projekta velik problem za avtohtono okolje še naprej predstavljali jeleni in pa seveda mačke. Vendar pa si je težko predstavljati, da bi v katerikoli državi lahko pridobili večinsko podporo za pokol človeku tako ljubih, a nevarnih mačk.

 

Kakorkoli pogledamo, novozelandsko otočje ne bo nikoli več táko, kot je bilo pred prihodom ljudi, kar pa samo po sebi seveda ni problematično. Vrste so vedno izumirale, ekosistemi so se vedno spreminjali in tako bo tudi v prihodnosti. Razlika je le v tem, da gonilo pogube tokrat ni nek naključen geološki pojav, ampak mi, ljudje. In četudi bi lahko na nek še ne izumljen način, obudili moe, bi to v resnici naredili za nas same. Namreč, Nova Zelandija, ki so jo poznale te ptice, že dolgo več ne obstaja. Kraljestvo gozdov in neletečih ptic je postalo kraljestvo travnikov, podlasic in podgan.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ja, na Novi Zelandiji ko grèš v gozd moraš na čevlje dati plastične vrečke, da zavaruješ mah in prst pod stopali. to je kar zanimivo. malo bolj kot pa jebeni pijani sesalci. koga še brigajo danes sesalci?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness