Črna škatla
Lepo pozdravljeni v prvi uradni oddaji Znanstvene medredakcije, ki bo odslej na sporedu vsako drugo sredo ob 20.00 h.
"Ali imamo svobodno voljo? Kaj je zavest? Kaj je bolečina? Ali vsi vidimo rdečo enako? Kaj je odločanje? Kako se odločamo? Kaj so čustva? Kako jih doživljamo?"
V današnjem druženju vam bomo na kratko predstavili dolgo obstoječo črno škatlo, ki se je v sredini prejšnjega stoletja razprla in nam pokazala svojo vsebino. Govorili bomo o kogniciji, možganih ter se posebej posvetili interdisciplinarnosti kognitivne znanosti.
Začnimo z osnovnim vprašanjem in si kot prave znanstvenice in znanstveniki najprej razjasnimo, kaj je kognitivna znanost in kaj je kognicija? Kognicijo v najširši zasedbi pojavov predstavljajo duševni procesi. Prisluhnimo, kaj nam je povedala raziskovalka in doktorska študentka, Anka Slana:
Kognitivna znanost preučuje človekove duševne procese ali kognicijo in združuje več različnih ved. To so nevroznanost, antropologija, jezikoslovje, psihologija, pedagoške vede, umetna inteligenca in filozofija.
V začetku dvajsetega stoletja so raziskovalke in raziskovalci, ki so se ukvarjali s psihologijo, večinoma preučevali vedenje. Prevladujoči način raziskovanja je bil behaviorizem, vedenjska perspektiva, ki dojema človeška dejanja kot objektivne reakcije na okolje in človekovi duševnosti ne pripisuje velikega pomena. Središče zavestnega odločanja in delovanja subjektivnosti je tako v času behaviorizma ostalo zavito v črno škatlo. Le redkokdo se je spopadal z njo in njeno vsebino, človeško dušo ali umom. V angleščini obstaja izraz mind, ki ga je nemogoče prevesti v slovenščino, ne da bi pri tem popačili njegov pomen, saj ne gre enoznačno za um ali možgane ali mišljenje, temveč zajema različne procese kognicije, vključno z zavestjo.
Nekoliko kasneje, v sredini stoletja, se je kot posledica znanstvenih prizadevanj po celostni obravnavi ter združevanju več zornih kotov njenih posameznih konstitutivnih disciplin pojavila potreba po nastanku nove vede. Ta veda naj bi bila interdisciplinarna, združevala naj bi znanstvenice in znanstvenike različnih disciplin.
Za lažjo predstavo združitve vseh omenjenih ved si zamislite šesterokotnik (tudi spodaj na sliki), na robovih katerega najdete posamezne vede, ki so zastopane znotraj kognitivne znanosti. Robovi so med seboj povezani. Vse te povezave in združitve ponazarjajo interdisciplinarno vlogo kognitivne znanosti. Šesterokotnik so prvič predstavili v poročilu fundacije Sloan leta 1978. S poročilom so med drugim tudi utemeljevali potrebo po visokih finančnih vložkih za razvoj novonastale znanosti. V zadnjih desetih do petnajstih letih, ko je primat znotraj kognitivne znanosti prevzela kognitivna nevroznanost, so nekatere raziskovalke in raziskovalci predlagali, da šesterokotniku dodamo tudi edukacijske vede. S tem kognitivna znanost dobi tudi aplikativni pomen. Nova dognanja o človekovem umu bi lahko bila uporabna pri izobraževanju.
O zgodovini in začetkih kognitivne znanosti smo povprašali več strokovnjakov, ki jim bomo prisluhnili v kolažu. Vsak je zgodovino in začetke kognitivne znanosti predstavil s svojega zornega kota. Slišali bomo redno profesorico na ljubljanski Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede, Olgo Markič, raziskovalko in doktorsko študentko, Anko Slana, ter kognitivnega psihologa in profesorja, Grego Repovša:
K samem nastanku kognitivne znanosti so bistveno prispevali teoretski dosežki matematike in logike, kot na primer znan Turingov stroj, nadalje razvoj informacijske teorije ter kibernetike in odkritje nevronov, njihovo modeliranje in ne nazadnje tudi raziskovanje kognitivnih motenj kot posledic poškodb možganov. Za vse omenjene raziskave in odkritja je bila potrebna precej razvita tehnologija. Zadeve so se odvijale dokaj hitro, običajno za zaprtimi vrati laboratorijev in tako javnost puščali v nevednosti. V namen razbijanja zidu med izoliranimi raziskovalkami in raziskovalci in znanja željno javnostjo so se rodila različna društva. Eno izmed njih je slovensko društvo za nevroznanost, imenovano Sinapsa. Z vsakoletnimi dogodki, kot je teden možganov, seminarji, konferencami ter izdajanjem spletne revije eSinapsa poskrbijo za izobraževanje ljudi. Pri predsedniku Sinapse, Blažu Koritniku, smo se pozanimali o dodatnih oblikah delovanja društva:
Če v Sinapsi predstavljajo bolj naravoslovno stran kognitivne znanosti, v katero poleg nevroznanosti sodita še računalništvo in umetna inteligenca, pa ima poglavitno vlogo med humanističnimi in družboslovnimi vedami filozofija. O pomenu filozofije v kognitivni znanosti smo povprašali predsednico Društva za kognitivno znanost, ki se prav tako kot Sinapsa trudi predstaviti kognitivno znanost najširšemu občinstvu s kognitivnimi čajankami in debatami Hvala za nevrone, Olgo Markič:
Trendi v znanosti gredo v smer vedno večje razslojenosti in razdeljenosti na podvede, istočasno pa se ob tem pojavlja potreba po združevanju raziskovalk in raziskovalcev različnih disciplin. Tako se je razmišljanje, ključno za nastanek kognitivne znanosti, obrnilo k integraciji. Prišlo je do združevanja disciplin in njenih pristopov s področja medicine, naravoslovja, tehnike, družboslovja in humanistike, z namenom razreševanja vse kompleksnejših problemov.
José Luis Bermúdez, znan kognitivni znanstvenik, je način združevanja disciplin poimenoval izziv integracije. Gre za intelektualni izziv, kako priskrbeti orodje, ki bo eksplicitno pokazalo, kaj je skupnega vsem kognitivnim procesom in ali je možna poenotena teorija kognicije. Izkazalo se je namreč, da je kognitivistično zagovarjanje stroge delitve na funkcionalno-razlagalno in strukturalno-implementacijsko raven empirično neustrezno. Stvarnosti bolje ustreza model humunkularnega funkcionalizma, ki predvidi majhnega človečka, imenovanega humunkulus. Ta se nahaja v človekovih možganih ter opravlja točno tiste naloge, ki jih želimo razložiti. Takšen pristop zabriše strogo razmejitev med strukturo in funkcijo in postavi luč v zorni kot, ki ga lahko v določeni ravni vidimo stukturalno, spet v drugi pa funkcionalno.
Z obratom v smer nevroznanosti in ob že omenjenim naraščajočem zanimanju za možgane se je ponovno obudilo spraševanje o ideji teoretske redukcije. Kako torej povzeti skupne imenovalce različnih pristopov in pogledov? Znanstveniki, med njimi najbolj opazen Ernest Nagel, je podal dva pogoja za izpeljavo uspešne redukcije. To sta poenoten način izražanja, torej terminov dveh različnih disciplin, ter možnost razlage enega pojava z drugim. Na primer, kako z delovanjem spomina razložiti prenos električnih impulzov v možganih in obratno. Redukcija v tem pogledu služi kot pogoj za izvajanje interdisciplinarnosti. Kako pa le-ta zgleda v praksi, smo povprašali nevrologa, Blaža Koritnika:
Zaradi svoje usmerjenosti na delovanje organizma in razlage pojavov s kvantificiranimi metodami pri oblikovanju hipotez in teorije večkrat naletimo na očitek biološkega determinizma. Za komentar o očitku smo povprašali perspektivnega nevroznanstvenika in kognitivnega psihologa, Grego Repovša:
Odgovarja nam torej, da gre zgolj za različne zorne kote, ki se med sabo ne izključujejo in jih lahko razumemo tudi kot kvalitativno različne stopnje.
Kognitivna znanost je že v svojem začetku temeljila na empirični znanstveni metodi, ki je sicer uporabljena v fizičnih ali naravoslovnih vedah, kjer nova znanja pridobimo s poizkusi in svet spoznavamo preko skrbno načrtovanih eksperimentov. Računalništvo in umetna inteligenca sta metodi trdih znanosti pridodala še modeliranje in simulacijo.
Zadnja leta se poleg že omenjene in predstavljene kognitivne nevroznanosti pogostokrat omenja tudi pojme, kot so prvoosebno raziskovanje, fenomenologija in utelešena kognicija.
Znanstvenice in znanstveniki ugotavljajo, da redukcionistični pristop, ki temelji na raziskovanju možganov, verjetno ne bo dovolj za razumevanje človeške duševnosti. Predvsem se zapleta, ko začnemo raziskovati subjektivno doživljanje posameznic in posameznikov. Ob tem se lahko vprašamo, ali vsi vidimo barve na enak način, zakaj nekateri prej začutijo bolečino kot drugi. Na tovrstna vprašanja lahko poskusimo odgovoriti s pristopom prvoosebnega raziskovanja in fenomenologije, ki primarno raziskuje človeško doživljanje.
Na drugi strani se ob raziskovanju s pristopi kognitivne antropologije in kognitivne psihologije kaže, da samo možgani ne zadoščajo vsej kogniciji oziroma da z ozkim preučevanjem možganov ne moremo razložiti vseh pojavov, ki jih preučujejo kognitivne znanstvenice in znanstveniki. Eden izmed novejših pristopov raziskovanja kognicije je zamisel o utelešeni kogniciji. O slednji nam je nekaj povedala profesorica na podiplomskem študiju Kognitivne znanosti v Ljubljani, Olga Markič:
Kognitivna znanost se je sredi devetdesetih let začela pojavljati tudi v Sloveniji. Začetke odpiranja črne škatle v Sloveniji in trenutno stanje raziskav nam je objasnil nevroznanstvenik, Blaž Koritnik:
Slišali smo mnenje že uveljavljenega raziskovalca, ki se najverjetneje razlikuje od pogleda študenta kognitivne znanosti, ki se je v obliki magistrskega študija pred nekaj leti odprla tudi v Ljubljani. Ker učni proces predvideva semestrski študij v tujini, smo na Dunaj poklicali študenta Lovra Tacola. Povedal nam je o svojih študijskih vtisih in sodelovanju diplomantov različnih smeri, ki združeni raziskujejo kognicijo:
Kognitivna znanost zaenkrat še ni odgovorila na vsa vprašanja o človeškem umu. Gre za mlado vedo, katere začetki segajo že daleč v preteklost, a resno raziskovanje se je začelo z odpiranjem črne škatle, ki so se ji behavioristi izogibali. Tako kognitivne znanstvenice in znanstveniki iz leta v leto podrobneje spoznavajo človeški um in predvsem odkrivajo nova, še neodgovorjena vprašanja. Poslužujejo se raznolikih metod in z združevanjem različnih ved skušajo razumeti človeka. Ali jim bo to kdaj v celoti uspelo, lahko le ugibamo. Vsekakor je to področje vredno spremljati. Kljub temu previdno - ko zagledate popularne naslove znanstvenih zgodb, v slogu, nevroznanstvenice in nevroznanstveniki so dokazali, da nimate svobodne volje, v vaših možganih se morda skriva psihopat in še bi lahko naštevali, si nadenite očala skepticizma. Tovrstne raziskave se dotikajo vprašanj, na katera ne moremo odgovoriti le z nevroznanstvenimi metodami ali računalniškim modeliranjem. Če želimo odkriti odgovore na zapletena vprašanja o človekovem umu, se moramo torej sprehoditi po prav vseh robovih slavnega šestkotnika kognitivne znanosti, ki povezuje in združuje znanja različnih ved - od družboslovja, humanistike do naravoslovja in tehničnih znanj.
Kognitivno znanost in njene discipline sta premetavali Erika in Zarja.
vmesni komadi: Gagarin - Public Service Broadcast in Water Fountains - Tune Yards
Dodaj komentar
Komentiraj