Igrišče temeljne znanosti
Pozdravljeni v prvi oddaji iz novega tematskega sklopa »Die andere Alternative für Deutschland« oziroma »Druga alternativa za Nemčijo«, ki ga bodo v prihodnjih mesecih soustvarjale vse redakcije Radia Študent – tako z oddajami kot dogodki v živo. Glavna ideja sklopa – raziskati in predstaviti nemško alternativo – je navidez preprosta, obenem pa poskuša zapolniti praznino, ki v našem prostoru zeva ob pomanjkanju pozornosti, ki bi bila namenjena njenim različnim področjem. Zato na Radiu Študent v sodelovanju z Goethe Inštitutom pripravljamo 13 oddaj z različnih področij alternativne nemške kulture. Sklop začenjamo z oddajo Frequenza della Scienza znanstvene redakcije, v kateri bomo predstavili delovanje združenja Maxa Plancka.
Inštituti Max Planck so ene izmed najbolj poznanih nemških raziskovalnih ustanov. Vendar pa inštitut Max Planck ni eden in kot tak ne obstaja – obstaja pa združenje Maxa Plancka, v okviru katerega danes deluje 82 raziskovalnih inštitucij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem bazičnih oziroma temeljnih neaplikativnih znanosti. Polje njihovega raziskovanja je razdeljeno na 3 raziskovalna področja, ki so: biologija in medicina; kemija, fizika in tehnologija ter humanistika in družboslovne znanosti. V prvem delu današnje oddaje se bomo najprej osredotočili na zgodovino, financiranje in principe delovanja združenja Maxa Plancka. V drugem delu pa bomo več povedali o naravi raziskovalnega dela in načinu delovanja njegovih inštitutov.
Zgodovina združenja Maxa Plancka sega vse na začetek dvajsetega stoletja, in sicer v leto 1911, ko je bilo v Berlinu ustanovljeno združenje Kaiserja Wilhelma. Po velikih premikih industrijske revolucije v 19. stoletju so se namreč tudi v nemških znanstvenih krogih začeli zavedati, da za reševanje nadaljnjih tehnoloških problemov potrebujejo bazična znanja in odkritja, predvsem na področju kemije in fizike. O edinstvenosti tovrstnega združenja smo se pogovarjali z zgodovinarjem doktorjem Jaromirom Balcarjem, raziskovalcem na Inštitutu Maxa Plancka za zgodovino v Berlinu:
There was not an ideal model from abroad ...
Na začetku je tako združenje Kaiserja Wilhelma vključevalo zgolj raziskovalce z različnih področij naravoslovnih znanosti. Združenje je bilo pomemben dodatek nemški akademski sferi in univerzam, čeprav je bilo primarno usmerjeno v raziskovanje. Finančni viri so prihajali predvsem od industrijskih podjetij, kot sta denimo Siemens in Krupp, ter od ostalih donatorjev, večinoma Židov srednjega razreda. Za izplačevanje plač je bila na začetku pristojna država, ki pa je postopoma postajala vedno večja denarna podpornica – leta 1945 je tako prispevala že polovico sredstev.
Leta 1912 pa se je združenje že selilo preko nemških meja. Henriette Hertz, zbirateljica umetniških del in literature, ki je prebivala v Palazzi Zuccari v Rimu, je tja pripeljala inštitut za umetnostno zgodovino, poimenovan Bibliotheca Hertziana. Tako je bila humanistika del kasnejšega združenja Max Planck že od samega začetka.
Posebnost združenja Kaiserja Wilhelma, ki mu sledi tudi združenje Maxa Plancka, je delovanje raziskovalcev – in dandanes tudi raziskovalk – po takoimenovnem Harnackovemu principu. Poimenovano je po prvem predsedniku združenja Adolfu von Harnacku, gre pa za princip vodenja raziskovanja okoli specifičnih znanstveno ustvarjalnih posameznikov in posameznic. Več o tem nam je povedala vodja oddelka za komunikacijo znanosti združenja Max Planck, doktorica Christina Beck:
Že po koncu prve svetovne vojne se je želelo združenje Kaiserja Wilhelma preimenovati, a jim to ni uspelo. Do spremembe imena je prišlo šele po drugi svetovni vojni. V času med prvo in drugo svetovno vojno se je združenje Kaiserja Wilhelm širilo po Nemčiji, odpirali so se novi inštituti. Združenje se je širilo tudi preko Atlantika – v Sao Paulu so tako denimo odprli Inštitut za mikrobiologijo. Prirejali so splošne konference, na katerih so se zbirale raziskovalne skupine, ki so delovale v okviru inštitucij Kaiser Wilhelm, poleg tega pa so v kampusu v Berlinu odprli tudi prvo hišo za tuje znanstvenike in redke znanstvenice med njimi.
Po nacističnem prevzemu oblasti v Nemčiji pa so se tudi za združenje Kaiserja Wilhelma začeli črni časi. Med drugo svetovno vojno so inštituti razvijali predvsem industrijo in tehnologijo za vojno. Poleg tehnoloških inštitutov pa so se nekateri raziskovalci ukvarjali tudi z evgeniko in s preučevanjem duševnih bolezni z eksperimentiranjem na duševno bolnih ljudeh.
Po letu 1945 oziroma koncu vojne so imeli Inštituti Kaiserja Wilhelma zaradi povezave z nacisti negativen prizvok. Nekaj inštitucij je tako propadlo, vendar pa so v conah, ki so jih nadzorovali Angleži, začeli ponovno odpirati in obnavljati raziskovalne inštitute. Po spletu različnih okoliščin je tako leta 1945 vodenje združenja ponovno prevzel takrat 87 let star fizik Max Planck. Ta je združenje že vodil med letoma1930 in 1937.
Leto kasneje so se pod britanskim vodstvom odločili, da se združenje preimenuje v združenje Max Planck, s čemer se je strinjal tudi slavni fizik. Vseeno pa je vzporedno ob združenju Maxa Plancka vse do leta 1960 še vedno obstajalo tudi združenje Kaiserja Wilhelma. Uradno združevanje obeh organizacij je namreč potekalo kar 12 let. Kako se je torej vzpostavil sistem financiranja, ki je vodil v obuditev bazičnih raziskovalnih dejavnosti, boste slišali po krajšem glasbenem premoru.
Na Radiu Študent poslušate oddajo Frequenza della Scienza, ki je v okviru projekta »Druga alternativa za Nemčijo« posvečena združenju Maxa Plancka. Gre za edinstveno raziskovalno združenje, ki pod svojim okriljem združuje inštitute, ki ukvarjajo z temeljnimi, torej neaplikativnimi raziskavami. Danes je vzpostavitev takšnih inštitutov, predvsem s finančnega vidika in z vidika njihovega vzdrževanja, nezamisljiva, zato si oglejmo, pod kakšnimi pogoji se je vzpostavilo financiranje inštitutov Max Planck. O tem smo se pogovarjali z raziskovalcem na Inštitutu Maxa Plancka za zgodovino v Berlinu Jaromirjem Balcarjem:
At that time the first foundation ...
Financiranje združenja Maxa Plancka še danes podpirata nemška država in njene zvezne dežele, tako imenovane länder. Leta 2016 je proračun združenja znašal 1,8 milijarde evrov. Seveda pa državno financiranje ne pomeni, da je finančni tok tekom desetletij ostajal ves čas enak pravi doktor Balcar:
Well finace depend to over 90 % from the state ...
To se je skozi zgodovino odražalo tudi v strukturi in organizaciji inštitutov. V času povojnega gospodarskega vzpona se je namreč število inštitutov vztrajno povečevalo – če je takoj po vojni leta 1948 obstajalo 25 inštitutov, jih je bilo leta 1966 moč našteti že 52. V obdobju, ki je sledilo kriznemu letu 1972, ko je upadel tudi državni proračun, pa se je zaprlo 20 inštitutov. Kaj pomeni zaprtje nekega inštituta, ki se ukvarja z bazičnimi raziskavami, za to področje v kontekstu združenja Maxa Plancka ter kako se določajo nova področja raziskovanja? Govori doktor Balcar, raziskovalec na Inštitutu Maxa Plancka za zgodovino v Berlinu.
Closing of institutes which happened after ...
Sedemdeseta leta pa niso prinesla zgolj manj sredstev, pač pa tudi spremembe v organizaciji, tako na formalnem kot tudi na organizacijskem nivoju. Čeprav je fokus raziskovanja na temeljnih znanostih, je združenje Maxa Plancka že leta 1970 ustanovilo podjetje Garching Instruments, danes imenovano Max Planck Innovation. Na ta način je do določene mere vpeljalo tudi razvoj uporabnih znanosti, toda predvsem z namenom nadaljnjega podpiranja lastnih raziskav. Več o kontekstu nastanka podjetja nam pove doktor zgodovine Jaromir Balcar, ki preučuje zgodovino raziskovalnih inštitucij.
Let me start with Max Planck Innovation ...
Znanstvena dejavnost je tako kot ostale dejavnosti odvisna od materialnih pogojev in vsakokratnega produkcijskega načina, v katerem se odvija. Že dosedanji kratek oris volatilne moči kapitala od povojnih let dalje tako poraja vprašanje, kolikšen vpliv imajo na usmeritev temeljnega raziskovanja v združenju Maxa Plancka interesi bodisi industrije bodisi politike:
V sedemdesetih letih se je pričela tudi tako imenovana internacionalizacija, ko so v odločevalska in nadzorna telesa združenja Maxa Plancka začeli sprejemati tuje raziskovalce. Še več tujih znanstvenikov pa je začelo po inštitutih krožiti po združitvi Nemčije. Takrat se je v nekdanji Vzhodni Nemčiji odprlo 20 novih inštitutov, več kot polovica njihov direktorjev pa je bila mednarodnih raziskovalcev.
Združenje Maxa Plancka se je od sedemdesetih let dalje povezovalo tudi po institucionalni plati. Leta 1974 so tako vzpostavili trajno sodelovanje s Kitajsko akademijo za znanost, medtem ko so se kasneje začeli povezovati z drugimi institucijami in raziskovalnimi skupinami tudi v tako imenovanih centrih Max Planck. Več o tem nam je povedala vodja oddelka za komunikacijo znanosti združenja Max Planck, doktorica Christina Beck:
So our centers are some kind ...
Mnogokrat gre v takšnih primerih za povezovanje na osnovi neoliberalnih iniciativ odličnosti, ki običajno trajajo dobrih pet let. Gre torej za bolj aplikativne projekte, o katerih pa bomo v kontekstu raziskovanja v nemškem prostoru več povedali v naslednji oddaji. Sedaj sledi glasbeni premor, za njim pa na 89,3 MHz nadaljujemo s temo poteka raziskovalnega dela na inštitutih Maxa Plancka.
Na 89,3 MHz še vedno poslušate oddajo Frequenza della Scienza, v kateri smo predstavili zgodovino in razvoj združenja Max Planck in raziskovalnih inštitucij, ki delujejo pod njegovim okvirom.
Posebnost inštitutov Max Planck je, da vsako leto izbranim znanstvenikom in znanstvenicam ponudijo možnost ustvarjanja raziskovalnih skupin. Kot smo že omenili, inštituti raziskujejo tri glavna področja. To so sekcija za biologijo in medicino, sekcija za kemijo, fiziko in tehnologijo ter nenazadnje sekcija za humanistiko in družbene vede.
V združenju Max Planck najdemo edinstveno organizirane inštitute. Vodijo jih raziskovalci in raziskovalke same, s čimer sledijo principu delovanja, ki ga je uvedel eden prvih direktorjev Adolf von Harnack. Na inštitutih tako ne izbirajo raziskovalnih tem, ki se trenutno zdijo moderne in uporabne, temveč se predvsem trudijo pridobiti odlične in ustvarjalne znanstvenice in znanstvenike ter jim z bogatimi denarnimi podporami omogočajo poglobljeno raziskovanje določene teme. Pri tem pa zaposlenim znanstvenicam in znanstvenikom ni nujno treba imeti pedagoških obveznosti, kot je to praksa na univerzah.
Delo vodje raziskovalnega inštituta lahko nekateri opravljajo tudi nekaj desetletij, pri tem pa prejmejo celotno denarno podporo in svobodo pri ustvarjanju raziskovalnih skupin znotraj inštituta. V primeru vodstvene pozicije na enem izmed inštitutov Max Planck raziskovalka ali raziskovalec hkrati postane direktor inštituta in glavni vodja znanstvenega dela. Več o izbiri raziskovalnih področij nam je povedala doktorica Beck, vodja oddelka za komunikacijo znanosti združenja Max Planck.
Kljub temu pa raziskovalke in raziskovalci niso popolnoma prepuščeni sami sebi. Tekom let so v okviru združenja ustanovili svetovalne odbore, ki na vsakih nekaj let pregledajo delovanje inštitucij in svetujejo, kako naj svoje raziskovalno delo še izboljšajo. Kako to poteka, nam pove doktorica Beck.
Kot smo že omenili, v svetovalnih skupinah, ki podajo oceno delovanja določenih inštitutov Max Planck, najdemo mednarodne raziskovalke in raziskovalce. Slednji prihajajo z drugih raziskovalnih ustanov in univerz z vsega sveta. Velik poudarek je na mednarodnem sodelovanju in vključevanju že svetovno priznanih znanstvenikov in znanstvenic v svetovalne odbore.
Poleg raziskovanja so njihovi raziskovalci in raziskovalke zaposleni tudi s pedagoškim delom v obliki mentorstev različnih raziskovalnih nalog. V okviru inštitutov Max Planck se tako kalijo tudi mlajše raziskovalke in raziskovalci, ki lahko opravljajo različne prakse, raziskovalne naloge in doktorate. Da to študentom in študentkam lahko ponudijo, so zelo tesno povezani z različnimi mednarodnimi inštitucijami in univerzami. Pri tem pa je zanimivo, da so direktorji in direktorice inštitutov Max Planck častni profesorji in profesorice na različnih nemških univerzah. To omogoča, da lahko njihovi študentje in študentke kasneje pridobijo uradni naziv doktorji oziroma doktorice znanosti.
Združenje Maxa Plancka mladim bodočim znanstvenicam in znanstvenikom omogoča navidez skorajda sanjske pogoje. Za raziskovalne skupine mladih znanstvenikov in znanstvenic so tako na primer leta 2015 namenili kar 50 milijonov evrov. Vseeno moramo opozoriti, da je število mest za vodje mladih raziskovalnih skupin zelo majhno, znanstveno raziskovalno okolje pa izredno tekmovalno. Pri tem pa si mesto vodje raziskovalke in raziskovalci prislužijo le za nekaj let. V tem primeru torej ne gre za redne zaposlitve kot v primeru direktojev in direktoric inštitutov. Pač pa so mlade znanstvenice in znanstveniki ujeti v enak krog akademske prekarnosti, kot večina njihovih kolegov in kolegic. Doktorica Christina Beck nam je podrobneje predstavila doktorske programe v okviru inštitutov Max Planck in raziskovalne skupine mladih raziskovalcev in raziskovalk.
We have a special contract ...
Ravno tovrstna ustvarjalna znanstvena svoboda vodi do izjemnih odkritij in spoznanj. Lanskoletno odmevno odkritje je bila denimo detekcija gravitacijskih valov, o katerih smo poročali tudi v naši oddaji Znanstveni britoff. Skupina, ki je lani oznanila odkritje, je delovala v okviru združenja Max Planck. Pri tem pa je imela tesne povezave z raziskovalnimi skupinami povsod po svetu. O tem, kako denarno podpirajo raziskovalce in raziskovalke in kaj je to pomenilo v primeru odkritja gravitacijskih valov, nam je nekaj povedala tudi Christina Beck.
When we hire the researcher ...
Sledi še zadnji, krajši glasbeni premor, v nadaljevanju pa bomo slišali še o tem, kako se v znanosti trudijo spremeniti razmerje med spoloma v smeri večje oziroma enakopravne zastopanosti obeh spolov v raziskovalnem svetu, predvsem v nemški znanosti. Izvedeli pa bomo tudi, kako širši javnosti predstavljajo odkritja znotraj združenja Max Planck in njihove največje znanstvene preboje zadnjih nekaj let.
Kammerflimmer Kollektief: Teufelskamin Jam #2
Dobrodošli na 89,3 MHz, znanstvena redakcija tokrat v okviru projekta »Druga alternativa za Nemčijo«, ki ga podpira Goethe Inštitut, predstavlja nemško raziskovalno združenje Max Planck.
Zanimiv alternativni pogled na zastopanost obeh spolov v znanosti nam je prikazala doktorica Christina Beck, vodja oddelka za komunikacijo znanosti v združenju Max Planck:
There is a good and a bad news ...
K raziskovanju na inštitutih Max Planck se torej trudijo pritegniti čim več znanstvenic. Sicer pa so že v samem začetku znanstvenega združevanja v Nemčiji za logotip izbrali rimsko boginjo Minervo, ki predstavlja modrost in vztrajnost. Ravno vztrajnost pa vodi do mnogih velikih odkritij, s katerimi bomo zaključili današnjo oddajo.
Če je bila tokratna oddaja do sedaj bolj družbeno naravnana, pa naj zaključimo še z bolj znanstvenoraziskovalnimi temami. Kljub temu, da ima združenje Max Planck svojo skupino znanstvenih komunikatorjev in komunikatork, jih ameriški kolegi in kolegice očitno preglasijo. Kot nam je povedala doktorica Beck, predstavljajo enega izmed zadnjih znanstvenih prebojev inštitutov Max Plancka meritve gravitacijskih valov. O projektu, pri katerem so sodelovali z drugimi mednarodnimi raziskavami, in nekaterih drugih znanstvenih prebojih nam je povedala doktorica Christina Beck.
Delovanje v okviru združenja Max Planck za znanstvenice in znanstvenike zveni pravljično, kot prava alternativa v sicer zelo tekmovalnem znanstvenem okolju. A na žalost ta alternativni svet, kjer je raziskovalka ali raziskovalec denarno podprt za vsaj nekaj let, obstaja le znotraj tega združenja in je prava redkost med raziskovalnimi inštituti po svetu.
Do prestopa vrat inštitutov Max Planck in vodenja raziskovalne skupine pa je treba premagati še nekaj sto drugih prav tako izjemnih kandidatov in kandidatk. Morda bi bilo bolje in manj stresno, če bi še kje na svetu ostajali inštituti, na katerih je financiranje zagotovljeno za vsaj pet let. A vsaj na inštitutih Max Planck jim zaradi zagotovljenih sredstev ni treba izpolnjevati raznoraznih dolgočasnih birokratskih formularjev, s katerimi se sicer znanstvenice in znanstveniki prijavljajo na različne raziskovalne razpise.
Morda bi takšni poligoni in igrišča za spoznavanje sveta okoli nas prek bazičnih raziskav vodili tudi do izboljšav na družbeni ravni. Popolna večletna raziskovalna svoboda vsaj v primeru inštitutov Max Planck vodi do izjemnih spoznanj. V prihodnji oddaji, ki bo na sporedu 1. februarja, vam bomo v okviru projekta »Druga alternativa za Nemčijo« predstavili še druge nemške raziskovalne iniciative in organizacije, ki pa se usmerjajo predvsem v bolj uporabne raziskave.
Maxa Plancka sta secirali Teja in Zarja.
Urednikovala je Teja.
Brala sta Polona in Čeh.
Tehniciral je Jure Brada.
Dodaj komentar
Komentiraj