Iskanje nevidnih sledi

Iskanje nevidnih sledi

Oddaja

Danes, na dan spomina na mrtve, se bomo v Frequenzi della scienzi spomnili tistih ljudi, ki so umrli nasilne smrti. S pomočjo kriminalista ter sodnih izvedencev in izvedenk bomo z znanstvenimi metodami iskali identitete storilcev in storilk kaznivih dejanj. V nadaljevanju bomo natančneje spoznali postopke na kraju zločina in različne materialne sledi, ki se kot koščki sestavljanke zložijo v sliko dogodka. Predvsem se bomo osredotočili na biološke preiskave in forenzično analizo unikatne molekule DNK.

Uporaba znanosti in tehnologije pri različnih preiskavah kaznivih dejanj je močno vplivala na zanesljivost in natančnost pri iskanju morebitnih storilcev in storilk. Toda preden od blizu prisluhnemo najnovejšim forenzičnim metodam, se malce ustavimo pri vprašanju, kaj dokaz sploh je. V kontekstu prava je dokaz nekaj, kar je zakonito predloženo pristojni instituciji za preverjanje resničnosti katerekoli domneve v preiskavi. Pred sodno obravnavo pa govorimo o sledeh s kraja dogodka.

Preiskovalni sodniki, kriminalisti, kriminalistični tehniki in forenziki se vsakodnevno srečujejo z najrazličnejšimi sledmi na kraju dogodka, ki lahko postanejo dokazi. Njihova sposobnost prepoznavanja, zbiranja in uporabe sledi kot dokazov v kazenskih postopkih pa v veliki meri določa njihov uspeh pri iskanju resnice in pomembno vpliva na izid primera. 

V grobem lahko dokaze delimo v dve široki skupini: prva vključuje pričevanja različnih prič, podana v obliki izjav pod prisego, druga pa fizične, materialne dokaze. Fizični dokazi so lahko v kakršnikoli obliki, lahko so veliki kot hiša ali majhni kot košček lasne korenine. Pomemben je njihov objektivni obstoj, ki je povezan s krajem dogodka in udeleženimi osebami. Raznolikost fizičnih dokazov na nekem kraju dogodka je neskončno velika. S samim dogajanjem pa so lahko povezani posredno, torej prek sklepanja o dejstvih, ali neposredno.

 

Naključni primer številka ena. Najdena oseba ima raztrgane obleke, odrgnine na koži in raztrganine v predelu nožnice. To so zadostni neposredni dokazi, ki lahko potrdijo, da je bila oseba posiljena.

 

Naključni primer številka dva. Na območju požara so našli številne zgorele preproge. Po nadaljnji analizi v laboratoriju so odkrili, da so bile preproge prepojene z bencinom. Na podlagi tega posrednega dokaza so potrdili, da je bil požar podtaknjen.

 

Na kraj dogodka najprej pridejo policisti. Kako se postopek nadaljuje, nam je razložil nekdanji višji kriminalistični inšpektor in vladni svetovalec Iztok Podvršič:

IZJAVA

Kriminalisti vodijo postopek do končne ovadbe oziroma do priprave poročila s kraja dogodka. Delo na kraju kaznivega dejanja vedno poteka v skupini. Pomembno vlogo pri iskanju sledi imajo kriminalistični tehniki. V primeru, da kriminalistični tehnik presodi, da je za specifični primer potrebna dodatna oseba s specialističnim znanjem, na teren povabi forenzika z Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Osnovne preiskave lahko izpelje tudi kriminalistični tehnik s policijskih uprav in postaj, bolj kompleksne vzorce pa predloži Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju.

Nacionalni forenzični laboratorij je najvišji organ za preiskave materialnih sledi, nastalih pri kaznivih dejanjih ali prekrških. Ob tem tudi podaja interpretacije rezultatov preiskav za policijo in pravosodne organe. Več o laboratoriju in njegovih oddelkih nam je povedal nekdanji direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija in sodni izvedenec Franc Sablič:  

IZJAVA

Posamezni oddelki se med seboj tudi nenehno povezujejo. Vsako najdeno sled navadno analizira več strokovnjakov in strokovnjakinj z različnih področij. Več o tej poti nam pove Sablič:

IZJAVA

Na kakšen način pa si delo razdelijo z laboratorijem na Inštitutu za sodno medicino?

IZJAVA

Ko pomislimo na identifikacijo storilca ali storilke, je naša prva misel verjetno prstni odtis oziroma analiza papilarne sledi. Izvajajo jo na oddelku za daktiloskopijo in je danes mnogo manj zamudna, kot je bila nekoč. Več o metodi in njenem razvoju nam pove izvedenec Sablič:

IZJAVA

 

Naključni primer številka tri. Vsak previden ropar ve, da ga na podlagi prstnega odtisa lahko identificirajo. Zato v primeru ropa preiskovalcev ni presenetilo, da so v bližnjih smeteh našli plastični rokavici. Identiteta storilca je bila razkrita, ko so uspeli razbrati prstne odtise iz notranjosti rokavice. 

 

Danes se za identifikacijo veliko pogosteje uporablja metoda analize DNK. Toda analiza prstnega odtisa ima v določenih primerih, recimo ko gre za enojajčna dvojčka, še vedno svoje prednosti. Več o tem nam pove nekdanji vodja Oddelka za biološke preiskave na Nacionalnem forenzičnem laboratoriju Aleksander Regent:

IZJAVA

Kljub prednostim in slabostim vsake metode pa je pomembno, da se vsaka sled ohrani in postane del obsežne baze podatkov. Zgodba forenzične preiskave se v primerih, ko ne najdejo storilca ali storilke, nikoli ne konča. Vse pridobljene sledi hranijo v mednarodni bazi podatkov, kjer so dostopne še dolgo po izvedenem dejanju. Prav ta baza podatkov pa lahko leta kasneje pripelje do storilcev kaznivega dejanja, je kot tempirana bomba. Več nam o tem pove sodni izvedenec Franc Sablič:

IZJAVA

Pomembno vlogo je baza podatkov odigrala tudi pri identifikaciji storilca hudega posilstva pred leti na Primorskem.

IZJAVA

Pomembna sled s kraja dogodka so tudi ostanki uporabljenega strelnega orožja, če je bilo uporabljeno. Preiskave, povezane z ostanki streliva, nosijo skupno ime balistična metoda. Navadno gre za povezavo sledi, najdene na kraju zločina, z osumljencem. Več o metodi nam je povedal sodni izvedenec za balistiko Franc Sablič:

IZJAVA

Kako se je balistična metoda izkazala v praksi, in sicer na primeru ropa Beograjske banke, nam je opisal nekdanji višji kriminalistični inšpektor Iztok Podvršič:

IZJAVA

Balistične preiskave izvaja oddelek za fizikalne preiskave Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Zdaj sledi krajši glasbeni premor, v nadaljevanju pa se bomo posvetili oddelku za biološke preiskave in forenzični analizi DNK.

KOMAD

Poslušate prvo novembrsko Frequenzo della scienzo znanstvene redakcije Radia Študent. Danes govorimo o znanosti, ki se skriva za preiskovanjem kaznivega dejanja. V prvem delu oddaje smo razkrili postopke na kraju zločina, govorili o identifikaciji prstnih odtisov in drugih raziskavah, ki jih izvaja Nacionalni forenzični laboratorij. V nadaljevanju pa se bomo posvetili razvoju in značilnostim danes najpogosteje uporabljene metode - analize DNK.

Več kot polovica vseh preiskav, ki jih danes opravijo v forenzičnem laboratoriju, vključuje analizo DNK. Toda ni bilo vedno tako. Kako in kdaj se je metoda razvila, smo vprašali nekdanjega vodjo oddelka za biološke preiskave Aleksandra Regenta:

IZJAVA

Metodo analize DNK so zelo kmalu začeli uporabljati tudi v Sloveniji. Regent nam je še pojasnil, kako so ti začetki pri nas bili videti:

IZJAVA

Čeprav se molekule DNK različnih oseb razlikujejo le v desetinki odstotka, pa se prav v tej desetinki raznolikosti skriva individualni podpis vsakega posameznika in posameznice. Velika prednost analize molekule DNK je tudi to, da se molekula nahaja v skoraj vseh človeških celicah. V ugodnih pogojih je molekula tudi zelo obstojna, celo tako obstojna, da so že uspeli analizirati določena zaporedja DNK dinozavrov. 

 

Naključni primer številka štiri. V začetku osemdesetih je bila med tekom v parku posiljena in umorjena študentka. Kmalu po dogodku so prijeli osumljenca, ki za čas dogodka ni imel alibija. Čeprav je trdil, da je nedolžen, ga je neka priča identificirala in tako je pristal v zaporu. Šele leta kasneje je ponovno zaprosil, da njegovo nedolžnost dokažejo s pomočjo analize DNK. Ko so preverili DNK profil na spodnjem perilu žrtve, se ta ni ujemal z DNK profilom obsojenca. Našli so ga v bazi podatkov in potrdili, da je posilstvo in umor zagrešil nekdo drug, ki je takrat že sedel v zaporu zaradi podobnega dogodka. Prvi obsojeni pa je tako dokazal svojo nedolžnost.

 

DNK danes tako predstavlja eno izmed najpomembnejših bioloških sledi. Zaradi svoje unikatnosti omogoča zelo zanesljivo identifikacijo posameznika. Poleg tega nam moderne metode molekularne biologije in tehnologije DNK omogočajo enostavno in specifično namnožitev genetskega materiala z metodo verižne reakcije s polimerazo, krajše PCR. Profesorica forenzičnih znanosti na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru Katja Drobnič nam razloži, da z današnjimi metodami lahko izvedemo analizo z že zelo majhno količino materiala, predstavi pa tudi druge prednosti uporabe DNK.

IZJAVA

Molekula DNK je velika in vsebuje veliko količino informacij. Za določevanje identitete so raziskovalci in raziskovalke tekom razvoja forenzičnih metod odkrivali različne označevalce oziroma markerje. Ti predstavljajo mesta v genomu, na katerih se posamezniki razlikujemo. Katera so takšna mesta v genomu in kaj je zanje značilno, nam je pojasnila profesorica Katja Drobnič.

IZJAVA

Pomembna lastnost genetskih forenzičnih metod je torej ta, da osumljenca ali osumljenko razloči od ostalih v populaciji, a hkrati ne pove nič o lastnostih posameznika, saj bi takšna informacija lahko škodila osumljencu ali osumljenki. To je bil tudi eden izmed glavnih problemov starejših forenzičnih metod. Kot nam razloži Regent, je ena izmed takšnih metod bila analiza hematoloških markerjev oziroma krvnih skupin. 

IZJAVA

S takšno analizo krvnih sledi smo lahko sicer že precej dobro razločili osumljenca, vendar je, kot je opozorila profesorica Drobnič, takšna metoda o posamezniku razkrila preveč, zato danes takšne metode niso več v uporabi.

IZJAVA

Kot smo že omenili, so forenzične metode, ki temeljijo na analizi DNK, izjemno občutljive, zato se morajo laboratoriji ustrezno zaščititi pred številnimi kontaminacijami, ki bi lahko vplivale na rezultat forenzične analize. V duhu časa nam profesorica Drobnič pojasni vlogo kontaminacije in kakšne ukrepe morajo forenzični laboratoriji sprejeti, da se le tej izognejo.

IZJAVA

Pri rokovanju s forenzičnimi dokazi je torej treba biti zelo previden, da vzorca med izvajanjem analize ne kontaminiramo. Kontaminacijam pa vzorec seveda ni izpostavljen le v laboratoriju. Do kontaminacije lahko morda še lažje pride tudi že na samem kraju kaznivega dejanja, zato morajo biti prav vsi kriminalisti, forenziki pa tudi policisti na to pozorni že pri zavarovanju mesta in odvzemu dokaznega gradiva. Razlaga profesor Drobničeva.

IZJAVA

Evidence oseb za izločitev vsebujejo DNK profile oseb, ki bi lahko, kljub upoštevanju zaščitnih ukrepov, kontaminirale vzorec. Obstoj takšnih seznamov je pomemben, saj forenzikom prihrani veliko časa pa tudi denarja, ki bi ju sicer porabili za nepotrebne analize ob morebitni kontaminaciji vzorca. Na takšnih seznamih lahko forenzični laboratoriji hranijo vse od profilov kriminialistov in forenzičnih tehnikov pa do profilov zaposlenih v tovarni, kjer se izdeluje forenzična oprema. Profesorica Drobnič nam predstavi zanimiv primer, pri katerem je kontaminacija igrala pomembno vlogo.

IZJAVA

Sledi krajši glasbeni premor, ko lahko razmislite, kje vse ste vi danes pustili in tako okolico kontaminirali s svojo DNK. V nadaljevanju pa boste slišali več o redkih pojavih v genetiki, ki mešajo štrene forenzikom.

KOMAD

Poslušate forenzično Frequenzo della scienzo znanstvene redakcije Radia Študent. Zakopali smo se v sledi, ki ostanejo na kraju zločina, in metode, ki nam pomagajo pri njihovi analizi. Zdaj pa še nekaj besed o redkih genskih pojavih, še prej pa o pomenu in uporabi statistike pri identifikaciji storilca ali storilke.

Forenzične analize DNK nudijo edinstveno možnost statističnega ovrednotenja dokaza, ki za razliko od preostalih materialnih dokazov ne temelji na strokovni presoji sodnega izvedenca, ampak na izračunu verjetnosti. Prav ta objektivnost in možnost kvantitativnega ovrednotenja dokaza dajeta metodam, ki temeljijo na analizi DNK, veliko vrednost na sodišču. Kako je moderna statistika vplivala na forenzično znanost in kakšno vlogo igra v njej, nam je pojasnila profesorica Drobnič.

IZJAVA

Forenzične preiskave so tako tesno prepletene z genetiko, kot tudi z naprednimi statističnimi metodami, kar daje disciplini izrazito interdisciplinarni duh.

Profesorica Drobnič je med pogovorom večkrat poudarila, da zahteva forenzika raziskovalca oziroma raziskovalko, ki je na tekočem z najnovejšimi znanstvenimi dognanji in je občutljiv oziroma občutljiva za najmanjše podrobnosti, ki bi lahko vplivale na rezultat preiskave. Takšne podrobnosti predstavljajo denimo redki pojavi v genetiki.

Eden izmed takšnih redkih pojavov v genetiki je mozaicizem. Vemo, da naj bi vsaka človeška celica, ki izvira iz posameznika, vsebovala identičen zapis genetske informacije, ki je shranjena v molekuli DNK. Pri posameznikih, pri katerih opazimo mozaicizem, pa temu ni tako. To pomeni, da dve celici genetsko nista nujno identični in da zato niso identični niti označevalci, ki se jih uporablja pri identifikaciji. Kako pogost oziroma redek je pojav mozaicizma in kakšne posledice ima lahko pri določitvi identitete, nam pojasni profesorica Drobnič.

IZJAVA

Profesorica Drobnič izpostavi še bolj redek pojav tako imenovanih himer. Beseda izvira iz grške mitologije, v kateri je tako bila poimenovana pošast s kozjim trupom, levjo glavo in zmajskim repom. Kaj pa himera predstavlja v genetiki, razloži profesorica Drobnič.

IZJAVA

Kot smo spoznali v drugem delu oddaje, predstavlja DNK pomemben in večkrat ključen forenzični dokaz, ki pa včasih zahteva tudi kompleksno analizo in zato tudi visoko usposobljenost forenzikov. Za konec omenimo, da lahko na kraju kaznivega dejanja najdemo tudi druge biološke sledi. Pomembno skupino preostalih bioloških sledi denimo predstavljajo telesne tekočine, iz katerih lahko razberemo tudi časovno komponento storjenega kaznivega dejanja. Pojasnjuje profesorica Drobnič.

IZJAVA

Razvoj novih forenzičnih metod tako pomembno vpliva na sodno prakso in tudi klasifikacijo kaznivih dejanj. Forenzika in forenzične metode so tako intimno prepletene s sodnimi procesi, novimi znanstvenimi dognanji in statističnimi metodami, zato takšne kompleksne in multidisciplinarne preiskave terjajo ogromno znanja, časa, truda pa tudi sredstev, a nikar ne pozabimo, kaj je na tnalu ... Človeška življenja, pravica in svoboda!  

Tako, od kraja zločina smo prišli h kraju z današnjo oddajo. Storilca nismo našli, žrtvam pa prižigamo sveče.

Počivajte v miru.
Preiskovalca na delu sta bila Urša in Uroš.

Brala sva Pia in Lovro.

Tehniciral je Jaka.

Lektoriral je Žiga.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness