Micka, si že posadila fižol?
Tako se spomladi na podeželju oglaša kobilar. Ko začne peti, je čas za sajenje fižola. Dobrodošli v oddaji Frequenza della scienza na valovih Radia Študent. Danes bomo govorili o zvokih narave, ki so zagotovo že zmotili vaše poslušanje jutranjega Zbritoffa. Tema današnje oddaje je ptičje petje. Spomladansko ptičje petje na poti domov je znak, da se ne vračamo pozno, pač pa zgodaj zjutraj. Ubogi utrujen človek pa razmišlja o postelji, ki se z vsakim novim obratom koles prijetno približuje. Ste se kdaj na tej poti domov vprašali, katere vse ptičje vrste slišite? Zagotovo vam prav to vprašanje ob prihodu domov ni dalo spati. Zato bomo v nadaljevanju poslušali veliko čivkanja in razložili njegov izvor.
Vse ptice se oglašajo, vendar niso vse ptice pevke. Oglašanje ptic se deli na petje in klice. Pri petju gre za kompleksnejše socialno vedenje, ki se ga ptica nauči od svojih staršev tekom razvoja. Za ptičje petje je značilno, da so napevi daljši in melodično zahtevnejši, namenjeni pa so predvsem dvorjenju in parjenju. Klici pa so namenjeni predvsem označevanju teritorija in ohranjanju stika med predstavniki iste vrste v skupnem prostoru. O ptičjem petju in oglašanju smo se pogovarjali tudi z doktorjem Davorinom Tomejem, raziskovalcem na Nacionalnem inštitutu za biologijo:
Poleg petja ptice uporabljajo tudi druge dele telesa za proizvajanje socialnih zvokov. Štorklje ropotajo s kljuni, žolne in detli ustvarjajo ritem s trkanjem kljuna ob debla dreves, v močvirjih lahko slišimo kozico iz redu pobrežnikov, ki proizvaja meketanju podoben zvok s tresenjem stranskih repnih peres. Toda ostanimo pri petju.
Ptice pevke imajo na mestu razcepa sapnika v sapnici membransko strukturo, imenovano grgavec oziroma syrinx. Grgavec je precej kompleksno sestavljen iz številnih membran in hrustanca, vmes pa je tako imenovani klavikularni mešiček z zrakom, ki napenja membranske opne. Ko ptič potisne zrak iz pljuč, te opne vibrirajo in nastane zvok. Ob različni moči izdiha se membrana grgavca različno napne, s spreminjanjem napetosti membrane pa ptica vpliva na višino tona in jakost napeva. Ptice uravnavajo pretok zraka med izdihom ločeno skozi eno ali drugo sapnico, zato lahko nekatere vrste pojejo dva različna tona hkrati.
Poraba izdihanega zraka za proizvodnjo zvoka je pri pticah izjemno učinkovita. Za nastanek zvoka porabijo ves izdihan zrak, medtem ko ljudje za govor porabimo zgolj okoli dva odstotka. Anekdoto, kako so ljudje odkrili grgavec, nam je povedal doktor Al Vrezec, kustos v Prirodoslovnem muzeju in raziskovalec Nacionalnega inštituta za biologijo.
Tekom dneva ptice spreminjajo jakost petja in oglašanja, medtem ko melodija napeva ostaja enaka. Večina ptic se najbolj intenzivno oglaša zgodaj zjutraj ob sončnem vzhodu in zvečer. Kako se kvaliteta napeva tekom dneva spreminja pri slavcu, nam je razložil Al Vrezec:
Ptice imajo zelo velik repertoar oglašanja in petja. Najbolj poznano je samčevo teritorialno petje, ki pa ga uporablja tudi za dvorjenje samici. Profesor Al Vrezec je govoril tudi o primeru, ko je teritorialno zapela samica gorske sinice:
Ptičje petje je med vrstami ptic tudi zelo raznoliko. Kot ste verjetno tudi sami že slišali, imajo nekatere ptice zelo kompleksne večtonske napeve, medtem ko se druge oglašajo bolj preprosto. Za ptice iz redu Passeriformes ali po slovensko za ptice pevke so značilne kompleksne melodije. Gre za evolucijsko verjetno najmlajši pa tudi najbolj raznolik red ptic. Za njih je značilen dobro razvit pevski organ grgavec in visoka stopnja inteligence, ki jim pomaga tudi pri preciznejšem uravnavanju melodije napeva. Med ptice pevke spadajo tudi vrani. Tako je pri nas največja ptica pevka krokar, najmanjša pa kraljiček, ki poje tako visoko, da ga starejši ljudje ne slišijo več.
Oglašanje ptic pevk je zahtevna veščina, ki se je ptice naučijo s poslušanjem drugih ptic svoje vrste. Proces učenja usmerja primerjava lastnega oglašanja s slišano melodijo iz okolja. Za ščinkavce je znano, da morajo poslušati starejšega samca, da se naučijo peti. Pogosto pa oponašajo tudi zvoke iz okolice in tako se zgodi, da škorec pri nas zapoje z napevom eksotične afriške ptice, ki jo je poslušal preko zime. Ali pa da kos, ki živi v mestu, zapoje kot melodija mobilnega telefona.
Proces učenja petja pri pticah je podoben procesu učenja govora pri ljudeh. V obeh primerih gre za ponavljajoča dejanja in sprotna preverjanja, če je bil proizveden zvok dovolj podoben slišanemu. Prav zaradi načina učenja je osnovna melodija pri pticah iste vrste bolj ali manj podobna, poznajo pa se manjše razlike, ki bi jim lahko rekli dialekti. Prisotne so drobne razlike v napevu, ki jih potomci prevzamejo od svojih staršev. Se sinica v Prekmurju oglaša drugače od sinice na Primorskem? Al Vrezec:
Ključni mehanizem pri učenju kompleksnega ptičjega petja je torej oponašanje zvokov iz okolice. Petje je zato regionalno specifično, razlike pa so tudi med posamezniki znotraj iste vrste. Ptice prepoznajo tudi minimalne razlike v barvi glasu drugega osebka. O zanimivi raziskavi, v kateri je kos prepoznal svojega soseda, nam več pove Al Vrezec iz Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani:
Kako pa na petje ptice pevke vpliva mesto? Ali poje kos v mestu drugače kot na podeželju?
Pri vrstah, ki jih ne uvrščamo v red Passeriformes, pa je oglašanje bolj preprosto in ni pogojeno s kompleksnim mehanizmom učenja in zrcaljenja zvoka. Pri mnogih vrstah ptic je osnovno oglašanje prirojeno in podedovano. Primere takšnih oglašanj slišimo pri sovah, racah, kukavicah in mnogih drugih. Oglašanje določa genski zapis. Preprosta oglašanja lahko interpretiramo tudi računalniško, s pomočjo vizualnega prikaza zvoka, imenovanega sonogram.
Sonogram je graf, ki prikazuje spreminjanje frekvence v času. Pri pticah pevkah si mnogi pomagajo s sonogrami pri razumevanju in učenju razlik med vrstami, saj zvok spremenijo v sliko, ki si jo nekateri lažje zapomnijo. S sonogrami lahko tudi ločujemo med posameznimi osebki znotraj vrste. Tako so s pomočjo računalniške analize oglašanja lesne sove ugotovili, da lahko na podlagi razlik med posameznimi osebki sklepajo o njihovi starosti. Več nam je povedal doktor Al Vrezec:
Na vrsti je krajši glasbeni premor. V nadaljevanju bomo poslušali nekaj napevov, povedali, kateri vrsti pripadajo, in dali nekaj namigov, kako jo lažje prepoznati. Ostanite z nami.
Poslušate Radio Študent in oddajo znanstvene redakcije, v kateri govorimo o ptičjem petju. Naredili smo kratek uvod v to, zakaj ptice pojejo, zdaj pa je na vrsti praktična vaja.
Sledi del oddaje, v katerem bomo predvajali napev nekaterih najpogostejših vrst, ki jih v Ljubljani slišimo v času prehoda noči v dan ali dneva v noč. Pozorni moramo biti na to, ali ptica ponavlja naučeno kitico ali je njena melodija improvizirana. Pri razlikovanju med vrstami sinic je pomembno tudi, kolikokrat ptica določeno kitico ponovi, čeprav se ptice ne držijo vedno svojih pravil. Nekatere vrste se oglašajo zelo podobno, le zaključek napeva je drugačen. Pomembno je predvsem terensko delo, saj ne gre toliko za prepoznavo točne melodije kot za prepoznavo vzorca oglašanja, kar pa je za naša ušesa precej abstrakten koncept.
Pa začnimo. Prvi in najpogostejši je napev kosa:
Kos s svojim spevnim petjem začne že pozno pozimi. Samec kosa je črn z rumenim kljunom, samica pa je temno rjave barve s svetlejšim vratom in rjavim kljunom. Slišali smo njegovo petje, ki je zelo melodično. Zveni kot melanholično pripovedovanje zgodbe. Njegov glas je globlji od drugih manjših ptic pevk, pavze med kiticami pa so kratke. Ko se kos vznemiri, pa glasno zakriči »čink-čink« in se skrije v grmovje.
Sledi pesem vsem znane velike sinice.
Kljub temu, da se nam zdi njeno oglašanje na prvi posluh prepoznavno, je med vrstami sinic težko razlikovati. Veliko sinico prepoznamo po značilnem napevu, ki ga je upesnil tudi Oton Župančič. Vendar je znani cicido le eden od mnogih napevov velike sinice, drugi so veliko manj prepoznavni. Ključno za določitev vrste je ritmično ponavljanje dvo- ali trizložnega zaporedja tonov.
Zdaj pa vsem dobro znan zvok, za katerega mnogi mislijo, da pripada vrsti sove:
V resnici gre za turško grlico. Izvorno je iz Indije, nato se je razširila po Balkanskem polotoku in naprej po Evropi. Telo ima bolj vitko kot golob, prepoznamo pa jo po pretežno sivkasti barvi perja in črni lisi na vratu. Včasih smo jo slišali predvsem poleti na morju, danes pa je vrsta tudi pri nas razširjena skozi vse leto.
Prisluhnimo eni najbolj pisanih ptic pri nas:
Pesem liščka bi najbolje opisali kot kičasto žgolenje, skladno z njegovo barvo perja. To je drobna ptička, ki ima na glavi izrazit rdeče-črno-bel vzorec, na perutih pa rumeno liso. Njegovo petje ni enotna ponavljajoča se melodija, pač pa improvizirano žgolenje. Večina ptic prepeva med sedenjem na miru, lišček pa rad zapoje tudi med letom.
Sledi oglašanje ene naših najmanjših in najbolj glasnih ptic:
Poslušali smo stržka. Njegov napev sestavljajo zelo dolge kitice, zveni pa, kot da improvizira, čeprav gre v resnici za ponavljanje daljše melodije. Zelo težko ga opazimo, ker je zelo majhen in neopazne rjave barve. Slišimo ga pogosteje, saj v svoji okolici ne prenaša tekmecev. Njegov napev včasih spominja na ščinkavca, vendar je daljši.
V mestu pogosto slišimo tudi taščico:
Napev taščice je improvizacija in ne ponavljanje enotne melodije. Prepoznamo jih po izmenjavanju visokih in nizkih tonov, tresenju glasu in vmesnem cviljenju. Spomladi pojejo tudi preko vsega dne, so zelo bojevite in zvočno branijo svoj teritorij. Včasih se tudi stepejo. Prepoznamo jih po oranžno-rdečih licih in trebuščku.
Podobno kot taščica poje tudi črnoglavka:
Črnoglavka je zelo pogosta vrsta, ki je pri nas v poletnih mesecih. Njeno petje sestavlja dvodelna kitica, ki jo vedno zaključi z žvižganjem. V primerjavi s taščico je petje črnoglavke manj cvileče in ne vključuje tresenja glasu. Samec ima sivo perje in črno kapico.
Prisluhnimo še napevu slavca, ki ga slišimo tudi ponoči:
O slavcu smo že povedali, da poje ponoči, ker želi privabiti samice med selitvijo. Slišimo ga lahko tudi preko dneva in zvečer, a takrat je manj glasen. Na pogled je zelo preprosta ptica, ki je povsem enotno rjavo obarvana. Ptičje petje se je evolucijsko razvilo kot posledica spolne selekcije, zato je pogosto tako, da ptice, ki lepo pojejo, nimajo okrasnega perja.
Počasi se selimo k glasbi ptičjega petja v gozdu. Sledi posnetek, ki ga boste od zdaj naprej zagotovo vsakič prepoznali v gozdu. Vrbji kovaček:
Vrbji kovaček se oglaša kot kovač, ki v zelo visokih tonih razbija po kovini – cif cof cif cof cif cof. Je ena najpogostejših vrst v Evropi. Slišimo ga lahko spomladi in poleti. Vrsta je znana kot prva, ki se spomladi vrne s prezimovanja, in zadnja, ki po koncu poletja odleti. Je zelo majhen, v dolžino zraste od 10 do 12 centimetrov. V ozadju se na posnetku sliši tudi turško grlico.
Prisluhnimo ščinkavcu, ki je najpogostejši gozdni ptič:
Ščinkavec je pri nas celo leto, pozimi pa se mu pridružijo še prišleki s severa. Srečamo ga v odprtih gozdovih, živih mejah, parkih in na vrtovih. Samec ima lica, prsi in hrbet bakrene barve ter tilnik modro-siv, medtem ko je samica precej bolj podobna vrabcu. Petje samca je glasno, zanj so značilni dva do trije različni napevi.
Sledi posnetek, ki zveni zelo eksotično:
To je bilo oglašanje škorca. Pri nas se nahaja poleti, zimo pa preživi v severni Afriki, kjer se uči različnih načinov petja tamkajšnjih ptic. Naučeno pevsko znanje nato spomladi uporabi pri nas. Je izjemen posnemovalec, zato nas lahko tudi zavede. Na srečo ga med petjem pogosto lahko vidimo, saj se rad postavi na vidno mesto v bližini gnezda in med petjem počasi udarja s perutmi. Škorci imajo bleščeče črno perje z vidnimi svetlimi pegami. So zelo družabni, jeseni jih lahko opazujemo, kako se zbirajo v velikih jatah in uprizarjajo zanimivo spreletavanje.
Tako pa se sliši gozdni alarm oziroma svarilni klic šoje:
Na sprehodu po Rožniku lahko opazite relativno veliko ptico iz družine vranov, ki je s svetlo modrimi in črnimi progami na perutih nezamenljiva. To je šoja in če je še niste videli, ste jo gotovo že slišali, ko ste vstopili v gozd. Šoja ima tudi svoj napev, vendar ga v naravi zelo redko slišimo, saj poje le v samoti. Najpogosteje pa jo prepoznamo kot gozdni alarm, saj opozarja gozdne prebivalce na naš prihod.
V Ljubljani pa se ptice ne oglašajo le zjutraj in zvečer, ampak ponoči slišimo tudi sove. Skozi tišino reže veliki skovik:
Klic skovika spominja na besedo čuk, tako mu je bilo sprva tudi ime. Nato ga je Fran Erjavec v svoji knjigi poimenoval skovik in to ime se je ohranilo do danes. Druga nočna sova pa se imenuje čuk in zveni takole:
Prišli smo do konca male šole prepoznavanja ptičjega petja. Slišali ste oglašanja najpogostejših vrst na območju Ljubljanske kotline, ki jih lahko slišite zjutraj, ko se peljete v službo, zvečer, ko peljete na sprehod psa, ali ponoči, ko ne morete zaspati. Sledi krajši glasbeni premor, da si oddahnemo od čivkanja in prisluhnemo napevu človeške vrste.
Dobrodošli nazaj v oddaji znanstvene redakcije Frequenza della scienza. Nocoj govorimo o petju ptic, ki so se v teh mesecih vrnile iz južnih krajev in uglasbile naša jutra.
Mnoge ptice povezujemo tudi z letnimi časi. Ena lastovka še ne prinese pomladi in če spomladi poslušamo kukavico s praznimi žepi, se nam obeta revno leto. Manj znan pa je napev rumeno-črnega ptiča velikosti kosa, z imenom kobilar. Sliši se tako:
V človeški jezik pa ga prevajamo v: »Micka, si že posadila fižol?, Micka, si že posadila fižol?« Slišimo ga namreč v času, ki je primeren za sajenje te stročnice. Ptice pa radi posnemajo tudi ljubiteljski ornitologi. Ornitolog Matija Mlakar Medved kot kobilar zveni tako:
Matija Mlakar Medved zaključuje gimnazijo in je zelo predan ornitolog. Vsak dan hodi s tremi prijatelji na Ljubljansko barje, kjer že več let popisujejo ptičje vrste. Njihovo delo lahko spremljate tudi na blogu. Kako pomembno je, da zna ornitolog ptice tudi oponašati, smo vprašali doktorja Davorina Tomeja:
Pri popisovanju vrst ptic na nekem območju je njihovo oglašanje zelo pomemben dejavnik. Katere ptice lahko določimo na podlagi njihovega oglašanja? Davorin Tome:
Za zaključek prisluhnimo še, kako se med popisom oglašajo ornitologi:
Pri koncu z oglašanjem je tudi ta oddaja. Naslednjič, ko se boste v jutranjih urah vračali z žura, boste lahko razmišljali o vrstni pestrosti ptičjega žvrgolenja. In takrat ponovno poslušajte našo oddajo, da osvežite znanje ptičjega petja! Pa ne pozabite posaditi fižola!
S pticami je prepevala Urša.
Urednikoval je Arne.
Brala sva Benjamin in Čeh.
Tehniciral je Luka.
Dodaj komentar
Komentiraj