Reproduktivno in spolno zdravje v Sloveniji
V začetku tedna smo slišali, da je civilni iniciativi My voice, my choice predčasno uspelo zbrati en milijon podpisov za varen splav. Umetna prekinitev nosečnosti je temeljna reproduktivna pravica, imamo pa jih še kar nekaj. In ker nobena pravica ni podarjena, temveč praktično vedno izborjena, bomo obravnavali nabor reproduktivnih pravic, s katerimi razpolagamo državljanke in državljani Slovenije. Poleg splava se bomo dotaknili še metod za preprečevanje neželene nosečnosti in drugih pravic.
V mnogih evropskih in drugih državah ne razpolagajo s takšnih naborom reproduktivnih pravic. Prav tako so te pravice omejene na določene osebe, ki prebivajo v Sloveniji, a nimajo urejenega statusa oziroma zdravstvenega zavarovanja.
V okviru spolnega zdravja bomo govorili tudi o spolno prenosljivih okužbah, ki so zaradi neozaveščenosti in rizičnega spolnega vedenja v porastu.
Reproduktivne pravice, ki so zagotovljene v okviru javnega zdravstvenega sistema, so:
- dostop do informacij in varstva reproduktivnega zdravja ter varstvo zdravstvenih podatkov,
- zdravstvena oskrba v času nosečnosti in ob rojstvu otroka,
- možnost umetne oploditve in darovanja spolnih celic,
- postopki, vezani na spremembo spola,
- umetna prekinitev nosečnosti in dostop do metod za preprečevanje neželene nosečnosti.
O reproduktivnih pravicah smo se pogovarjali z gostjo Gabrijelo Simetinger, ki je ginekologinja – porodničarka, zaposlena v Splošni bolnišnici Novo mesto; poleg tega ima doktorat iz sociologije. To pa še ni vse – je tudi medicinska seksologinja in aktivna članica Evropskega združenja za spolno medicino, kjer trenutno deluje v znanstvenem komiteju. Šolanje na področju spolne medicine je samoiniciativno opravila na Oxfordu v Angliji, saj v Sloveniji takšnega študija ni.
V nadaljevanju doktorica Simetinger opozarja, da so poleg reproduktivnih pravic, ki so v Sloveniji dobro urejene, pomembne tudi spolne pravice. Svetovno združenje za spolno zdravje (World Association for Sexual Health) je leta 2019 pripravilo deklaracijo, ki izpostavlja, da spolni užitek spada med temeljne spolne pravice. Naša sogovornica nadalje poudarja potrebo po kakovostni spolni vzgoji že v osnovni šoli ter oriše vlogo ginekologinje, ki pogosto presega delovne zadolžitve zdravnice.
Vprašali smo jo tudi, zakaj v Sloveniji primanjkuje ginekologov in ginekologinj.
Kot medicinska seksologinja deluje tudi v ambulanti za spolno medicino v prostorih Splošne bolnišnice Novo mesto, zato smo preverili, kako poteka takšen pregled.
Dostop do metod za preprečevanje neželene nosečnosti
Z načrtovanjem, ki ga omogočajo različne metode kontracepcije, se preprečijo z nosečnostjo povezana tveganja, kot so smrti nosečnic in splavi. Suverenost v odločanju in načrtovanju rojstva otroka omogoča večjo svobodo posameznice in družbe. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je zapisana v 55. členu Ustave Republike Slovenije, ki se glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«
Vse kontracepcijske metode so brez dodatne finančne obremenitve dostopne vsem ženskam v Sloveniji, saj jih krije osnovno zdravstveno zavarovanje. Zaradi konfrontacije med liberalizmom in konservativizmom pri uzakonitvi kontracepcije na zahodu ni bilo enotnega razvoja. Doktorica Simetinger odgovarja, zakaj imamo tako dobro urejen dostop do kontracepcije v Sloveniji.
Dr. Simetinger
Pomembna začetnika uveljavitve pravice do kontracepcije v povojni Jugoslaviji sta bila profesorica in ginekologinja Bojana Pinter ter ginekolog Franc Novak, ki je bil prvi, ki je informacije o kontracepciji predstavil slovenskim ženskam. 1. decembra 1955 je bila v Ljubljani ustanovljena prva samostojna ordinacija za kontracepcijo v Jugoslaviji, leta 1967 pa Inštitut za načrtovanje družine, ki je skrbel za pomoč pri načrtovanju družine. Na političnem parketu je v 70-ih izstopala Vida Tomšič, ki se je zavzemala za enakopraven družbeno-ekonomski položaj žensk in za vprašanja otrok in družine.
Metode za preprečevanje neželene nosečnosti, ki so danes na voljo:
– hormonska kontracepcija
– pregradna metoda (kondom)
– diafragma v kombinaciji s spermicidi
– maternični vložek
– podkožni vsadek
V Sloveniji je danes sterilizacija možna po 35. letu starosti in v redkih primerih, ko je ogroženo zdravje posameznika, prej. Izvede se po šestih mesecih od vložitve prošnje.
Sodobne kombinirane kontracepcijske tablete danes vsebujejo manjše količine hormonov od svojih predhodnikov. Neželeni učinki so zato zelo blagi, med najbolj nevarne pa spada venska tromboza. Hormonske tablete se uporabljajo za zaščito pred nosečnostjo, a tudi za zmanjševanje krvavitve in bolečin pri menstruaciji, aken, za zdravljenje endometrioze, neplodnosti, za prestavljanje in sprožanje menstruacije. Dokazani pozitivni učinki so zmanjšana pogostost raka endometrija in jajčnikov.
Ginekologinja Gabrijela Simetinger opaža, da imajo ženske preveč odklonilen odnos do hormonske kontracepcije in hormonskega nadomestnega zdravljenja, ki blaži težave v pomenopavznem obdobju, ki segajo od vročinskih oblivov do osteoporoznih zlomov. Toda lobiji podjetij, ki tržijo tako imenovane bioidentične hormone v obliki tako imenovanih naravnih izdelkov, so močnejši od glasu stroke.
Posebna vrsta preprečevanja neželene nosečnosti je nujna kontracepcija (znana pod imenom jutranja tabletka). Ženske jo uporabijo le v izjemnih primerih, denimo če odpove druga kontracepcijska metoda ali v primeru posilstva.
Pravica do umetne prekinitve nosečnosti
Leto 1974:
- Predsednik Nixon odstopi po aferi Watergate.
- Zgodi se slavni bokserski obračun med Muhammadom Alijem in Georgem Foremanom.
- Ustanovljena je glasbena skupina Bijelo dugme.
- Ustavna pravica do umetne prekinitve nosečnosti se zapiše v Ustavo Socialistične federativne republike Jugoslavije.
V Jugoslaviji se je o splavu prvič začelo javno govoriti leta 1929, ko je bila v Kraljevini Jugoslaviji uzakonjena medicinska indikacija za splav. Isto pravno stanje se je v političnem prostoru obdržalo še nekaj let po drugi svetovni vojni.
Leto 1974 je bilo za zaščito reproduktivnih pravic resnično prelomno v svetovnem merilu. Ta korak je pregovorno revolucionarna in napredna Francija naredila šele 8. marca letos.
Splav je varen medicinski postopek. Z izjemo redkih resnejših zapletov splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti in tudi ne vpliva na splošno zdravje. V primeru zdravstvenih indikacij se na zahtevo nosečnice lahko izvede prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, le če je tveganje za življenje in zdravje nosečnice in njenega prihodnjega potencialnega materinstva manjše od tveganja za nosečnico ali otroka pri nadaljevanju nosečnosti in porodu. Postopek umetne prekinitve nosečnosti je brezplačen za vse, ki imajo urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje.
Ginekologinja z ultrazvočnim pregledom potrdi nosečnost in izda napotnico za umetno prekinitev nosečnosti. Splav se izvede s pomočjo zaužitja tablete, ki vsebuje učinkovino mifepriston, potem pa še z vaginalno aplikacijo tablete, ki vsebuje mizoprostol. Druga opcija je kirurški splav, ki poteka v kratkotrajni splošni anesteziji. Celoten postopek je detajlno opisan v oddaji oziroma podkastu Moje telo, veliko lastnikov, ki ste ga imeli priložnost slišati v etru Radia Študent 30. novembra letos.
Pri splavu ne gre samo za pravico do izbire in pravico do avtonomije ženskega telesa, temveč za pomemben sestavni del reproduktivnega zdravja. Ženske, ki se odločijo za splav, so praviloma v veliki stiski in si iz različnih razlogov ne želijo nosečnosti. V večini evropskih držav je splav praviloma dovoljen v prvem trimesečju nosečnosti, čeprav marsikje ni brezplačen. Vendar pa kljub zakonodaji v nekaterih državah ženske težje uveljavljajo pravico do splava kot v drugih. Zdravniki se zaradi osebnih moralnih in verskih prepričanj opirajo na ugovor vesti in pogosto zavračajo opravljanje splava.
V Sloveniji so poslanci DZ 19. decembra na izredni seji sprejeli predlog novele Zakona o lekarniški dejavnosti, ki je med drugim farmacevtom in farmacevtkam v lekarnah onemogočila uveljavljanje ugovora vesti. Pravica do ugovora vesti pa ostaja za zdravnike, ki se tako v skladu z lastnimi prepričanji še vedno lahko odločilo, ali želijo predpisovati kontracepcijo in opravljati medicinski splav.
Doktorico Gabrijelo Simetinger smo vprašali o pravici do umetne prekinitve nosečnosti in o ugovoru vesti v Sloveniji.
V ZDA je pravico do umetne prekinitve nosečnosti močno ogrozil padec zakona Roe-Wade leta 2022. To je bil povod, da je Inštitut 8. marec aprila letos pričel z mednarodno civilno iniciativo My voice, my choice in z zbiranjem podpisov po vsej Evropi za prost dostop do splava. Zahtevanih sedem državnih pragov in en milijon podpisov so veliko pred potekom enoletnega roka uspeli zbrati v začetku tega tedna. Cilj iniciative je vzpostaviti finančni mehanizem za dostop do splava v drugi državi članici EU, v kolikor to iz kateregakoli razloga ni možno v izvorni države ženske, ki želi prekiniti nosečnost. V Evropski uniji se države med seboj močno razlikujejo po dostopnosti do umetne prekinitve nosečnosti.
Preverili smo, v katerih državah imajo ženske največ težav z dostopom do splava, ter zakaj so zdravstveni delavci do iniciative vsaj na videz zadržani. Odgovarjata Tina Tomšič z Inštituta 8. marec in doktorica Gabrijela Simetinger, ki se je brez pomislekov pridružila iniciativi in sodelovala tudi pri pripravi spletne strani Moja odločitev.
My voice, my choice
Spolno prenosljive okužbe
Zdravo spolno življenje bi moral biti cilj vsake spolno aktivne osebe. To lahko dosežemo z ABC principom varne in zdrave spolnosti:
A – »abstinenca« ali odložitev prvega spolnega odnosa na obdobje večje zrelosti, s partnerjem, ki ga poznamo in mu zaupamo,
B – »bodi zvest« ali zvestoba dveh partnerjev (monogamne zveze),
C – »condom« oziroma kondom, njegova pravilna in dosledna uporaba za zaščito.
Na področju ozaveščanja o spolno prenosljivih okužbah veliko dela opravi Združenje DrogArt, ki ima vse relevantne informacije zbrane na spletni strani (www.spolnoprenosljiveokužbe.si). Letos so ob svetovnem dnevu aidsa pripravili Muzej spolno prenosljivih okužb. O muzeju in o terenskih akcijah na prizoriščih nočnega življenja v naslednjih dveh izjavah govori Tanja Rudolf Čenčič iz Združenja DrogArt, vodja socialnega marketinga Iz principa.
Žal uporaba kondoma kot edine učinkovite obrambe pred spolno prenosljivimi okužbami pada. Kot smo slišali, je pričakovana posledica širjenje teh okužb, zlasti gonoreje, sifilisa in klamidije. V daljšem poročilu iz leta 2021 NIJZ navaja, da se je povečalo število prijavljenih primerov med moškimi in ženskami starimi 20–24 let ter da so zabeležili bakterijske seve, ki izkazujejo odpornost na antibiotke. V družbi očitno prevladuje občutek lažne varnosti, zaradi katerega ljudje postajajo vse manj previdni. Razloge gre iskati v napredku medicine – okužba s HIV ne predstavlja več smrtne obsodbe, hormonske kontracepcijske metode (tabletke) pa omogočajo učinkovito preprečevanje neželene nosečnosti.
Znaki spolno prenosljive okužbe so nenavaden izcedek, srbenje, ranice na spolnih organih ali ustih, boleče ali pogosto uriniranje, bolečine v trebuhu, povišana telesna temperatura. Okužbam so izpostavljene vse spolno aktivne osebe. Zelo značilno je, da so simptomi mili in da niso moteči. Sočasno se lahko oseba okuži z več povzročitelji bolezni, ker ena okužba olajša drugo. Nekatere okužbe lahko povzročijo resne zdravstvene zaplete, če jih ne zdravimo. Pri nosečnicah okužba poveča tveganje za prezgodnji porod.
Spolno prenosljive okužbe delimo na:
– bakterijske okužbe: gonoreja, klamidija, sifilis,
– glivične okužbe,
– drugo (trihomoniaza),
– sramne uši,
– virusne okužbe (HPV, genitalni herpes, hepatitis B in C, HIV)
Po novem imamo pri HIV na voljo tudi PEP (zaščita po izpostavitvi, »post-exposure prophylaxis) in PrEP (zaščita pred izpostavitvijo, »pre-exposure prophylaxis).
Velja splošno prepričanje, da so za okužbo s HIV najbolj ogroženi moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), letos pa se je izkazalo, da je prišlo do povečanega števila okuženih žensk in heteroseksualcev. Begunci iz Ukrajine in osebe z dodeljeno pravico do azila imajo pravico do zdravstvene oskrbe. Tisti, ki so še v postopku – prosilci za azil in tisti, ki so tu ilegalno – nimajo zdravstvenega varstva, razen če gre za življenjsko ogroženost. Če gre za prosilca za mednarodno zaščito, se lahko v primeru okužbe s HIV naslovi prošnja na Ministrstvo za zdravje, ki primere individualno obravnava.
O razlogih za porast spolno prenosljivih okužb smo vprašali doktorico Simetinger.
Odgovorno spolno vedenje je možno samo z uporabo zaščite – kondoma, ki mora biti pravilno shranjen in uporabljen. Spolno prenosljive okužbe se prenašajo s katerokoli obliko spolnega odnosa. Testiranje je zaželeno za vsakega, ki je imel tvegan spolni stik. Zdravnik izda napotnico za Dermatovenerološko kliniko, Infekcijsko kliniko, Zavod za transfuzijsko medicino ali katero od splošnih bolnišnic v regiji. Opraviti je potrebno krvne preiskave, včasih pa se v laboratorij pošlje tudi vzorec urina ali bris. Čakanje na rezultate preiskav traja nekaj dni. Brezplačno in anonimno je možno zgolj testiranje na HIV ter hepatitis B in C. Za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, je na voljo brezplačno in anonimno testiranje pri Društvu Legebitra. Na voljo so tudi tudi anonimna, vendar samoplačniška testiranja. Takšna testiranja izvajajo nekatere zasebne klinike in zasebne ginekološke ambulante.
Oddajo bomo zaključili s še eno spolno prenosljivo okužbo, to je HPV. Okužba lahko povzroča več vrst rakov, kondom pa ne predstavlja zanesljive zaščite, ker je za prenos okužbe dovolj že tesen intimni stik. Dobra novica je, da novo okužbo lahko zelo učinkovito preprečimo s cepljenjem.
Humani (človeški) papilomavirusi (HPV) so virusi, s katerimi vsaj enkrat v življenju pride v stik večina spolno aktivnih oseb. Pogostost okužb je najvišja pri mladostnikih in mlajših odraslih, starih 15–25 let. Okužbe s HPV so pogostejše pri tistih, ki imajo veliko spolnih partnerjev ali imajo spolne odnose z nekom, ki ima veliko partnerjev. Okužbe s HPV večinoma potekajo brez značilnih simptomov in znakov, zato večina ljudi ne ve, da so okuženi. Dolgotrajne okužbe z nevarnejšimi genotipi HPV lahko vodijo v nastanek predrakavih in rakavih sprememb v področju spolovil, rodil, zadnjika in ustnega dela žrela pri obeh spolih.
Od rakavih sprememb je najpogostejši rak materničnega vratu – praktično vsi primeri so vzročno povezani z okužbo s HPV. V Sloveniji imamo zelo dobro zastavljeno preventivo. Na rednih ginekoloških pregledih se ženskam vsaka 3 leta naredi PAP test – bris materničnega vratu, s katerim se odkrivajo predrakave spremembe. Test je ime dobil po grškem zdravniku Georgiosu Papanikolaou. Skupaj z odličnim presejalnim programom ZORA, v katerega so vključene ženske v starosti 20–64 let, smo v Sloveniji zmanjšali smrtnost zaradi raka materničnega vratu.
Poznamo približno 45 sevov HPV, ki lahko privedejo do nastanka predrakavih ter rakavih sprememb. Nemški raziskovalec Harald zur Hausen, ki je dokazal, da genitalna okužba s HPV lahko povzroči raka materničnega vratu, je leta 2008 prejel polovico Nobelove nagrade za medicino (druga polovica je šla v roke odkriteljema HIV). V Sloveniji je na voljo devetvalentno cepivo (Gardasil), ki varuje pred sedmimi najpogostejšimi nevarnejšimi genotipi HPV, ki lahko povzročajo predrakave spremembe in raka materničnega vratu ter nekatere druge rake spolovil, danke in ustnega dela žrela ter pred dvema manj nevarnima genotipoma HPV, ki povzročata 90 % genitalnih bradavic.
Pomembno je, da se cepljenje opravi čim prej, saj imajo mlajši posamezniki močnejši odziv imunskega sistema, zato cepivo bolj učinkovito deluje. Najbolje je, da se mladostniki cepijo pred spolno aktivnostjo. Vključitev fantov v nacionalni program cepljenja je pomemben korak k vzpostavitvi kolektivne imunosti. Cepljenje se opravi z dvema ali s tremi odmerki cepiva glede na starost ob začetku cepljenja. V breme zdravstvenega zavarovanja se opravi tudi pri zamudnicah in zamudnikih do dopolnjenega 26. leta starosti, za vse ostale, ki bi se želeli cepiti proti HPV, pa je cepljenje samoplačniško.
Kljub napredku medicine HPV za raziskovalce in raziskovalke ostaja uganka. Potek latentnih okužb, torej pozitivnega brisa oziroma bolezenskih znakov, ki se pojavijo vrsto let po prvotni okužbi, še ni povsem razjasnjen. Ni nedvomno dokazano, ali pride do reaktivacije spečega virusa ali do ponovne okužbe. Kot pojasni ginekologinja Gabrijela Simetinger, sevi HPV niso nagnjeni k spremembam.
Švedska bo verjetno prva država na svetu, ki bo s cepljenjem izkoreninila humani papilomavirus, predvidoma do leta 2027, čeprav so s prostovoljnim cepljenjem mladostnikov pričeli kasneje kot v Sloveniji.
Oddajo je pripravila Andrea.
Urednikoval je Oskar.
Tehnicirala je Katja.
Komentarji
super oddaja, hvala!
Komentiraj