V četrtek, 13. decembra, se je na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, v nadaljevanju MIZŠ, odpirala znanost. Razpravo o odprti znanosti je organiziralo Društvo Mlada akademija v sodelovanju z MIZŠ. Osrednji del prireditve je predstavljala panelna razprava na temo odprtega dostopa v luči nedavnih zavez, ki so jih sprejele nekatere pomembne evropske financerke znanosti v sklopu tako imenovanega Načrta S. Zavezam Načrta S se je pridružila tudi krovna financerka slovenske znanosti Javna agencija za raziskovalne dejavnosti Republike Slovenije, v nadaljevanju ARRS. Na panelni razpravi o odprtem dostopu pa so sodelovali doktor Franci Demšar iz Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, v nadaljevanju NAKVIS, doktor József Györkös iz ARRS-ja, predstavnica OpenAIRE-a doktorica Mojca Kotar, magister Aleš Pogačnik iz ZRC SAZU, magister Miro Pušnik iz Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani in Petra Tramte iz MIZŠ.

Odprta znanost ni le odprti dostop do znanstvene literature, pač pa vključuje tudi odprti dostop do podatkov, metodologije, odprte recenzije in tudi odprti dostop do izobraževalnih virov ter ljubiteljsko znanost. Termin odprta znanost se je prvič pojavil že pred dvajsetimi leti, danes pa je področje v svojem razcvetu.

Organizacija prireditve o odprti znanosti tako ni presenečenje. Razprava se je začela s predstavitvijo odprte znanosti s strani Petre Tramte iz MIZŠ. Petra Tramte je tako imenovana slovenska NPR ali national point of reference oziroma nacionalna referenčna točka. Kaj točno to pomeni, nam pojasni sama:

Izjava Petra Tramte: "Danes sem na ..."

Države znotraj Evropske unije si torej prizadevajo za uveljavitev odprte znanosti in pripravljajo strategije, ki naj bi se jih raziskovalci in financerji znanosti držali. Eden izmed skupnih meddržavnih načrtov o odprtem dostopu je tudi Načrt S, o katerem smo na Radiu Študent že poročali.

Načrt S sestavlja deset osnovnih načel izvajanja odprtega dostopa, h katerim so se zavezale podpisnice, med katerimi poleg nekaterih nacionalnih financerk znanosti širom Evrope najdemo tudi Wellcome Trust iz Velike Britanije, ki je pomemben financer na področju biomedicinskih raziskav, ter denimo Bill & Melinda Gates Foundation. Glavno določilo Načrta S lahko povzamemo v naslednji povedi. Načrt S predvideva, da bodo po prvem januarju 2020 vse znanstvene objave, ki so bile financirane z javnim denarjem, bodisi z evropskim ali nacionalnim, objavljene v revijah z odprtim dostopom. To pomeni, da bo objava takoj po izidu brezplačno dostopna celotni javnosti, kot tudi raziskovalkam in raziskovalcem.

Pri tem je treba poudariti, da objava v hibridnih revijah ni v skladu z Načrtom S. Hibridne revije so tiste, v katerih raziskovalke in raziskovalci plačajo stroške objave ali tako imenovane article processing charges oziroma krajše APC in s tem omogočijo, da je objava odprto dostopna. Obenem pa morajo univerze, raziskovalni inštituti in knjižnice še vedno plačevati naročnino za te iste znanstvene revije, v katerih je bil prispevek objavljen. Naj omenimo, da med hibridne revije uvrščamo kar nekaj tistih najuglednejših ter med raziskovalci in raziskovalkami najbolj zaželenih.

Vse od napovedi Načrta S letos septembra ta v znanstvenoraziskovalni sferi vzbuja številne diskusije, kot tudi polemike. Naj zgolj omenimo, da je v aktualni izdaji revije Nature, v kateri je izpostavljenih 10 najvplivnejših oseb iz sveta znanosti v letu 2018, svoje mesto našel tudi Robert-Jan Smits. Smits je glavni birokrat Evropske komisije na področju odprtega dostopa, ki je skupaj s sodelavci oblikoval in pripravil Načrt S.

Zakaj smo pristopili k Načrtu S in kako bomo uveljavljali njegova načela v Sloveniji, smo vprašali direktorja Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije doktorja Józsefa Györkösa. Dodatno smo nanj naslovili tudi vprašanje o sankcijah za raziskovalne skupine ali inštitucije, ki načelom Načrta S ne bodo sledile:

Izjava dr. József Györkös: "V Plan S smo pristopili ..."

Na omizju je sodeloval tudi magister Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, ki je v zadnjem času večkrat gostoval tudi na Radiu Študent in opozarjal na problematiko odprtega dostopa v znanosti. Izrazil je podporo Načrtu S in pojasnil, da ta predstavlja edinstveno priložnost za izvajanje pritiska nad založniki:

Izjava mag. Miro Pušnik: "Plan S je prvi resnejši ..."

Poleg Načrta S se v duhu bolj odprte in transparentnejše znanosti na ravni Evropske unije odvijajo še drugi projekti. Med bolj zanimivimi sogovornicami na okrogli mizi je bila doktorica Mojca Kotar iz Univerzitetne službe za knjižnično dejavnost Univerze v Ljubljani, sicer pa tudi predstavnica Open AIRE-a, ki nam pove, kaj je to:

Izjava dr. Mojca Kotar: "Open Aire je ..."

Toda zakaj sploh potrebujemo odprto znanost oziroma odprti dostop? Poleg na dolgi rok verjetno kvalitetnejše in transparentnejše znanosti so eden izmed glavnih razlogov za odprti dostop astronomski zaslužki, ki jih trenutno kujejo znanstvene založniške hiše. Več o tem doktorica Mojca Kotar:

Izjava dr. Mojca Kotar: "Max Planck digital library je leta ..."

Nekatere evropske države že sprejemajo sklepe proti velikim in pogoltnim založnikom. Švedska je na primer na lastno pest poskusila obračunati z založniki in je prekinila pogodbe z eno izmed večjih znanstvenih založniških hiš, založbo Elsevier. Založba Elsevier je od švedskega sodišča za avtorske pravice zahtevala, da naj spletni ponudnik Bahnhof onemogoči dostop do piratske strani Sci-Hub. Sci-Hub je spletna stran, ki jo je ustanovila kazahstanska študentka Aleksandra Elbakyan in omogoča zastonj, a piratski dostop do znanstvenih del, ki sicer niso odprto dostopna. Švedski internetni ponudnik se zahtev Elsevierja in sodišča ni držal in je, namesto da bi onemogočil dostop do Sci-Huba, onemogočil dostop do strani založnika Elsevierja.

Kljub nekaterim redkim svetlim izjemam uspešnih praks nekaterih držav ostaja vprašanje, kako bodo lahko financerji znanosti ter sami raziskovalci in raziskovalke skupaj onemogočili izkoriščevalske poslovne modele velikih profitnih založniških hiš na globalni ravni, še kako živo. Verjetno se odgovor skriva tako v delovanju od zgoraj navzdol - različne strategije takega delovanja so bile predstavljene v razpravi - kot tudi v pristopu od spodaj navzgor, za katerega so odgovorni sami znanstveniki in znanstvenice.

Tekom posveta smo tako pogrešali tudi prisotnost kakšne raziskovalke ali raziskovalca, ki bi povedala kaj o odprtem dostopu in znanstvenem založništvu še iz vidika prakse. Morda pa bi bila to dobra tema za naslednji posvet. Nenazadnje bodo na koncu prav raziskovalke in raziskovalci tisti, ki jih bo Načrt S tako ali drugače najbolj prizadel.

Naj na tem mestu opozorimo še na odprto pismo, objavljeno na spletu, v katerem raziskovalke in raziskovalci opozarjajo na negativen vpliv, ki ga lahko prinese uveljavitev zavez Načrta S. Še posebej kritična je situacija na področju kemije, na katerem najprestižnejše publikacije odprtega dostopa še ne podpirajo v celoti. Posledično bodo tako raziskovalke in raziskovalci, ki se bodo morali držati načel Načrta S, prikrajšani za najboljše objave in bodo tako izkazovali nižjo raziskovalno uspešnost od kolegov, ki Načrta S niso podprli. Naj omenimo, da med podpisniki odprtega pisma lahko najdemo številne ugledne raziskovalke in raziskovalce širom pa tudi izven Evrope, med njimi denimo dva Nobelova nagrajenca.

Med diskusijo smo prisotni lahko tudi jasno zaznali, da odprtemu dostopu kljub izdelani nacionalni strategiji še niso naklonjeni vsi ključni odločevalci. Večkrat je bila na omizju izpostavljena problematika izvolitev v akademske nazive. Kriterije za napredovanje v akademski sferi določa NAKVIS, ki s tem igra pomembno vlogo pri oblikovanju tako izobraževalne kot tudi raziskovalne sfere na slovenskih univerzah. Kot je opozoril magister Miro Pušnik, kriteriji za napredovanje v akademski sferi še zmeraj v veliki meri temeljijo na zastarelem bibliografskem indeksu raziskovalne uspešnosti - faktorju vpliva.

Izjava mag. Miro Pušnik: "Po mojem vedenju ..." 

Poleg trenutno precej perečega Načrta S je beseda na omizju nanesla tudi na druge podobne, ponekod že uveljavljene prakse, ki podpirajo odprti dostop. Ena izmed takšnih je denimo deklaracija DORA. Ta se osredotoča predvsem na problematiko vrednotenja raziskovalnega dela, ki, kot že omenjeno, danes povečini temelji na faktorju vpliva. Problem objavljanja v prestižnih plačljivih revijah je namreč tudi v tem, da po trenutnem modelu vrednotenja raziskovalnega dela te prinesejo raziskovalcem in raziskovalkam več točk, ki pa so nujne za njihovo napredovanje.

Spremembe se bodo zagotovo zgodile, sprašujemo pa se, ali je dovolj le sprejemanje strategij z vrha navzdol in kako se bodo raziskovalke in raziskovalci na spremembe odzvali. Verjetno je rešitev le v skupnem boju proti objestnim založniškim hišam in v predrugačeni znanosti v prihodnosti. Internet in z njim povezani novi mediji prinašajo spremembe, ki se zrcalijo tudi na področju znanosti. Danes poznamo že številne arhive in iniciative, katerih glavni pobudniki so znanstveniki in znanstvenice, ki se ne borijo le za odprti dostop in odprto znanost, ampak si predvsem želijo transparentnejše, ponovljive in kvalitetnejše znanosti.

Željo po odprti znanosti imata tudi Uroš in Zarja.

Vir slike.