pasji prišleki
Pravkar slišani klic divjine je do prve polovice prejšnjega stoletja odmeval predvsem v deželah Bližnjega Vzhoda, Južne Azije ter na obalnih delih Balkanskega polotoka. V zadnjih nekaj desetletjih pa je ta značilni klic zlatega šakala moč slišati tudi v številnih državah Južne, Srednje ter Vzhodne Evrope. Šakal tako predstavlja uspešnega osvajalca novih evropskih teritorijev. Njegova hitra širitev v notranjost Evrope pa lahko služi tudi kot primer nepredvidljivih posledic, ki jih prinaša naše spreminjanje okolja.
V današnji Katedri za bilologijo vam bomo na kratko predstavili tega zanimivega predstavnika družine psov, znanega tudi pod imenom Canis aureus. Izpostavili bomo razloge za njegovo uspešno osvajanje Evrope ter prakse, ki se jih poslužujejo slovenski raziskovalci pri spoznavanju šakalov. O omenjenih temah smo se pogovarjali z doktorjem Hubertom Potočnikom z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete. Za začetek prisluhnimo kratki predstavitvi te vrste.
Pomembno za njihovo širitev je tudi dejstvo, da mladiči šakalov že zelo zgodaj zapustijo svoje rodne trope, v iskanju novega teritorija pa se lahko premaknejo za več sto kilometrov stran od teritorija svojih staršev.
Pri izbiri svojega življenjskega prostora se šakali odločajo za zadrževanje na bolj odprtih območjih s toplejšo klimo in se izogibajo strnjenim gozdovom. V njihovem prvotnem habitatu ti predstavljajo polpuščave pa tudi gozdovi mangrov ter sredozemska makija. V zelo mozaičnem evropskem prostoru, kjer se na relativno kratkih razdaljah izmenjujejo mesta, vasi, polja in gozdovi, pa šakali učinkovito izkoriščajo prostor med urbanim ter gozdnim robom. In prav ta mozaična krajina pomeni enega izmed razlogov za njegovo uspešnost. Za predstavitev ostalih pa prisluhnimo doktorju Potočniku.
Ko govorimo o relativno svežih živalskih prišlekih, ki so poselili novo območje, ne moremo mimo pojmov tujerodnosti oziroma domorodnosti te vrste, saj ta opredelitev, znotraj birokratskih formalnosti, močno vpliva na to, kako se bo vrsto na novem območju obravnavalo oziroma kako se bo z njo upravljalo. In v tem primeru šakal predstavlja prav poseben primer. Govori Hubert Potočnik.
O vplivu šakalov na naše ekosisteme ter vrste, ki živijo znotraj njih, lahko zaenkrat le sklepamo. Zaradi prehrambnih lastnosti, ki si jih šakal deli z lisico, je mogoče, da bo njegov vpliv na populacije malih sesalcev, poljskih zajcev ter ptic podoben lisičjemu. Ker sta tako šakal kot tudi lisica prehrambna generalista, najverjetneje ne bo prišlo do izključevanja med njima. To izključevanje oziroma kompeticija pa se lahko pojavi med šakalom in prehrambno bolj specializiranimi predstavniki srednje velikih zveri. Prav ta neizbirčnost šakalov glede svoje prehrane jih bo verjetno vodila tudi do naselij, kjer si bodo med človeškimi odpadki z lahkoto poiskali okusen obrok.
Bolj kot vsa predvidevanja o vzrokih in posledicah je potrebno preprosto poudariti, da so šakali v Sloveniji pač prisotni. Zato je pomembno, da čim bolj natančno spoznamo, kaj se dogaja s slovensko populacijo šakala, kje se posamezni osebki ali tropi gibljejo in koliko jih je. Šele z dobrim poznavanjem vrste bomo lahko ustrezno ukrepali ob pojavu morebitnih konfliktov ali spoznali prednosti ter slabosti, ki jih prinaša prisotnost te vrste. S tega vidika je zelo pomembno spremljanje oziroma monitoring šakala, ki se na območju celotne države izvaja od leta 2016. Več nam pove Potočnik.
Omenjeno aktivno spremljanje vključuje tako imenovano akustično stimulacijo odziva teritorialnih tropov šakalov. Pri tej metodi se s predvajanjem posnetka oglašanja šakalov simulira vdor tujega šakala v prostor, kar izzove vokalni odgovor šakalov, ki so na območju prisotni. Preprosta, a učinkovita metoda je pokazala, da se v jugozahodnem delu Slovenije pojavlja največ šakalov. Bolj številčno pa so prisotni tudi na Ljubljanskem barju, savski nižini, širšem območju Podravja ter na Goričkem.
Še bolj natančen vpogled v prostorsko vedenje vrste pa označuje telemetrično spremljanje posameznih osebkov. V tem primeru se živali opremi z ovratnico, na kateri je satelitski oddajnik. Ta ovratnica s pomočjo GPS-tehnologije omogoča natančno spremljanje prostorskega gibanja živali. Prisluhnimo izjavi.
Raziskovalci z Biotehniške fakultete so pred slabima dvema mesecema opremili prvega šakala s tovrstno ovratnico. S predstavitvijo začetnih ugotovitev nadaljuje Hubert Potočnik.
Kot kaže, smo šakalom prosto pot v notranjost Evrope omogočili predvsem ljudje. Pa naj bo to s pretiranim iztrebljanjem volkov v prejšnjih stoletjih, spreminjanjem naravne krajine ali klime. Zavedati se je treba, da šakali ne bodo predstavljali edinstvenega primera. V prihodnjih desetletjih bomo, v luči okoljskih ter podnebnih sprememb, lahko priča še kakšni tovrstni širitvi. Prihod šakalov nam tako ponuja tudi možnost pridobivanja znanja, ki nam bo koristilo pri soočanju z živalskimi prišleki v prihodnosti.
Za šakali je tulil Gregor
Dodaj komentar
Komentiraj