V junijski psihoteki prisluhnite dvema predstavitvama iz tretjega simpozija kritične psihologije, ki je potekal 10. maja v Ljubljani.

Družbeno relevantna psihologija prihodnosti

Če smo se do zdaj ukvarjale_i z razvozlavanjem večnega vprašanja, kaj psihologija sploh je in kako deluje v svetu ter po poteh njene preteklosti sledili zgodovinskim pogojem, ki so jo oblikovali, se letos sprašujemo, kakšne psihologije si želimo. Vseprisotnost psiholoških vsebin sooblikuje naše razumevanje samih sebe in sveta, v katerem živimo. Zato je zavračanje, kjer je to potrebno, sicer pa prisvajanje in preoblikovanje psihološkega, nujno vodilo pri udejanjanju družbeno relevantne psihologije, h kateri stremimo s svojim delom. Pri tem nas zanimajo vse teme, ki zadevajo odnos med psihološkim in družbenim; imaginariji, razmisleki o razvejanosti psihološkega in dometu psihologije ter iskanje najrazličnejših polj upora in primerov družbeno relevantnih psihologij. Letos namesto k negativnim definicijam stremimo k prestrezanju utopističnih vizij psihološke prihodnosti in prihodnosti psihologije, ki sta nujen, a ne zadosten pogoj na poti do predrugačenja (psihološko) nevzdržne sedanjosti. 

. . . 

Začeli bova z marksistično definicijo ideologije, nadaljevali s kritiko Lukácsevega koncepta razredne zavesti, ki nas pripelje v teoretsko zanko napačne zavesti. Ko bomo skupaj začrtali ne le kaj ideologija je, ampak tudi kaj ni, bomo skočili v Italijo šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja ter se seznanili z delom operaistov, ki so koncept razredne zavesti nadomestili s konceptoma tehnične in politične sestave delovne sile. Nadgradnji analitičnega aparata je sledila posodobitev politične metodologije za raziskovanje delovnega mesta med in z delavkami in delavci. Operaisti so v delavsko raziskovanje uvedli metodo so-raziskovanja, ki odpravlja zunanjo pozicijo raziskovalcev in znanje postavlja na stran intervjuvancev. Zaključili bova v vsem dobro znanem vsakdanu, natančneje med policami maloprodajnih podjetij. Predstavili bova, kako metodo so-raziskovanja uporabljamo v Centru za družbeno raziskovanje (CEDRA), kaj nam o vsakdanjiku zaposlenih v živilskih trgovinah pove naša feministična so-raziskava in ali nam s to metodo uspeva prelamljati z delitvami, ki jih delavskemu razredu vsiljuje trenutna tehnična sestava delovne sile.

. . .

Ana Cvelfar in Dijana Džamastagić:

TOVARIŠKA LJUBEZEN: PSIHOLOGIJA MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV ZA KOMUNISTIČNO PRIHODNOST

Aleksandra Kollontaj nam je že več kot sto let nazaj o materialni in kulturni emancipaciji po spolu povedala več kot celotna novejša zgodovina zahodnega kanona feministične teorije. Poleg tega Kollontaj ni le teoretizirala, revolucijo - skozi objektivno spreminjanje materialnih pogojev življenja v revolucionarni Rusiji in subjektivno spreminjanje človeške psihe po načelih “komunistične morale” - je tudi živela. V akademskem prostoru jo je zato treba izbrskati, nato pa se prebiti skozi očitke vsega, kar naj bi počela narobe (češ, da ne bi pomislili, da sem njena pristašica). Če nam kljub temu še vedno  uspe vztrajati, se med drugim dokopljemo do pronicljivih teoretičnih uvidov o materialnih temeljih naših medosebnih odnosov, kritiki buržoazne ljubezni in analize psiholoških posledic za “žensko-soprogo” v odnosih podrejanja ter emancipirano “žensko-človeka” v odnosih svobode in enakosti. Skozi pričujoči prispevek misel Kollontaj obujava in aktualizirava; vračava se v preteklost, da osmisliva naše naloge, boje, predvsem pa načine skupnega delovanja in političnega dela v sedanjosti. Pri tem sva pristranski - zavzemava pozicijo našega razreda.

Da bi pokazali na zgodovinsko začasnost, spremenljivost in globoko socialen značaj družbenih razmerij, katerih meje in okvire zmerom pogojuje položaj v materialni produkciji, operirava z aparatom historičnega materializma. Ne obstaja korenito in vseobsežno spreminjanje zavesti ljudi brez konkretnega spreminjanja materialnih pogojev, v katerih živimo, zato mora biti naša perspektiva transformacije vedno razredna, ali pa je ne bo. Pa vendar, če si pri Vidi Tomšič sposodiva in delno predrugačiva njeno tezo, je “merilo za stopnjo revolucionarnosti delavskega gibanja tudi to, v kolikšni meri se mu je posrečilo oblikovati takšne teoretične in praktične borbene temelje”, ki skupaj z revolucioniranjem materialnih temeljev korenito sprevračajo oblike medčloveških odnosov v smeri popolne enakosti, svobode in kolektivne solidarnosti, tj. v smeri odnosov, ki ustrezajo komunistični družbi.

Kollontaj v svojih delih razgrinja celovito razredno ideologijo ljubezni, ki jo poimenuje tovariška ljubezen, s čimer cilja na široko in raznovrstno paleto medčloveških odnosov, ki temeljijo na tovarištvu, svobodi, enakosti, solidarnosti in skupni politični viziji komunizma. Tovariška ljubezen kot temelj nove, komunistične odnosnosti izhaja iz analize ljubezni kot politične sile in zato iz podmene, da je takšen tip odnosov v neposrednem interesu delavskega razreda. Takšni odnosi po Kollontaj zahtevajo tudi predrugačenje posameznice in njene psihe, ki je kot “senca” moškega ujeta v podrejenost in odvisnost. Psihološke značilnosti sodobne ženske presegajo strah pred samostojnostjo, njeni interesi pa prestopajo ozek krog družine, doma in romantične ljubezni. V ospredje prihaja individualna rast, ustvarjalnost, politično delo, odnosi enakosti ter skupno delovanje za kolektiv. Skozi afirmacijo tovariške ljubezni kot ideologije, ki gradi in utrjuje kolektiv ter emancipira posameznice, izpeljujeva lekcije za politično delovanje v sedanjosti, vse do komunistične prihodnosti.

. . .

Danes so dovoljeni simpoziji.

Jutri je nov dan.