Sp(l)et imamo problem
V novembrski ediciji Psihoteke smo s psihologi in prostovoljkami govorile o spletnih psihosocialnih svetovalnicah za mladostnike, ki zaradi pomanjkanja psiholoških ambulant na državni ravni služijo kot prva in za marsikoga edina opora pri spoprijemanju z raznolikimi stiskami. Od razglasitve epidemije v Sloveniji beležimo rekorden porast uporabe antidepresivov, ki je v primerjavi z aprilom in majem lani 21 oziroma 41 odstotkov višja. Ta trend pa ni nov. Kot lahko sklepamo na podlagi podatkov zadnjih desetih let, v katerih se je izdaja antidepresivov povečala za 88 odstotkov, je bilo duševno nezdravje, že preden je svet dokončno iztiril, hitro naraščajoč problem naše družbe.
Drastičnega porasta torej ne gre pripisati samo vseobsegajočim posledicam epidemije, ki nas je vsaj čustveno in socialno ohromila, nekatere pa potisnila v popolnoma nevzdržne življenjske situacije. Naraščanje pojavnosti duševnih stisk in motenj lahko tako razumemo v kontekstu celotnega sklopa družbenih sprememb in pritiskov, ki se vztrajno valijo na ramena posameznikov. Kapitalu prijazne in posameznikom izrazito neprijazne družbene tranzicije v zadnjih desetletjih spodkopavajo posameznikovo in kolektivno duševno zdravje.
Individualistično, predatorsko in neoliberalistično vzdušje nas potiska v shizofrene situacije. V njih se družbeno posredovano iluzorno prepričanje, da si za svoje uspehe in neuspehe, stanja in stiske odgovoren sam, neprestano zaletava v dejanski domet posameznikovega delovanja in truda, ki sta v resnici skrajno omejena ter vpeta v sistemske in družbene strukture. Opisani razkol pogosto privede do občutij izoliranosti, sramu in krivde, ki jih sproža prevaljena odgovornost v obliki odzvanjajočega očitka “če bi se bolj potrudil, potrudila”.
Mainstream psihologija prepogosto osvetljuje individualne dejavnike in ignorira družbene ter polaga odgovornost na pleča posameznika. To pograbi pop psihologija, ki nam s pozicije strokovnjaka za našo duševnost in dobrobit svetuje s kopico relativno intuitivnih, a če smo odkriti, ne preveč koristnih generaliziranih nasvetov, s katerimi nas fiksira v krču znotraj družbenega statusa quo.
Z novonastalimi okoliščinami se načete družbene patologije ojačujejo, speče osebne stiske pa vznikajo in se poglabljajo. Vse, ki so že prej hodili po robu, je zdravstvena in gospodarska kriza zagotovo pahnila čez. Na nastalo situacijo tudi že tako finančno in kadrovsko podhranjen zdravstveni sistem ne uspeva več dovolj hitro in učinkovito odgovarjati. Dostop do psihološke pomoči, do psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov je omejen, postopek dolgotrajen, področje psihoterapevtske obravnave pa je v slovenskem zdravstvenem sistemu še zmeraj neregulirano. Stisk, ki vznikajo v dani situaciji in okoliščinah, kljub vsemu ne gre patologizirati in mešati z duševnimi motnjami, ki terjajo resnejšo obravnavo, nas opomni doktor Robert Masten, izredni profesor klinične psihologije na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Dostop do psihološke pomoči za posameznice in posameznike, ki dosegajo klinično raven težav, je sicer mogoč z napotnico, vendar samo za psihiatrično in kliničnopsihološko obravnavo pri strokovnjakih, ki delujejo znotraj zdravstvene mreže. Število psihologov, zaposlenih v zdravstvu, je v Sloveniji v primerjavi z ostalimi primerljivimi državami krepko pod povprečjem.
Čakalne dobe za prvi pregled so bile že pred epidemijo dolge, celo enoletne, za začetek terapije pa tudi dvoletne. Psihoterapevtska dejavnost ostaja v sivi coni in se večinoma izvaja izven javnega zdravstva. Zasoljene samoplačniške cene storitev poleg nedostopnosti za večino, ki ne morejo plačati povprečnih 50 evrov za uro psihoterapevtske pomoči, pomenijo potencialno dobičkonosno kariero terapevtk in terapevtov s pogosto vprašljivo strokovno usposobljenostjo. Status psihoterapije v Sloveniji in njen pomen opiše Masten.
V danih okoliščinah se nam ponovno poraja vprašanje, kaj je sploh lahko vloga psihologije. Naj dviguje telefon, empatično kima in tolaži, ali pa bi lahko s svoje pozicije avtoritete prevzela tudi pobudo in odgovornost za aktivnejše preizpraševanje družbenih patologij? Svoj pogled na ta odnos in razloge za pasivnost stroke opiše Masten.
V pandemičnih okoliščinah se je tudi klasična psihološka praksa znašla pred prelomnico, ki odpira mnoga vprašanja nove paradigme psihološke dejavnosti. Ob tem je treba naslavljati različna tveganja in težave, od tehničnih, diagnostičnih, pravnih in z zasebnostjo povezanih vprašanj do vprašanj o procesnih dejavnikih ter učinkovitosti prilagojene prakse. Več pove Masten.
K večnemu vprašanju o tem, komu sploh lahko zaupamo kot varuhu in promotorju našega duševnega zdravja, se bomo še vrnili. Zaenkrat pa nadaljujmo s posledicami opisanih okoliščin, ki so se nagnetle na kup ter omrtvile in pahnile v najrazličnejše stiske večji del svetovnega prebivalstva. Ob pomanjkanju dostopa do psihološke obravnave pa v Sloveniji delujejo in so se ob povečanih potrebah tudi na novo organizirale različne ustanove, organizacije in iniciative, kot so na primer centri za podporo duševnega zdravja, najrazličnejše telefonske linije in spletne oblike pomoči.
Med slednje sodijo tudi spletne svetovalnice, ki ponujajo relativno hiter, brezplačen, po potrebi anonimen in enostaven dostop do neke oblike podopore oziroma svetovanja. V nadaljevanju se bomo posvetile pregledu in analizi delovanja spletnih klepetalnic in svetovalnic v slovenskem prostoru. Poskusile bomo izpostaviti in identificirati tako njihov pomen in potencialni doprinos kot tudi omejitve in težave, ki se porajajo ob njihovi uporabi.
VMESNI KOMAD: Derya Yildirim & Grup Şimşek - Nem kaldi
Dober večer. Na valovih Radia Študent poslušate oddajo Psihoteka. Po dolgem ovinku, po katerem se zdi, da smo za nadaljevanje vsaj malo bolj opremljeni, smo prišli do bistva te oddaje, v kateri smo prvotno hotele nasloviti pomen spletnega svetovanja za mlade, njegove dobre prakse in potencialne težave.
Fokus torej ožamo na področje spletnega svetovanja otrokom in mladostnikom. V Sloveniji z dolgoletno tradicijo deluje nekaj spletnih platform, ki otrokom nudijo prostor za postavljanje vprašanj ter izpostavljanje njihovih stisk in težav. O nekaterih vidikih spletnega svetovanja otrokom in mladostnikom smo se pogovarjale z doktorico Tanjo Šraj Lebar, asistentko na katedri za klinično psihologijo in psihoterapijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Šraj Lebar pravi, da so tovrstne platforme v uporabi že precej časa, se je pa število uporabnikov v času epidemije prav gotovo zvišalo. Elektronsko svetovanje po njenem mnenju nudi prvo pomoč in ponuja osnovne informacije o situaciji, ki jo posameznik ali posameznica doživlja, lahko pa so v odgovoru usmerjeni tudi k drugim vrstam obravnave.
Na področju svetovanja oziroma resnejše psihološke in psihoterapevtske obravnave otrok in mladostnikov se odpira več težav, ki so povezane z nižjo stopnjo uspešnosti tovrstnih intervencij oziroma visokim deželem primerov, v katerih se stiske in težave lahko poglobijo. Razloge za tovrstne izide opiše Masten.
Nazaj na splet. Šraj Lebar pokomentira še nekaj omejitev, ki se pojavijo v spletnih formatih svetovanja otrokom in mladostnikom, in ponudi nasvete za najbolj učinkovito in uspešno svetovanje.
Šraj Lebar poudarja, da je na omenjene omejitve nujno opozoriti že pri izobraževanju za spletno svetovanje, saj je v bolj občutljivih primerih v krog pomoči treba vključiti še druge strokovnjake, ki presegajo polje anonimnega spletnega okolja.
Tako prednosti kot omejitev spletnega svetovanja se zaveda tudi Mia, študentka psihologije, ki kot prostovoljka svetuje v eni izmed spletnih svetovalnic, na katero se obračajo predvsem mladi.
Veliko svetovalnic deluje na prostovoljni bazi, kar je povezano tudi z načinom organiziranja. Čeprav je namen tovrstnih oblik pomoči predvsem nudenje psihosocialne opore in informacij ter odgovarjanje na vsakodnevne stiske, nikakor ni neobičajno, da se nanje obračajo tudi uporabniki, ki so se znašli v hujših stiskah in poročajo na primer o samopoškodovalnih težnjah, samomorilnih mislih, zlorabah in podobno. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali prelahkotnega dojemanja spletnega svetovanja s strani krovnih organizacij ali odgovornih, ki vodijo te projekte, svetovanje v različnih svetovalnicah običajno poteka brez rednih supervizij. To kot problematično izpostavljajo svetovalke iz različnih svetovalnic, s katerimi smo se pogovarjale ob pripravi te oddaje.
Svetovalka Mia opiše, kako se v društvu za psihološko svetovanje trudijo nadomestiti supervizijo.
Sledi glasbeni premor, po katerem se bomo ozrle po potencialnih nevarnostih, ki jih prinaša strokovna avtoriteta svetovalca.
VMESNI KOMAD: Gorillaz - On Melancholy Hill
Smo pri zadnjem delu oddaje Psihoteka. Spletno oziroma elektronsko svetovanje, pri katerem uporabniki pošiljajo svoja vprašanja, na katera jim bodisi strokovnjaki ali za to usposobljeni prostovoljci posredujejo svoje odgovore, odpira pomembna vprašanja zasebnosti in odgovornosti, ki jo nosi strokovna avtoriteta. Potencialne zlorabe pojasni Masten.
Kaj pa je še huje od zlorabe avtoritete stroke?
Zato je pomembno biti neprestano na preži, naša strokovna in osebna etična odgovornost pa je, da opozarjamo na nepravilnosti, se neprestano izobražujemo ter preizprašujemo svoje prakse. Svoja opažanja in izkušnje z naslavljanjem problematičnih vsebin v okviru spletnega svetovanja opiše ena izmed svetovalk.
Opiše tudi konkreten primer.
Oceni tudi pojavnost problematičnih odgovorov in potencialno škodljive posledice recenzentske oziroma uredniške politike.
Tako kot v živo, tudi na spletu naletimo na različne strokovnjake, s tem pa na različne interpretacije stisk in k temu pripete nasvete. Na nekaterih portalih na vprašanja odgovarjajo različni profili strokovnjakov. Pri tem se je treba zavedati, da je tudi pripisovanje posameznih vprašanj pripadajočim strokam do določene mere arbitrarno, težave so lahko večplastne in lahko zato zahtevajo tudi bolj interdisciplinaren pristop.
Z izostrenimi čuti, predvsem pa z veliko mero občutljivosti, moramo torej delo strokovnjakov ocenjevati tudi oziroma še posebej, če delujejo s pozicije moči. Kako je bodoči strokovni kader treba vzgojiti za kritično občutljivost in kateri so osebnostni dejavniki, ki lahko spodkopavajo navidez nesebične in dobronamerne motive psihološke stroke, pojasni Masten.
Da v opisanih oblikah svetovanja prihaja do zlorab, ni nekaj, kar bi bilo značilno samo za spletne oblike pomoči. Na težave je treba opozarjati in v delovanje svetovalnic pozorno in sistemsko vključevati mehanizme, ki bodo nepravilnosti sposobni zaznati in preprečiti. Sporni odgovori, psihološke prakse in intervencije so nekaj, kar je staro toliko kot stroka in se reproducira s pomočjo nezdravih predstav o tem, kaj je psihologija oziroma kdo je psiholog, kaj je njegovo poslanstvo ter kje so meje njegove pristojnosti.
Zaključile bomo skromno in previdno v odnosu do strokovnih avtoritet.
Oddajo je pripravila Alja, pomagali sta Hana in Marja. Lektoriral je Žiga, bral Lovro, tehniciral pa Seliškar.
Dodaj komentar
Komentiraj