V povezavi z dnevom duševnega zdravja, ki smo ga obeležili 10. oktobra, bomo v Znanstveni recenziji ugriznili v kislo jabolko in se lotili človeškega vedenja. Recenziramo knjigo Don’t you know who I am? How to Stay Sane in an Era of Narcissism, Entitlement, and Incivility, ki je izšla leta 2021 pri ameriški založbi Post Hill Press. Naslov knjige, ki bi ga lahko neuradno prevedli kot »Ali sploh veste, kdo sem jaz?«, opozarja na narcisizem v današnji družbi, ki hlepi po hitrem kopičenju materialnih dobrin in ima le malo posluha za šibkejše. Knjiga v osnovi predstavlja priročnik za vse, ki so se znašli v škodljivem medosebnem odnosu z osebo, ki izkazuje narcisistične vedenjske vzorce. Hkrati ponuja vpogled v to škodljivo vedenje, ki po avtoričinem mnenju postaja vse bolj družbeno sprejemljivo.

Doktorica Ramani S. Durvasula, znana javnosti skrajšano kot doktorica Ramani – je doktorirana klinična psihologinja. Avtorica knjige se je podpisala pod večje število člankov na temo duševnega zdravja pri manjšinah ter osebnostnih motenj. Širšo prepoznavnost je dosegla leta 2015 s knjigo, ki obravnava škodljive intimnopartnerske odnose, naslovljeno Should I Stay or Should I Go: Surviving A Relationship with a Narcissist. Psihologinja je avtorica več knjig, škodljive vedenjske vzorce pa naslavlja v svojem podcastu in na Youtube kanalu. Leta 2023 ima kanal že skoraj milijon in pol sledilcev po vsem svetu, kar priča o globalni razsežnosti narcisistične zlorabe, kot avtorica poimenuje poguben vpliv narcisističnih vedenjskih vzorcev na druge. V podcastu daje avtorica glas žrtvam, ki opisujejo svoje izkušnje zlorabe, in to tudi s strani slavnih oseb, kot sta Bill Cosby in Marilyn Manson.

Fokus kliničnega, akademskega in svetovalnega dela doktorice Ramani je etiologija in vpliv narcisizma ter konfliktnega vedenja na medosebne odnose, duševno zdravje in odnos družbe do takšnega vedenja. Avtorica se že na začetku knjige obregne ob kritike svojega pristopa, saj narcisistično vedenje pripisuje osebam brez uradne diagnoze. V odgovor šaljivo pripomne, da to, da je nekdo »bedak«, še ni diagnoza. Psihološko oceno in diagnozo narcisistične osebnostne motnje lahko postavi samo klinični psiholog ali psihiater na podlagi natančne evalvacije. Vendar avtorica pravi »osebnostna motnja gor ali dol« – tudi brez diagnoze lahko in tudi moramo obsoditi nesprejemljivo vedenje, ki škoduje drugim ljudem. Tako spretno zaobide izogibanje diskurzu o narcisistični zlorabi.

Doktorica Ramani narcisizem opredeli kot osebnostni stil, ki ga pripišemo povzročiteljem narcisistične zlorabe. Osebnostni stil so konsistentna nagnjenja in preference oziroma konstantni, težko spremenljivi vedenjski vzorci. Osebnost se skozi leta sicer lahko razvija, vendar ni zelo verjetno, da bo denimo močno introvertirana oseba nekoč postala zelo ekstrovertirana. Še manj ob pomanjkanju volje za spremembo. 

Narcisistični osebnostni stil je podrobno opisan v najobsežnejšem poglavju knjige. Zanj so značilni pomanjkanje empatije, vzvišenost in konfliktnost. Sledijo težave z uravnavanjem jeze, nezmožnost sprejemanja kritike ali odgovornosti za svoja dejanja, visoka stopnja manipulativnosti, zavajanje, gaslighting, laganje in pomanjkanje obžalovanja za svoja dejanja. Na mizi so tudi težnja k materialnim dobrinam, impulzivnost, nezvestoba, zavist, ljubosumje, maščevalnost, včasih paranoidnost in sadizem. Seveda se lastnosti kažejo na spektru od blagega izkazovanja grandioznosti vse do nevarnih malignih predatorjev, ki se približajo psihopatiji. Naštete lastnosti lahko služijo kot rdeče zastavice, s pomočjo katerih se lažje izognemo pastem in ukanam povzročiteljev in povzročiteljic narcisistične zlorabe.

Skozi knjigo spoznamo, da osebe z narcisističnim osebnostnim stilom v otroštvu niso razvile zdrave osebnostne strukture, zato težijo k površinskim odnosom. Njihovo vedenje izraža čustveno nezrelost, kot da bi obtičali na stopnji tri-, pet- ali dvanajstletnika. Včasih se zdi, da ti ljudje nosijo masko - v javnosti so eno, doma pa drugo; včasih celo živijo dvojno življenje. Kljub navidezni samozavesti se za masko superiornosti skrivata nadvse krhka samopodoba in negotovost. Za povprečnega človeka z normalno potrebo po navezanosti in predpostavko, da je večina ljudi dobronamernih in da govorijo resnico, je to sprva nepredstavljiv koncept človeške osebnosti. Še težje je, če gre za bližnjo osebo, zato mnogi v odnosu vztrajajo, zanikajo in opravičujejo nesprejemljiva dejanja.

Avtorica knjige opozarja, da so takšni odnosi nevarni. Čustvena zloraba, potreba po nadzoru in verbalna agresija se običajno stopnjujejo, včasih do fizičnega nasilja in skrajnih oblik zločinov. Posebej velika nevarnost žrtvam narcisistične zlorabe preti ob naznanitvi prekinitve odnosa. Znatno število povzročiteljev takšnih zločinov je bilo diagnosticiranih z narcisistično osebnostno motnjo. Stroka predvideva, da je prevalenca te osebnostne motnje večja, kot mislimo.

Kot izvemo v knjigi, se narcisistični vedenjski vzorci ne pojavljajo samo v intimnopartnerskih odnosih, temveč v vseh življenjskih sferah. Enaka dinamika se lahko pojavlja v odnosu z osebo, ki je naš starš, sorojenec ali sorodnica, prijatelj, v službi pa sodelavka ali nadrejeni. Vsebina knjige je lahko na trenutke neprijetna, saj postavlja ogledalo lastnim vedenjskim vzorcem in medosebnim odnosom. Samo od sebe pa se ob vsakem poglavju postavlja vprašanje, ali kdo od naših bližnjih ali znancev izkazuje opisane škodljive vzorce. Kljub temu knjiga ponudi dovolj razumevajoče okolje, da se s takšnimi vprašanji soočimo.

V knjigi se seznanimo s ponavljajočim se ciklom zlorabe, ki ima določeno strukturo. Začne se kot zasipanje z obljubami in ljubeznivimi gestami, ki jim sledijo razvrednotenje, zaničevanje, obtoževanje in prelaganje krivde. Avtorica pojasni, kako nihanja v žrtvi zbudijo navezanost, pretirano odgovornost, negotovost in nezmožnost odhoda iz odnosa, ki ga zaznamujejo ignoriranje, »tiha maša« in izbruhi jeze. 

Odnos z osebo z narcisističnim osebnostnim stilom težavo predstavlja predvsem drugim, saj so žrtve tiste, ki običajno poiščejo psihoterapevtsko pomoč zaradi različnih težav. Kljub skoraj vzvišenemu prepričanju širše javnosti, da so za škodljive odnose ranljive le nesamozavestne osebe, ki izhajajo iz nezdravega družinskega okolja, doktorica Ramani misli drugače. Na podlagi lastne dolgoletne psihoterapevtske prakse ugotavlja, da gre za psihološki trik in da se lahko v past narcisističnega odnosa ujame prav vsak. Ker so sprva zelo karizmatični in samozavestni, zlahka pridobijo naše zaupanje; šele kasneje zaigrajo na naše ranljivosti. 

Delo doktorice Ramani, ki obsega tudi psihoterapevtski program in izobraževalni program za stroko, predstavlja odgovor na globalno pomanjkanje ustrezno usposobljenih psihologov in psihoterapevtov. Tako strokovni kader kot državne institucije pogosto ne znajo prisluhniti žrtvam narcisistične zlorabe. Floskule in nasveti o učinkoviti komunikaciji in postavljanju mej pogosto ne delujejo, ko imamo opravka z osebo, ki izkazuje omenjene vedenjske vzorce. Še težje je navigirati skozi takšen odnos, če so v igri skupni otroci. 

V knjigi se sicer bežno dotakne tudi vpliva širše vpletenosti družbe, političnega sistema, patriarhata in toksične moškosti na razširjenost narcisističnih vedenjskih vzorcev. Vendar raziskovanje zgodovinskega ozadja prepušča akademskim razpravam, sama pa nadaljuje misijo ozaveščanja javnosti. Pri tem se ne ozira na politično korektnost in negodovanje tistih, ki jim vedenje o obstoju narcisistične zlorabe nastavlja ogledalo ali kvari lažen naivno-pozitivističen pogled na svet. 

Knjiga nas pouči, da narcisistična zloraba skoraj vedno pomeni čustveno, lahko pa tudi fizično, spolno ali finančno zlorabo. Psihično nasilje izvaja vsakdo, ki na kakšenkoli način izkorišča, žali, grozi, izsiljuje, ponižuje ali kako drugače čustveno zlorablja drugo osebo. Avtorica ugotavlja, da žrtve narcisistične zlorabe lahko še leta po prekinitvi odnosa trpijo zaradi duševnih motenj in kroničnih zdravstvenih težav, ki so posledica dolgotrajne izpostavljenosti stresnim okoliščinam. Med drugim se pojavljajo depresija in anksioznost, izgorelost, osamljenost, zmedenost in posttravmatski sindrom. Družba žrtve pušča na cedilu, ker podcenjuje psihično nasilje, ki ne pusti vidnih brazgotin. Dejstvo pa je, da ne moremo govoriti o ničelni toleranci do zlorabe ali do katerekoli oblike nasilja izven koncepta osebne odgovornosti tistega, ki nasilje povzroča. 

Glede na trend porasta narcisističnega vedenja v sodobni družbi obstaja velika verjetnost, da smo se že ali pa se še bomo srečali z narcisizmom. V knjigi najdemo uporabne nasvete, kako navigirati skozi škodljive odnose, ki bodo koristili predvsem tistim, ki takšnega odnosa iz družbenih, finančnih in drugih osebnih razlogov ne morejo zapustiti. Avtorica svetuje kratke pogovore, v katerih se držimo dejstev, saj se tako izognemo manipulacijam, dokazno gradivo pa je najbolje skrbno dokumentirati. V primeru občutka ogroženosti je nujno na prvo mesto postaviti lastno varnost. Na provokacije takšne osebe, katere cilj je dobiti reakcijo, pozitivno ali negativno, se je najbolje ne odzvati oziroma ponuditi le nečustven in brezizrazen odziv. Avtorica taktiko imenuje metoda sivega kamna.

Za konec še zanimivost. Doktorica Ramani se izogiba uporabi besede žrtev. Z namenom opolnomočenja oseb, ki so utrpele narcisistično zlorabo, raje uporablja izraz »survivor« ali »preživeli« in poudarja, da mnogi po prekinitvi škodljivega odnosa zaživijo kakovostno življenje.

Z rdečimi zastavicami vam je pomahala Andrea.