V tokratni Znanstveni recenziji bomo poskušali načeti vsebino drugega dela Heglove Enciklopedije filozofskih znanosti, ki se posveča filozofiji narave. Knjiga, ki je bila prvič izdana leta 1817 in tekom avtorjevega življenja večkrat dopolnjena, je letos dobila slovenski prevod, izdan pri založbi Krtina v zbirki Temeljna dela.

Že na začetku opozarjamo, da v tokratni oddaji ne bomo poskušali celovito recenzirati Heglovega dela. Takšna naloga krepko presega zastavljen obseg oddaje, poleg tega pa jo otežuje sama obsežnost in kompleksnost Enciklopedije filzofskih znanosti, ki se izraža tako v težavnosti Heglovih izpeljav kot tudi v številčnosti njegovih naravoslovnih virov. Celovita kritika bi pri Heglu zahtevala sistematično poznavanje njegove filozofije, prav tako pa zadovoljivo seznanjenost s fiziko, kemijo in biologijo njegovega časa. Namesto recenziranja bomo tako v tokratni Znanstveni recenziji poskušali orisati Heglov pristop k spoznavanju narave ter ugotoviti, kako se ta razlikuje od naravoslovnih znanosti in jih obenem dopolnjuje. 

Knjiga je bila izvorno zasnovana kot priročnik za predavanja, ki jih je Hegel imel na Univerzi v Heidelbergu. Trije deli Enciklopedije zato predstavljajo strnjen, a hkrati okrnjen pregled Heglove filozofije. Ker ne vsebujejo vseh potrebnih pojasnil, ki so bila načeloma podana na predavanjih, Enciklopedija zahteva pozorno branje in sprotno navezovanje teksta na pojme in ideje, ki jih je Hegel podrobneje razvil v drugih knjigah, kot sta Fenomenologija duha in Znanost logike. 

Heglova filozofija narave je del širšega filozofskega sistema, v katerem kategorije narave sledijo in temeljijo na kategorijah logike, ki so razvite v prvem delu Enciklopedije. Spoznavanje narave je po Heglu vselej že posredovano skozi kategorije logike, kar pomeni, da empirija nikoli ni golo, neposredno dojemanje narave. Hegel pravzaprav trdi, da je prvo, kar mora filozofija pokazati empiričnim znanostim, to, da empirija vsebuje več misli, kot si to sama prizna ali ve. 

Kar Heglova filozofija izrecno prepoveduje oziroma ovrže kot nemogoče, je neposredno izkustveno spoznanje. Hegel zavrača predpostavko, da lahko s čutno zaznavo dostopamo do reči, kakršne so na sebi, neodvisno od mišljenja. Izvorno stanje nedolžnosti, v katerem bi bil duh neposredno in brezumno sklenjen z naravo, je iluzija, ki se ji mora upreti vsaka prava filozofska ali empirična znanost. Pri znanstvenem spoznanju sicer lahko govorimo o enotnosti misli in narave, a ne gre za izvorno in neposredno, temveč za posredovano enotnost, ki v sebi ohranja razliko med subjektom in objektom spoznanja. 

Ohranjanje tovrstne razlike je za Hegla ključnega pomena, saj naravo opredeljuje njena zunanjost, tujost ali drugost v odnosu do duha. Pojem narave je paradoksalno pojem, ki v sebi vsebuje svojo drugost; misel v svojemu pojmovanju narave naleti na nekaj sebi povsem tujega – na nekaj, kar ni produkt samih misli, vendar je kljub temu posredovano skozi njih. Odtujenost pojma od pojmovanega objekta ni ovira pri razumevanju narave, saj je prav ta odtujenost že sama ideja narave. 

Kategorije narave se zaradi tega momenta odtujenosti oziroma tujosti razlikujejo od kategorij logike. V Heglovi Logiki se koncepti razvijajo notranje, kar pomeni, da misel pri razvijanju logičnih kategorij ne posega po določilih, ki se nahajajo izven samih kategorij. Kategorije narave nasprotno zaznamuje prav vnos tujih določil v že razvite logične kategorije. Kategorije narave so torej zgrajene iz dveh delov: logičnih kategorij in določnosti narave. Prostor, čas, svetloba, toplota in druge kategorije narave se vzpostavijo skozi soočanje a priori logičnih kategorij s svojim drugim. 

A trditi, da je narava pojem, ki zaobsega svoje drugo, ni dovolj za razumevanje izpeljav v Heglovi filozofiji narave. Pomembno je tudi, da v zajemanju svoje drugosti pojem hkrati svoje drugo že poskuša preseči, s čimer proizvede nove kategorije narave. Te novonastale kategorije ne privedejo do izginotja drugosti, temveč proizvedejo novo drugost – tako se proces preseganja ponovi. Krožno oziroma spiralno gibanje, v katerem se pojem odtuji od samega sebe ter v naslednjem koraku poskuša odpraviti svoje drugo, je po Heglu struktura pojmovnega mišljenja. 

Kako izgleda proces pojmovnega mišljenja na konkretnem primeru? Vzemimo relevanten primer iz fizike: vprašanje večnosti vesolja, ali drugače, ima vesolje začetek in konec ali je neskončno? Po Heglu miselna predstava o časovnosti zaobsega oboje: končnost in hkrati neskončnost, ki pa je drugo končnosti – je kategorija, ki jo določa zgolj to, da ni končna. Končnost je tako horizont našega mišljenja o času, neskončno pa se proizvede zgolj kot abstraktna predstava, brez konkretnih določil. Hegel trdi, da čim razmišljamo o končnem prostoru ali času, že razmišljamo o obeh določilih – končnem in abstraktno neskončnem – brez razrešitve v prid eni ali drugi izbiri. A prav ta nerazrešenost časa je po Heglu ime za novo kategorijo v filozofiji narave – kategorijo sedanjosti. Nerazrešenost kategorij sili v tvorbo novih kategorij, ki jim nasproti stoji novo drugo. 

Na začetek kategorij narave Hegel postavi kategorijo prostora, saj je, tako Hegel, prostor čista abstraktna bit v svoji drugosti. Čim bit, ki je najpreprostejša kategorija Heglove logike, pojmujemo izven njene zgolj logične razsežnosti, že mislimo naravno kategorijo prostora. Prostor tako za svojo izpeljavo ne potrebuje drugega kot logične kategorije biti, ki že v sebi vsebuje svojo naravno drugost. Naslednja kategorija narave, čas, pa za svojo izpeljavo ne potrebuje drugega kot prostora, ki v sebi vključuje svoje drugo. Razvoj kategorij narave nas tako popelje prek kategorij geometrije do fizikalnih in nazadnje do kategorij živega. 

Poskus misliti resnično drugo, ki ni zvedljivo na mišljenje in ki vztraja v svoji tujosti, je razlog, da Heglovo filozofijo narave ne moremo obsoditi naivnega idealizma, ki zavrača vsakršno empirijo. Misliti drugost narave je za Hegla priznanje, da mišljenje ne more iz samega sebe ustvariti določila zunanjosti in da obstaja red sveta, ki se obnaša po svojih, od mišljenja neodvisnih določilih. Filozofija narave tako obravnava snov, ki ji jo iz izkustva pripravijo naravoslovne znanosti. Tukaj pa se tudi pokaže pomanjkljivost empiričnih znanosti, ki poskušajo svojo snov predstaviti enostavno kot podatke, brez vpletenosti miselnih kategorij. Znanosti brez poznavanja logičnih kategorij ne zmorejo določiti, kaj je dodano v obravnavo snovi kot produkt čistih misli. 

Primer nedopustnega mešanja logičnih in naravnih kategorij nam Hegel poda, ko kritizira Newtonovo formulacijo zakonov gibanja. Newton je za opis spremembe gibanja teles vpeljal količino, imenovano »sila«, ki sama po sebi ni dana v izkustvu in o obstoju katere se lahko sklepa le na podlagi indukcije. Opis gibanja s kategorijo sile sam po sebi ni problematičen, vendar Newton po Heglu zabrede, ko silam določi realno fizično eksistenco. S tem preseže dopustno sklepanje na podlagi izključno fizikalnih določnosti. Na kratko, Newton s tem zaide na področje metafizike, kjer pa nastopijo drugačne kategorije kot empirične. Zaradi tega Newtonova fizika po Heglu zakrije določene paradokse, ki nastopijo pri razlaganju narave gibanja teles. V pripoznanju paradoksov newtonske fizike je tako Hegel blizu modernim fizikalnim teorijam, zlasti Einsteinovi teoriji splošne relativnosti. 

Heglova filozofija narave je torej daleč od tega, da bi bila zastarel dokument, ki ne razume empiričnih znanosti. Nasprotno, Enciklopedija je tehten dialog z znanostmi svojega časa, poglobljeno branje Heglove filozofije narave pa ponudi uvid tudi v urejenost modernih znanosti. Čeprav lahko za določene dele drugega dela Enciklopedije trdimo, da so zastareli ali z vidika sodobnih znanstvenih teorij celo povsem zgrešeni, je treba pred vsakim zavračanjem filozofije narave slednjo pravilno umestiti v njeno razmerje do narave in ugotoviti, kako se loči od empiričnih znanosti. Heglova filozofija je v osnovi pojmovno mišljenje in velika zasluga Hegla je prav prikaz vseprisotnosti pojma, tudi na področjih znanosti, na katerih je ta pogosto prikrit.

Znanstveno recenzijo je pripravil Arne.