A si predstavljaš?

Francosko-avstralska znanstvena naveza je v nedavni raziskavi opisala zenični refleks kot odziv na vizualne mentalne podobe. Izsledke so objavili v spletni znanstveni reviji v odprtem dostopu eLife. 

S terminom zenični refleks opisujemo spremembo velikosti zenice glede na intenzivnost svetlobnega dražljaja. V temi se zenica razširi, ob močnejši svetlobi pa se skrči. S tem mehanizmom oko optimizira količino svetlobe, ki doseže mrežnico. Poleg svetlobe velikost zenice uravnavajo tudi čustveni odzivi in nekateri višji kognitivni procesi. Opazovanje črno-bele slike sonca denimo izzove močnejše povečanje zenice kot slika lune. Velikost zenice se lahko spremeni celo kot odziv na prebrane ali slišane besede, ki opisujejo svetle objekte. 

Ali lahko zenični refleks sproži že vizualna podoba svetlega objekta, ki si jo prikličemo v mislih? Na to vprašanje so se znanstveniki in znanstvenice osredotočili v novi raziskavi. Skupini prostovoljcev so za 5 sekund pokazali črn ali bel trikotnik na sivi podlagi. Po desetih sekundah so prostovoljce prosili, da si sliko prikličejo v mislih. Velikost zenice se je spremenila tako ob opazovanju slike kot tudi ob njeni miselni vizualizaciji. Zenica se je ob pogledu na bel trikotnik zmanjšala, v primeru črnega trikotnika pa povečala.

Raziskovalci in raziskovalke so nato želeli preveriti, če je sprememba velikosti zenice odvisna prav od vizualne mentalne predstave. Zato so preverili, če zenični refleks sovpada z intenzivnostjo mentalnih podob pri posameznikih. Intenzivnost mentalnih podob je mogoče meriti s testom, pri katerem vsakemu očesu prikažemo drugačno sliko. Pred tem posamezniku naročimo, naj si v mislih predstavlja eno izmed dveh podob, ki mu ju bomo prikazali. Če ima oseba močno vizualno domišljijo, bo ob hkratnem prikazu različnih slik kot dominantno dojela tisto, ki si jo je pred tem priklicala v misli. Znanstveniki in znanstvenice so pokazali, da sposobnost intenzivnega vizualnega mišljenja sovpada z zeničnim refleksom ob miselnem priklicu prej prikazanih svetlih ali temnih podob. 

Za konec je raziskovalna skupina preverila še, kakšen je zenični odziv pri ljudeh z afantazijo. To so osebe, ki nimajo sposobnosti mentalne vizualizacije. Čeprav gre za relativno pogost sindrom – z njim naj bi živeli okrog 4 odstotki ljudi – pa zaradi slabega razumevanja ostaja večinoma nediagnosticiran. Pri ljudeh z afantazijo se je velikost zenic močno spremenila le ob pogledu na črn ali bel trikotnik na sivi podlagi, v fazi miselnega priklica podobe pa je ostala enaka. S tem so znanstveniki odkrili prvi fiziološki pokazatelj afantazije, ki bi lahko pomembno vplival na diagnostiko tega sindroma. 

ZbritOFF je vizualiziral Luka.