Vsako leto pridelamo kar sto sedemnajst milijonov ton banan. Jemo jih skoraj vsi, njihovo zrelost pa navadno sodimo po rjavih lisah na površini olupka. Za podrobnejše razumevanje zorenja banan se je raziskovalna skupina s Floride odločila raziskati dinamiko nastajanja in oblikovanja lis na površini banane.

Zorenje banan uravnava rastlinski hormon, plin etilen. Ko se koncentracija etilena v okolici banane poveča, to sproži razgradnjo celičnih sten v celicah banane. S tem se banana zmehča, hkrati pa postane prepustnejša za kisik. Aromatske organske spojine v površini olupka, imenovane fenoli, se ob prisotnosti kisika in oksidaznih encimov spreminjajo v rjave pigmente. Ti tvorijo lise na zrelih bananah. Ker se med zorenjem banane v njeno okolico sprosti veliko etilena, lahko zorenje ene banane posredno pospeši tudi zorenje sosednjih.

Razumemo torej kemijski mehanizem rjavenja, slabše pa razumemo dinamiko oblikovanja in spreminjanja lis. Z namenom poglobitve razumevanja omenjene dinamike je raziskovalna skupina v kontroliranih pogojih natančno opazovala zorenje banan iz lokalne trgovine. S pomočjo fotoaparata so vsakih deset minut v obdobju sedmih dni dokumentirali spremembe na površini banan. Spremljali so predvsem pogostost nastajanja lis in hitrost njihovega širjenja.

Zbrane slikovne podatke je raziskovalna skupina uporabila za izgradnjo matematičnega modela, ki lahko opiše hitrost rjavenja in gibanje kisika v olupku. Podobni matematični modeli se uporabljajo tudi za denimo modeliranje formacije pigmentacijskih vzorcev rib ali preprostih oblik listov.  

Kar petdeset od sto sedemnajstih milijonov pridelanih banan roma v smeti. Dobršen del banan se zavrže na podlagi domnevno neprivlačnega videza, saj se potrošniki pogosto izogibamo pretirano porjavelim bananam. Poglobljeno razumevanje zorenja in rjavenja bi zato lahko po mnenju raziskovalcev v prihodnosti prispevalo k znižanju deleža zavrženih banan.

Zrelost banan so preučevali raziskovalci, zrelost raziskave pa Žiga.