Za živali je reprezentacija okoljskih lastnosti v obliki spominskih zemljevidov ključna za orientacijo v okolju. Takšni zemljevidi se oblikujejo v času učenja med premikanjem, drugače rečeno »online«, in se stabilizirajo v času po učenju, ko žival miruje, torej »offline«. Raziskava, objavljena v reviji Nature Neuroscience, je med dvotedenskim spremljanjem možganske aktivnosti miši okarakterizirala nevronske mehanizme ustvarjanja, reaktivacije in stabilizacije prostorskih zemljevidov.

Znano je, da se zemljevid prostora zakodira v predelu možganov, ki mu rečemo hipokampus. Kodiranje prostorskih spominskih sledi poteka v času učenja s pridobivanjem izkušenj, a za dolgotrajnost je ključna stabilizacija zapisanih spominov s procesom, ki mu stroka pravi konsolidacija. Pri tem sodeluje vrsta nevralnih mehanizmov, nekateri na nivoju milisekund, drugi pa v obdobju večih dni. 

Raziskovalci in raziskovalke so v eksperimentu dnevno spremljali aktivacijske vzorce nevronov v hipokampusu miši pred in med vedenjsko nalogo ter po njej. Zanimalo jih je ustvarjanje, konsolidacija in ponovna aktivacija spominskih sledi, ključnih za uporabne prostorske reprezentacije, ki so nastale med vedenjsko nalogo. Ugotovili so, da se v času po učenju reaktivirajo nekateri nevronski vzorci, ki so se aktivirali med učnim obdobjem. Reaktivirane regije v “offline” obdobju so bile povezane s stabilnostjo regije prostorskega zemljevida na daljši rok. 

Raziskovalci so odkrili še nekaj bolj zanimivega. Miši so med drugim izvajale vedenjsko nalogo tako v prisotnosti nagrad kot v njihovi odsotnosti. Medtem ko so se v času učenja bolj aktivirala področja kognitivnega zemljevida, ki so bila povezana s prisotnostjo nagrad, so se po učenju reaktivirala predvsem področja, ki so bila povezana z njihovo odsotnostjo. Raziskovalna skupina tako sklepa, da konsolidacija spominov po učenju med drugim služi grajenju nepristranskih kognitivnih zemljevidov, ki predstavljajo zunanjo okolico neodvisno od prisotnosti nagrade v prostoru.