Sistem CRISPR je izredno natančna tehnologija za ciljanje in manipuliranje specifičnih regij DNK, zaradi česar se redno uporablja pri genskem inženiringu. Nedavno smo v Zbritoffu poročali o uporabi CRISPR za izrez DNK virusa HIV iz okuženih belih krvničk, kar je obetalo nov način zdravljenja aidsa.

A omenjena raziskava je bila izvedena zgolj v laboratorijskih pogojih, in ne na živalih. To pa lahko v praksi predstavlja velik razkorak med teoretično izvedljivostjo in dejansko uporabo na ljudeh.

Sedaj pa je raziskava znanstvenikov z univerze Temple v Združenih državah pokazala izvedljivost izreza DNK virusa HIV iz celic okuženih mišk in podgan. V živali so raziskovalci vnesli rekombinantni virus, z dodanim genom za sistem CRISPR. Vneseni virus je nato vstopal v okužene celice in v njih specifično izrezoval DNK virusa HIV, medtem ko je gostiteljski DNK ostal nedotaknjen.

Avtorji so pokazali, da so s posegom uspeli izrezati DNK virusa HIV približno 75 do 90 odstotkom krvnih celic. Poleg tega je metoda delovala tudi na preostale celice, ki jih okuži virus HIV, kot na primer živčne, srčne, jetrne in druge.

Metoda bo zahtevala še izpopolnitev in bo verjetno sprva uporabljena v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje okužbe s HIV. Po besedah enega od avtorjev, doktorja Kamela Khalilija, je možno pričakovati klinične preizkuse odstranjevanja genov virusa HIV na ljudeh že v prihodnjih nekaj letih.

Genetiki so prvič posekvencirali celoten genom žirafe in njenega najbližjega sorodnika, okapija, s katerim si je delila skupnega prednika pred približno 11 milijoni let.

Hitro opazna razlika med obema vrstama je žirafin edinstveno dolg vrat, medtem ko je okapijev vrat razmeroma kratek. Da bi odkrili, katere genetske spremembe so privedle do evolucijsko gledano hitrega podaljšanja vratu žiraf, so avtorji primerjali genoma obeh vrst in iskali razlike med njima.

Primerjava je izpostavila 70 genov, ki so v času, odkar sta se vrsti ločili, doživeli največje spremembe. Več kot polovica teh genov je znanih regulatorjev rasti kosti, mišic, živčevja in krvožilnega sistema. Avtorji so zaključili, da je za podaljšanje žirafjih vratov verjetno zadostovala že sprememba majhnega števila genov, morda samo dveh.

Tako enega izmed obetavnih genov za razlago nastanka žirafjih vratov, imenovanega FGFRL1, avtorji že preizkušajo na miškah. Z genskim inženiringom bodo vstavili gen v oplojena jajčeca in opazovali, kakšen vpliv ima na embrionalni razvoj mišk. Rezultate omenjenega poskusa še čakamo.

Dolgovratih mišk se veseli Arne.