Nekatere znanstvene revije od avtorjev in avtoric znanstvenih člankov zahtevajo plačilo, da bo njihov članek po objavi prosto dostopen na internetu za vse in ne le za tiste, ki imajo dostop urejen preko plačljive naročnine ali so plačali za ogled določenega članka. V zadnjem času vse več inštitucij, kot je denimo Evropska komisija, zahteva, da so rezultati raziskav, ki jih financirajo, prosto dostopni javnosti. Nekatere revije, ki jim pravimo plenilske, pa so v teh zahtevah sprevidele priložnost za zaslužek.

Praksa plenilskih izdajateljev strokovne literature, predvsem znanstvenih revij, je ta, da znižajo standarde ali celo povsem zaobidejo proces znanstvene recenzije, da bi lahko objavili čim več prispevkov ter posledično več zaslužili. Ključni za kakovost znanstvenih revij so namreč uredniki in urednice. Ti odločijo, ali bo članek recenziran in kdo ga bo recenziral ter ali bo članek sprejet in objavljen, zavrnjen ali popravljen. Uredniki in urednice so praviloma strokovnjaki na področju, ki ga pokriva znanstvena revija. Za svoje delo niso plačani, ampak ga opravljajo kot del akademske obveze ali zgolj zaradi ugleda.

Plenilske revije skušajo agresivno in neselektivno pridobiti akademike in akademikinje za svoje uredniške odbore, da bi ustvarile navidezno legitimnost. Nekatere pa v svojih odborih navajajo celo neresnične osebe. Poljska raziskovalna skupina je želela sistematično raziskati, katere revije so pripravljene v svoj odbor sprejeti izmišljeno raziskovalko Anno O. Szust. Zanimivost: "oszust" je poljska beseda za prevaro.

Za doktorico Szust so ustvarili profile na družbenih omrežjih in zavihek na spletni strani Univerze Adáma Mickiewicza v Póznanju. Iz njenega življenjepisa je bilo razvidno, da ni primerna za urednico znanstvene revije, saj nima objavljenega nobenega znanstvenega članka in niti ni bila nikoli recenzentka.

Tristo šestdesetim znanstvenim revijam so poslali prijavo Anne Szust za mesto urednice. Odgovore so nato razdelili v tri kategorije: brez odgovora, zavrnjena ali sprejeta. Oseminštirideset revij je sprejelo prijavo doktorice Szust in jo navedlo kot urednico na njihovi spletni strani. Nekatere revije so jo bile pripravljene sprejeti v uredniški odbor proti plačilu.

Revijam, ki so Anno Szust uvrstile v svoje uredniške odbore, je raziskovalna skupina pozneje poslala obvestilo, da doktorica Szust ne obstaja, in jim opisala svojo študijo. Kljub temu Anna O. Szust ostaja navedena kot urednica na spletnih straneh enajstih revij, pri čemer eni od teh revij ni nikoli poslala prijave.

Število plenilskih revij je žal v porastu in ogroža kvaliteto znanstvene publicistike. Akademiki in akademikinje so namreč pod pritiskom, da morajo čim več objavljati, saj so objave ponavadi pogoj za pridobitev financiranja raziskav in napredovanje, pa tudi za dosego doktorskega naziva.

Pred plenilskimi revijami se skuša braniti Angelika.