Znanstvenica in znanstvenik z Univerze v Exetru v Veliki Britaniji sta v znanstveni reviji eLife objavila članek z novo strategijo za zatiranje komarjev, prenašalcev malarije. Strategijo z uporabo insekticida in repelenta sta zgradila na podlagi matematičnega modela.

Malarija je bolezen, za katero letno zboli na milijone ljudi, večinoma v širokem predelu okoli ekvatorja, umre pa jih več sto tisoč, večinoma otrok.

Povzročitelj malarije je pražival plazmodij, do ljudi pa ga prinesejo komarji, ki so predhodno pičili s plazmodijem okuženo osebo. Veliko komarjev, prenašalcev malarije, pika ljudi ponoči v zaprtih prostorih in tako se za njihovo zatiranje uporabljajo insekticidi. Njihova raba pa predstavlja evolucijski pritisk za komarje, ki se zato razvijajo v smeri, da postanejo odporni proti insekticidom, ali pa svoje vedenje spremenijo tako, da se jim izognejo. Oblikovanje nove, bolj trajnostne strategije za zatiranje komarjev je tako nujno potrebno.

Znanstvenica in znanstvenik sta matematično zmodelirala, kako komar postane odporen proti insekticidu ter na podlagi tega modela predlagala novo strategijo zatiranja komarjev. Insekticid bi, kot pravita, morali uporabljati sočasno s srednje močnim repelentom. Le tisti komarji, ki bi se zaradi odganjalne lastnosti repelenta izognili njegovi kombinaciji z insekticidom, bi preživeli. Lastnosti, ki so koristne za obstoj vrste, v tem primeru izogibanje repelentu, se namreč evolucijsko ohranjajo. Iz tega razloga bi repelent čez nekaj generacij komarjev postal bolj učinkovit. Z drugimi besedami: izognila bi se mu večina komarjev. V zaprtih prostorih tako ne bi bilo več potrebno uporabljati insekticidov, marveč bi bilo dovolj uporabiti le repelent, ki bi hkrati učinkoval dlje.

Skupina ameriških znanstvenikov in znanstvenic pa v Nature Communications poroča o do sedaj najobširnejši genomski študiji bakterij iz vodonosnega sloja, torej z vodo prepojenega prepustnega sloja tal.

Raziskovalna skupina je določila nukleotidno zaporedje vseh molekul DNK, ki so jih našli v vzorcih iz vodonosnega sloja. Nato so z bioinformacijskimi metodami sestavili posamezne odseke DNK v celotne bakterijske genome. Genom predstavlja namreč celotni dedni material nekega organizma, se pravi celotno DNK.

Iz teh podatkov je bilo razvidno, da je vodonosni sloj vrstno izredno pester. Pridobili pa so tudi bakterijske genome novih, še nepoznanih bakterij, s katerimi so obogatili drevo življenja. Geni, ki jih imajo posamezne bakterije, pa kažejo, da so prav vse vključene v biogeokemijsko kroženje elementov.

S plazmodijem je krožila Angelika.