Dolgotrajno izpostavljenost onesnaženemu zraku običajno krivimo za nastanek in poslabšanje kroničnih bolezni dihal in njihovih pogostejših okužb. Vendar pa je znano, da vdihani škodljivi plini in delci prehajajo tudi v krvni obtok in povzročajo bolezni srca in žil.

Znanstvena revija The Lancet je objavila rezultate zaključka desetletne epidemiološke raziskave o vplivu kakovosti zraka na srčnožilne bolezni, opravljene na 6000 preiskovancih. Izpostavljenost onesnaževalcem v zraku so za vsakega udeleženca ocenili z računalniškim modelom glede na njegov kraj bivanja. Ugotovitve so primerjali z večkratnimi meritvami depozitov kalcija v koronarnih arterijah in debelino stene skupne karotidne arterije. Omenjeni meritvi označujeta obseg ateroskleroze oziroma poapnenja žil, ki je glavni povzročitelj ishemične srčne bolezni.

Ugotovili so, da je izpostavljenost onesnaženemu zraku statistično povezana s pospešenim razvojem ateroskleroze. K temu najbolj prispevajo prašni delci s premerom manj kot 2,5 mikrometra ter dušikov oksid in dioksid. 20-odstotno razliko v hitrosti nastanka ateroskleroze tako povzroči povečanje koncentracije najmanjših prašnih delcev za 5 µg/m3 ali pa vsakih 35 molekul dušikovih oksidov na milijon delcev v zraku.

Vendar pa ima onesnažen zrak poleg vpliva na dihala in srce še tretji vpliv na človeško telo, to je vpliv na še nerojeni plod. Do zdaj je bila dokazana povezava s prezgodnjim porodom, nižjo porodno težo in počasnejšim kognitivnim razvojem otrok. V prejšnjem tednu pa je bila objavljena tudi pregledna študija, ki nas ponovno opominja na možno korelacijo med kakovostjo zraka in tveganjem za mrtvorojenost. Čeprav dosedanje študije niso pokazale trdne povezave, pa za vzročno povezanost med kakovostjo zraka in enim najbolj zanemarjenih svetovnih zdravstvenih problemov obstaja vse več dokazov.

Antibiotiki delujejo tako na škodljive kot tudi na koristne mikrobe v telesu. Njihova uporaba namreč spremeni ravnovesje v delovanju imunskega sistema in s seboj prinese nepričakovane posledice. Nedavno je na univerzi v Magdeburgu prišlo do odkritja povezave med dolgotrajno antibiotično terapijo in zmanjšanim nastajanjem novih nevronov v hipokampusu miši, kar povzroči težave s tvorbo novih spominov.

Zmanjšano nevrogenezo in izgubo spomina je bilo v raziskavi mogoče spreobrniti z vnašanjem bakterij normalne črevesne flore in s sočasno fizično aktivnostjo ali z uživanjem probiotikov. Pri obeh skupinah mišk pa so ob tem opazili tudi porast podvrste imunskih celic monocitov z visokim izražanjem označevalca Ly6C. Njihov nivo je bil, nasprotno, med antibiotično terapijo zmanjšan. Za monocite, ki spadajo med bele krvne celice, je znano, da se kopičijo v tkivu, v katerem potekajo vnetne reakcije.

Izkazalo se je, da omenjeni monociti najverjetneje sodelujejo pri razvoju živčnih celic ter predstavljajo povezavo med škodljivimi učinki antibiotikov in zmanjšanimi spominskimi sposobnostmi.  Škodljivi učinki antibiotikov na spomin so bili namreč odpravljeni ob infuziji ustreznih monocitov. Ob njihovem uničenju s protitelesi ali genetsko modifikacijo pa izboljšanja simptomov ni bilo.  

Na nepotrebne onesnaževalce je občutljiva Maja.