Številni predeli našega planeta nimajo enostavnega dostopa do pitne vode, zato tam vodo čistijo s filtri, prekuhavanjem in rastlinami za razsoljevanje. Skupina študentov in profesorja z MIT-ja je v začetku novembra predstavila nov način čiščenja vode, ki bo morda nadomestil že znane, saj imajo ti številne pomanjkljivosti.

Njihov sistem za čiščenje in razsoljevanje vode je sestavljen iz cevi, v središču katerih je porozni material. Voda teče vzdolž cevi, elektrode, nameščene na obeh straneh, pa ustvarjajo električni tok, ki je pravokotno usmerjen na tok vode. Slana voda se zaradi električnega toka razdeli v območje, kjer je koncentracija soli večja, in območje, kjer je manjša. Če je električni tok dovolj velik, ustvari udarni val med obema območjema, ki ostro omeji oba toka, nato pa ju lahko ločimo s fizično pregrado.

Bistveno pri novem načinu čiščenja vode je, da je membrana zgolj medij, v katerem električni tok vodo polarizira. Tako se povsem razlikuje od selektivne membrane, ki v že znanih filtrirnih sistemih po načelu obratne osmoze prepušča molekule vode, ne pa tudi večjih molekul in ionov, in ju tako ločuje. Nov način bi bil lahko primeren predvsem za čiščenje odpadnih vod pri hidravličnem frakturiranju in kot prenosen sistem za odročne predele in primere naravnih nesreč.

Zemlja in njen naravni satelit Luna imata zelo podobno sestavo, saj je Luna nastala po trčenju velikega objekta s protoplanetom Zemljo pred 4,5 milijarde let. Kljub temu pa je na Zemlji nekaterih kovin več kot na Luni, s čimer so se ukvarjali na Agenciji za planetarno znanost v Koloradu.

Zaradi trčenja Marsu podobnega planeta s protozemljo je okoli Lune sprva nastal oblak plinov in delcev, ta pa se je oblikoval v disk, podoben Saturnovim prstanom. Luna se je začela oblikovati iz zunanjega dela tega diska, vendar je na koncu večino mase Lune predstavljala masa iz njegovega notranjega dela.

Raziskovalna skupina je opazila, da je kovinam, ki jih je na Zemlji več kot na Luni, skupno to, da so relativno lahke in hlapljive. To pomeni, da so se pri ohlajanju sprva zelo vročega notranjega dela Zemljinega diska dlje časa nahajale v plinskem stanju. Gravitacijske interakcije so Luno umaknile iz območja diska, preden bi se temperatura dovolj znižala, da bi se plini utekočinili in postali del novega satelita. Nova teorija bo morda ovrgla dosedanje prepričanje, da je Luna nastala le iz dela Zemljinega plašča, ki je vseboval manj kovin kot Zemljino jedro.

Okoli protozemlje je krožila Maja.