V biologiji otoški ekosistemi, še posebej tisti sredi oceanov, predstavljajo nekakšne laboratorije na prostem. Ker so obdani z vodo, lahko na njih gledamo kot na bolj ali manj zaprte sisteme, ki jih kopenske rastline in živali, z izjemo ptic, dosežejo le ob redkih dogodkih. Potek razvoja življenja ima tako na najbolj odročnih otokih svojevrstno smer in ritem. V tej luči sta otoška flora in favna v času globalnega pretoka blaga in ljudi še bolj podvrženi negativnim vplivom fenomenov, kot sta urbanizacija in vnos tujerodnih organizmov.

Britanska raziskovalka je pretekli mesec v reviji Journal of Animal Ecology objavila raziskavo, v kateri je najbolj znan laboratorij na prostem, Galapaško otočje, uporabila za preizkus prilagoditev protiplenilskega vedenja ene izmed vrst Darwinovih ščinkavcev v različnih okoliščinah.

Znanstvenica je ugotavljala, kakšna je razdalja, do katere se človek tem pticam lahko približa, preden odletijo. To tako imenovano razdaljo iniciacije leta je avtorica v predstavljeni študiji povezala z zgodovino prisotnosti tujerodnih plenilcev, domačih mačk. Poleg tega pa je ugotavljala tudi, kakšna je ta razdalja v urbanih območjih v primerjavi z ruralnimi. Svoj poskus je opravila na osmih otokih. Na vseh izmed njih so bila prisotna urbana območja, razlikovali pa so se po zgodovini prisotnosti domačih mačk. Na štirih otokih so domače mačke še vedno prisotne, na dveh jih nikoli ni bilo, s preostalih dveh pa so domače mačke okrog leta 2005 odstranili.

Rezultati predstavljene raziskave kažejo, da so ščinkavci najmanj plašni v urbanih predelih, razdalja, do katere se jim človek lahko približa, je tu najmanjša. To je seveda povezano z navajenostjo teh ptic na bližino človeka, ki jim ne predstavlja nobene nevarnosti. Nizko stopnjo omenjenega protiplenilskega vedenja izkazujejo tudi ščinkavci, živeči na otokih, kjer domače mačke niso bile nikoli prisotne, so pa prisotni drugi naravni plenilci teh ptic, kot so nekatere ujede in kuščarji.

Morda najbolj presenetljiva ugotovitev pa je ta, da med protiplenilskim vedenjem na otokih, na katerih so mačke še prisotne, in vedenjem na otokih, kjer jih ni več, ni velikih razlik. Tako ptice, ki so mačk navajene, kot tiste, ki jih niso več, se potencialnim plenilcem umaknejo na podobni razdalji. To nakazuje, da se priučeno vedenje, ki se je pojavilo šele po prihodu ljudi in s tem domačih mačk na otoke, ohranja tudi generacije po tem, ko neposredne grožnje s strani plenilca ni več.

Ptice je plašil Gregor.