Če drugje v našem Osončju obstaja življenje, je skoraj zagotovo bolj trdoživo od povprečnega zemljana. Morebitni prebivalci Saturnove lune Enkelad, enega od najbolj obetavnih kandidatov za iskanje malih, pravzaprav mikroskopskih zelenih možicljev, bi bili sredi zasoljenega zamrznjenega oceana verjetno omejeni na vroče oaze geotermalnih vrelcev. Pomemben del njihovega jedilnika bi morda predstavljale cianidove spojine, katerih prisotnost je na tej luni zaznala Nasina sonda Cassini. Takšni pogoji bi bili smrtonosni za večino zemljanov – vendar ne za vse. Čilska raziskovalna skupina je v članku, objavljenem v reviji Extremophiles, pokazala, da so nekatere hipertermofilne arheje sposobne cianidove spojine uporabiti kot edini vir hranil pri temperaturah blizu vrelišča vode.

Peščica mikroorganizmov je sposobna anorganske in organske cianidove spojine encimsko razgraditi ter jih uporabiti kot vir dušika. Toda ta sposobnost doslej še ni bila dokazana pri ekstremofilnih organizmih, ki jim najbolj prijajo ostri pogoji, podobni tistim na Enkeladu.

Raziskovalna skupina si je kot eksperimentalni organizem izbrala sev iz rodu hipertermofilnih arhej Pyrococcus. Mikroorganizem je bil prvotno izoliran iz sedimentov geotermalnih vrelcev Otoka prevare ob Antarktičnem polotoku in uspeva tudi pri temperaturah, višjih od 100 stopinj celzija. Predhodne raziskave so v tem organizmu že pokazale prisotnost encimov, ki omogočajo razgradnjo nekaterih cianidovih spojin.

Znanstvenice in znanstveniki so spremljali rast arhej Pyrococcusa pri 90 stopinjah na gojiščih, v katerih so bile edini vir dušika anorganske cianidove spojine. Uspešnost rasti so spremljali preko gostote celic v gojišču ter sproščanja dušikove spojine amoniaka, ki je nastajal ob razgradnji cianidov. Rezultate so primerjali s pozitivno kontrolo, v kateri je bil kot glavni vir dušika dodan amonijev klorid.

Arhejske celice so bile kot edini vir dušika sposobne uspešno uporabiti vse testirane cianidove substrate - gostota in hitrost rasti sta bili v večini primerov primerljivi s kontrolnim gojiščem, ki je arhejam omogočalo optimalno rast. Bolj točno so arheje v dušikovem metabolizmu uporabile amoniak, ki se je sproščal ob katalitični razgradnji cianidov. Koncentracija v gojišču raztopljenega amoniaka je ob začetku rasti namreč najprej narastla, nato pa strmo upadla, ko so ga celice začele ponovno privzemati in porabljati.

Uspešna razgradnja in uporaba cianidovih spojin je torej mogoča tudi pri visokih temperaturah v okolici hidrotermalnih vrelcev in bi lahko podpirala predvidevanja o možnosti življenja v ekstremnih razmerah, podobnih tistim na Enkeladu.

Cianid ni po okusu Bronje.

Vir naslovne slike: Benjamin Dumas (2011). Deception Island. https://www.flickr.com/photos/b00nj/5564980291/in/photostream/