Miši so, tako kot ljudje, zelo družabna bitja. Večina glodalcev celo življenje preživi v večjih ali manjših skupinah. Dolgotrajna osamljenost je zato za odraščajoče miši zelo stresna in lahko vpliva na obnašanje in razvoj možganov. Pretekle raziskave so pokazale, da so miši, vzgojene v osami, bolj nagnjene k agresiji, anksioznosti in kognitivnim motnjam. Vendar morda ni vse slabo za glodalske samotarje. Kitajska raziskovalna ekipa je pokazala, da se miši, vzrejene v osami, bolje znajdejo pri nekaterih kognitivnih testih.

V večini vedenjskih poskusov so miši najprej naučene, kako naj rešijo nek problem, ki ga morajo kasneje prepoznati in premagati. Tovrstni testi so primerni za merjenje strukturirane kognitivne fleksibilnosti oziroma sposobnosti reševanja problemov z vnaprej znano rešitvijo. Raziskovalna ekipa pa se je osredotočila na sposobnosti reševanja testov nestrukturirane kognitivne fleksibilnosti, pri katerih so bile miši soočene z novimi problemi brez vnaprej znane rešitve.

Raziskovalci in raziskovalke so pripravili mišji poligon z mikavno nagrado na cilju in vanj postavili dve skupini miši. Prva skupina miši je imela normalno mišje otroštvo, druga skupina pa je bila vzrejena v osami. Miši so prva dva dneva spoznavale in trenirale v testnem prostoru, tretji dan pa jih je pričakalo presenečenje - poligon je bil pokrit z debelo plastjo žagovine. Miši so do nagrade prišle le, če so se do nje prekopale.

Miši, ki so bile vzgojene v osami, so bile na testu mnogo bolj uspešne od kontrolne skupine družabnih miših. Samotarske miši so bile tudi bolj nagnjene k raziskovanju okolja, kar je dober napovednik uspešnosti glodalcev na nestrukturiranih kognitivnih testih. Izsledki raziskave kažejo, da socialna izključenost nima povsem enoznačnega vpliva na kognitivne sposobnosti miši.

Mišim je družbo delala Bronja.