Raziskovalna skupina iz Nemčije je tri leta spremljala zadnji dve populaciji metulja modrega trepetlikarja v Nemčiji. Glavni namen raziskave, objavljene v reviji Basic and Applied Ecology, je bil pridobiti podatke, ki bi omogočali ustrezno ohranjanje vrste.

Vrsta metulja modri trepetlikar je razširjena po celotni južni Evropi, prav tako na jugu Nemčije. Metulje te vrste je opaziti predvsem na območju gozdnega roba. Zaradi sprememb v upravljanju z gozdovi so se prostorske povezave med habitati metulja v Nemčiji izgubile, prav tako rastline, s katerimi se vrsta prehranjuje. Njihove ličinke so na proučevanem območju prehransko odvisne od rastline, imenovane puhastolistno kosteničevje. Za vrsto, pri kateri osebki živijo v ločenih populacijah, so potrebne prostorske povezave med populacijami, prek katerih se posamezni osebki lahko izmenjujejo. Izmenjave posameznih osebkov med prostorsko ločenimi populacijami omogočajo večjo genetsko raznovrstnost, kar poveča možnost preživetja vrste.

Znanstvenice in znanstveniki so tri leta beležili velikost dveh populacij in razpršenost vrste. Uporabili so metodo lova, označevanja in ponovnega ulova, v angleščini capture-mark-recapture. Ulovljene osebke so torej označili, izpustili in nato beležili, kolikokrat so posameznega metulja ponovno ujeli. Na podlagi pridobljenih podatkov so statistično ocenili velikost populacije in njeno razširjenost. Poleg naštetega so spremljali vremenske razmere, poškodovanost kril in starost glede na spol.

Rezultati raziskave so pokazali, da na raziskanih območjih ne biva več kot 130 odraslih osebkov metulja modrega trepetlikarja. Izkazalo se je, da se je stopnja preživetja metuljev razlikovala med spoloma, česar pri tej vrsti dotlej niso opazili. Povprečen čas bivanja samcev je bil od osem do devet dni, medtem ko so samice živele le od dva do štiri dni. Možna razlaga teh dejstev je, da starejše samice večkrat zapustijo svoje habitate, da bi poiskale nova, manj kompetitivna okolja, kar je bilo opaženo tudi pri drugih vrstah metuljev. Morda pa samice živijo manj časa zato, ker so večje in predstavljajo boljši plen plenilcem. Rezultati o razširjanju pa so pokazali, da se približno ena desetina osebkov razširja na približno en kilometer oddaljene kraje, le redko tudi dlje.

Raziskava pomembno prispeva k razumevanju vrste in poudarja, kako nujni so ohranitveni ukrepi za zaščito te vrste v Nemčiji, med katerimi je predvsem ohranjanje njenih habitatov. V raziskovalni skupini predlagajo predvsem ustvarjanje novih zaplat habitatov s puhastolistnim kosteničevjem, ki so med seboj oddaljene največ kilometer in pol.

Čim višjo stopnjo preživetja želi metuljčkom Sebastjan.