Danes bomo malce pobegnili na Luno, saj je Zemlja trenutno čisto preveč obremenjena z novim koronavirusom. Raziskovalna skupina je namreč nedavno v reviji Journal of Cleaner Production objavila raziskavo, v kateri so testirali sečnino iz človeškega urina kot snov, uporabno za gradnjo na Luni. Sečnina je produkt metabolizma in je poleg vode najbolj prisotna snov v človeškem urinu, tako da jo nosimo s sabo povsod, kamor gremo.

Zaradi povečanega zanimanja za raziskovanje nebesnih teles je znanstvena skupnost začela resno razmišljati o gradnji habitatov za astronavte in astronavtke na Luni. To bi namreč olajšalo podvige raziskovanja od Zemlje zelo oddaljenih planetov. Vendar je že sama gradnja na Luni lahko kar pošten zalogaj. Tam je namreč ogromno sevanja, velikih temperaturnih nihanj, ni pa kisika in meteoritov je veliko več kot na Zemlji.

Poleg očitnih naravno pogojenih težav, s katerimi se astronavti in astronavtke spopadajo na Luni, se v to vmešajo še finančni stroški. Glede na podatke NASE naj bi pol kilograma snovi, ki bi jo prenesli iz Zemljine orbite, stalo 10.000 ameriških dolarjev. Zaradi ogromnih stroškov pri transportu se je morala raziskovalna skupina domisliti materiala za gradnjo, ki ga ne bi bilo treba uvoziti. Zato so se raziskovalci in raziskovalke odločili za geopolimere.

Geopolimeri so anorganski materiali, ki so dobro odporni proti ostrim pogojem na Luni, hkrati pa lahko nudijo zaščito pred sevanjem in se jih da oblikovati, dokler se ne strdijo. Znanstvenice in znanstveniki so pomislili na geopolimer lunarnega regolita. Regolit je namreč rahla plast materiala na površju kamnin, ki jih na Luni najdemo v izobilju.

Za gradnjo na Luni bi uporabili 3D tiskalnike, pri katerih pa mora biti snov dovolj tekoča, po tiskanju mora ohraniti obliko in se ne sme prehitro sušiti, hkrati pa mora biti po sušenju dovolj trdna. Geopolimeri sami po sebi niso tekoči in jih je posledično težko oblikovati, zato se jim za oblikovanje pogosto doda superplastifikatorje.

Superplastifikatorja sta na primer snovi naftalen ali pa polikarboksilat, ti snov ohranijo dovolj tekočo, hkrati pa zaradi njih ni treba dodati vode; dodaja se jih med drugim tudi cementu. A za na Luno žal niso primerni, saj bi jih bilo spet težko transportirati. Kot superplastifikator pa bi lahko uporabili tudi sečnino.

V raziskavi je znanstvena skupina primerjala tri superplastifikatorje: naftalen, polikarboksilat in sečnino. Primerjali so, kako so zmesi regolita in posameznih superplastifikatorjev vplivale na ohranjanje strukture. Zanimalo jih je, ali se je sveže oblikovani zmesi struktura kaj spremenila, ko so jo obtežili, primerjali so trajanje sušenja, trdnost, odpornost na temperaturna nihanja in odpornost na sevanje. V večini poskusov se je geopolimer s sečnino izkazal za najbolj optimalno snov za gradbeništvo na Luni, le pri odpornosti na sevanje se je izkazal za slabšega.

Glede gradnje na Luni je treba še marsikaj raziskati, vendar se zdi potencialna uporaba človeškega urina pri gradnji zelo zanimiva in praktična rešitev.

Na stranišče je pohitela Dora.