Ko so kartažanski mornarji pred več kot dva tisoč leti zapluli proti Egadskemu otočju, si verjetno niso mislili, da bo njihova kmalu potopljena vojna ladja v prihodnosti dragocen vir znanja o razvoju nevretenčarskih bentoških združb. Italijanska raziskovalna skupina je opisala vrstno sestavo in vzorec kolonizacije potopljenega ladijskega ovna kartažanske galeje.

Potopljene ladijske razbitine nimajo zgolj arheološke vrednosti, temveč so zanimive tudi za morske biologinje in biologe. Tovrstni objekti pogosto predstavljajo prvorazredne nepremičnine za bentoške nevretenčarje, torej tiste, ki naseljujejo morsko dno. Skozi desetletja, stoletja, tisočletja se na razbitini počasi nalagajo ostanki njenih odmrlih prebivalcev, na primer lupine in kalcificirane cevke morskih črvov. Ladijska razbitina tako postane nekakšna časovna kapsula, ki priča o zgodovini oblikovanja bentoške združbe.

Italijanski raziskovalci in raziskovalke so pod drobnogled vzeli bronast rostrum ali ladijski oven kartažanske ladje, ki je ob koncu prve punske vojne potonila v bitki pri Egadih. Artefakt se je nahajal okoli 80 metrov pod morsko gladino, potonil pa naj bi 241 let pred Kristusom ob zahodni obali Sicilije.

Raziskovalna skupina je določila vrste mehkužcev, mnogoščetincev in mahovnjakov, ki so bile prisotne na ladijskem ovnu. Identificirane organizme so opisali tudi na podlagi lastnosti njihovega življenjskega kroga ter vloge, ki so jo imeli pri grajenju tvorb okoli razbitine. Primarni gradilci so tako ustvarili ogrodje, vezalci so povezali strukture biološkega izvora, prebivalci pa so bili predvsem gibljivi organizmi, ki so se naselili v nastalo konstrukcijo.

Združba na ovnu je obsegala 114 vrst. Najbolj vrstno raznolika skupina so bili mehkužci z 58 vrstami polžev in školjk, medtem ko so največji del površine objekta pokrivali mahovnjaki, ki so bili v tem primeru tudi primarni gradilci. Konstrukcijo so razširili črvi mnogoščetinarji. Ti so ustvarili raznolike mikrohabitate, ki so jih s pridom izkoristili predvsem polži. Opisani vzorec nastanka konstrukcije najbolj spominja na nastanek združb na nekaterih koralnih grebenih. Ladijski oven je kot nekakšen otok trdega substrata izstopal s sicer sedimentnega morskega dna.

Ladijske razbitine so po številu vrst praviloma bolj skope od okoliškega morskega dna. Ker pa je ostanek kartažanske ladje na dnu morja ležal dobesedno od antike, se je na njem razvila bogata, vendar hkrati edinstvena združba organizmov.

Antično ladjo je zasedla Bronja.

https://doi.org/10.3389/fmars.2021.772499