Onesnaženost s plastiko predstavlja velik problem, predvsem za morske organizme, kot so želve. Plastika se namreč kopiči v morju in želve jo zamenjajo za svojo hrano ali pa se zapletejo v razne plastične izdelke. Raziskovalna skupina s floridske univerze je v reviji Current Biology objavila raziskavo, ki kaže na to, da želv ne privlači samo izgled plastike, ampak tudi njen vonj. 

Raziskovalke in raziskovalce je zanimalo predvsem, kaj je tako privlačnega na plastiki, da jo želve rade pojejo. Ena od splošnih hipotez je, da želve vizualno ne ločijo med plastiko, na primer v vodi lebdečo vrečko, in meduzami, ki so njihov glavni vir hrane. Očitna razlika pa se pokaže po zaužitju, saj meduze z lahkoto prebavijo, plastika pa jim povzroči prebavne motnje ali pa vodi celo v smrt. Želve sicer ne pojejo samo plastike, ki je podobna meduzam, ampak tudi drugačno plastiko raznih barv, zelo pogosto pa se v plastične odpadke tudi zapletejo. Plastične meduze tako ne pojasnijo povsem privlačnosti plastike za želve in druge morske organizme. Zato se je raziskovalna skupina vprašala, ali pri tem sodelujejo še kakšni drugi senzorični mehanizmi želv.

Eksperiment so izvedli na petnajstih 5-mesečnih želvah vrste glavata kareta. Vsako želvo so postavili v ločen akvarij in jo preko cevke izpostavili štirim različnim vonjavam v naključnem vrstnem redu. V eksperimentu so uporabili vonj po želvji hrani, ki vsebuje ribe in rakce, vonj po čisti plastiki, vonj po plastiki, ki je preraščena z biološkim materialom, in pa vonj po deionizirani vodi, ki je predstavljal kontrolo. Odziv na posamezen dražljaj so snemali s kamerami in dobljene podatke nato analizirali. 

Ko so želve izpostavljene vonjavi, ki jim ugaja, postanejo bolj aktivne in dlje časa držijo svoj gobček iz vode, kar je značilno obnašanje na začetku hranjenja. Raziskovalna skupina je čas držanja gobčka iz vode in število vdihov obravnavala kot objektivne vedenjske odzive na različne eksperimentalne dražljaje. Rezultati so pokazali, da so se morske želve na vonj plastike, preraščene z morskim materialom, odzvale na enak način kot na vonj svoje hrane. Gobčke so namreč držale iz vode trikrat dlje kot pri drugih dveh dražljajih. Podobno razmerje je raziskovalna skupina dobila, ko je opazovala število vdihov. To je pokazalo, da vonj biološko obraščene plastike privlači želve in spodbuja hranjenje.

Ugotovitve, do katerih je prišla raziskovalna skupina, so zelo pomembne, saj velika večina morskih plenilcev išče primerne kraje za hranjene tudi na podlagi vonjav. Razumevanje in preučevanje teh mehanizmov, ki so kompleksnejši kot pravi zgolj hipoteza o plastičnih meduzah, so tako ključnega pomena za optimiziranje ukrepov za zaščito morskih živali in ekosistemov, ki jih ogrožajo vedno večje količine zahrbtne plastike. 

Privlačnim vonjavam se bo skušala upreti Iza.