Znanstveniki in znanstvenice iz Južne Koreje in Singapurja v reviji Journal of Bionic Engineering poročajo o izumu parazitskega robota, ki upravlja gibanje želve.

Kljub velikemu napredku v robotiki so mali mobilni roboti danes gibalno še zelo omejeni, predvsem zaradi kratkega časa delovanja baterij. Zato se je že pred časom pojavila ideja, da bi izdelali robote, ki bi bili preko virtualne resničnosti, denimo svetlobnih dražljajev, zmožni kontrolirati gibanje živali. Živali so namreč dovzetne za tovrstne virtualne dražljaje in jih sprejmejo kot dejansko resničnost.

Raziskovalna skupina je kot testne živali uporabila želve, saj so dovolj inteligentne in imajo dovolj zmogljiv dolgoročni spomin, da so se sposobne učiti preprostih vedenjskih vzorcev preko pogojevanja. Kot dražljaj, ki naj bi vplival na gibanje želv, so raziskovalci in raziskovalke izbrali rdečo svetlobo LED lučke.

Želve so najprej dva tedna učili, da so lučko povezale s hrano. Ob vsakem obroku se je na lokaciji hrane za deset minut prižgala LED lučka. Ko so se želve naučile pogojevati lučko s hrano, se je začel trening z robotom. Robot, ki je želvo nadzoroval, je bil zgrajen iz treh modulov - kontrolnega, stimulatornega in nagrajevalnega.

Robot, pritrjen na želvin hrbet, je preko kontrolnega modula prejemal informacije o trenutni poziciji želve in na podlagi tega usmerjal njeno gibanje s pomočjo stimulatornega modula. Ta je bil sestavljen iz petih LED lučk pred želvino glavo, razporejenih tako, da so bili koti med njimi glede na želvine oči 30 stopinj. S tem so zajeli 120 stopinj široko območje smeri gibanja.

Če je želva torej zagledala rdečo svetlobo na levi, se je začela pomikati proti levi, če je lučka zasvetila naravnost  pred njenimi oči, se je začela pomikati naravnost, in tako dalje. Ko je želva dosegla cilj, se je iz nagrajevalnega modula iztisnil užiten gel, ki ga je želva pojedla. Tako so se želve uspešno naučile slediti lučki tudi, kadar jih na koncu ni več pričakala hrana.

Raziskava je pokazala, da bi predlagani parazitski robotsko-živalski sistemi lahko delovali in v prihodnosti morda olajšali raziskave nepoznanih terenov. Vendar pa bo potrebno še veliko testov, preden bo sistem prenosljiv v naravno okolje.