Digitalni fizični nosilci, na katerih je shranjena glavnina svetovnih podatkov, imajo pri shranjevanju podatkov poleg prenekaterih prednosti tudi omejitve. Ena od teh je, da so podvrženi razmeroma hitremu propadanju, posledica pa je lahko izguba podatkov. Raziskovalci in raziskovalke zato iščejo alternativne oblike shranjevanja. Med drugim se v zadnjih letih, ali morda bolje rečeno, desetletjih, pojavlja ideja o shranjevanju podatkov v molekulo DNK. Ruska raziskovalna skupina je v povezavi s tem zasnovala način kodiranja melodij v molekulo DNK, izsledke pa objavila v reviji Biosystems.

Shranjevanje podatkov v obliki DNK ima v primerjavi s shranjevanjem na digitalne fizične nosilce določene prednosti. Poleg relativne dolgoživosti molekule v primerjavi z digitalnimi nosilci velja izpostaviti dejstvo, da shranjevanje na DNK zavzame zelo malo fizičnega prostora. Teoretično lahko v en gram DNK shranimo količino podatkov, ki bi ustrezala kapaciteti sto milijard DVD-jev.

Pri shranjevanju digitalnih podatkov v DNK gre za prevajanje binarne številske kode ničel in enic v črkovno kodo štirih nukleotidov DNK, torej adenina, timina, citozina in gvanina. Ruska raziskovalna skupina pa se je osredotočila na prevajanje jezika glasbe v molekularno-genetskega. Prej obstoječi način prevajanja lastnosti melodij v DNK za posamezne tone uporablja nukleotidne dvojke oziroma trojke, kar ne omogoča kodiranja določenih lastnosti glasbe.

V novorazvitem kodirnem načinu vsako od osmih not definira zaporedje osmih nukleotidov, pri čemer prvi trije nukleotidi označujejo dolžino note, tako na primer zaporedje adenin-gvanin-citozin ustreza polovinki, preostalih pet nukleotidov pa nosi informacijo o tonu. Tak način kodiranja omogoča prevajanje kompleksnejših melodij, pri katerih je prisoten večji razpon tonov, kot so ga vključevale dosedanje kodirne tehnike.

Čeprav kodirni način raziskovalne skupine omogoča zapis kompleksnejših melodij v molekularno kodo, ne upošteva denimo spreminjanja tempa ali povečanja oziroma zmanjšanja glasnosti. Od splošnejše rabe molekularnih nosilcev za shranjevanje podatkov nas neodvisno od razvoja kodirnih načinov ločuje še kopica drugih omejitev, denimo zelo počasna relativna hitrost zapisa in branja informacije iz takšnih oblik nosilcev v primerjavi z digitalnimi.